Izjava ob Svetovnem dnevu beguncev

“Evropska politika vsako leto glasneje poudarja pomembnost demokratičnih vrednot in zavez k spoštovanju človekovih pravic, enakopravnosti, dostojanstva in solidarnosti, hkrati pa sistematično poglablja režim odvračanja, zapiranja meja in deportacij. Predvsem v zadnjih dveh letih zaznavamo povečano dejavnost pri nastajanju novih strategij, akcijskih načrtov in svežnjev ukrepov, ki naj bi prispevali k izboljšanju dostopa do azila in ustreznejši zaščiti ter sodelovanju pri reševanju migracijskih izzivov, v praksi pa gre nemalokrat za birokratsko kuliso, ko se ljudem odvzema pravica do zaščite in za sistemske odmike od temeljnih pravnih in etičnih standardov.

Kljub temu, da se je na mednarodni in diplomatski ravni okrepilo prizadevanje za priznanje Palestine, je leto 2025 zaznamovalo neprekinjeno nadaljevanje genocida nad palestinskim prebivalstvom v Gazi ter najhujših oblik nasilja in grozovitosti na vseh vojnih žariščih po svetu. Kljub že obstoječim evakuacijskim mehanizmom, kakršne so varne dopolnilne poti in izdaja humanitarnih vizumov, ki bi jih države, med njimi tudi Slovenija, lahko uporabile za zagotavljanje varnosti ogroženim civilistom, te priložnosti za dejansko solidarnost in zaščito ostajajo neizkoriščene. In tu se razkriva protislovje zavez in prakse.

Izjemno pozdravljamo ureditev dolgo pričakovanega slovenskega zakonodajnega sistemskega premika, ki veliko obeta – prehajanje med statusi. Ta bo prispeval k večji pravni varnosti ljudi, ki potrebujejo zaščito, hitrejšem urejanju postopkov, lažjemu prehodu v bolj gotov status, stabilnejši prihodnosti oseb in njihovih družin ter posledično k učinkovitejši integraciji v lokalno in širšo skupnost. Prav tako pozdravljamo podaljšanje ukrepa začasne zaščite za razseljene osebe in predlog Evropske komisije, da se podaljša do marca 2027.

Še vedno pa smo zaskrbljeni in ostro nasprotujemo praksam vračanja ljudi in izgonom, ki ljudi izpostavljajo kršitvam človekovih pravic in resnim življenjskim nevarnostim. Takšna ravnanja nasprotujejo temeljnim načelom zaščite, povečujejo tveganje za tragične posledice in še dodatno poglabljajo težke razmere ljudi. Kljub temu, da sprejet Pakt o migracijah in azilu navzven kaže na večjo odprtost in zagotovitev pravičnejšega in trdnejšega migracijskega sistema ter učinkovitejših azilnih postopkov, nadalje podpira/legitimira sporne prakse, predvsem pri mejnih in pospešenih postopkih, in neopaznost še posebej ranljivih posameznic in posameznikov.

Čeprav v Sloveniji potekajo prizadevanja za vzpostavitev bolj celovitih integracijskih programov, integracijska politika ostaja šibka, nepovezana in sistemsko neumeščena. Integracija tako še vedno ni zastavljena strateško in dolgoročno ter v največji meri ostaja prepuščena posameznikom_cam, lokalnim iniciativam in projektom.

Argument za prikaz Slovenije kot tranzitne države je lahko priročno opravičilo: kot takšno jo namreč ustvarjamo mi in takšna ni sama po sebi. Vprašanje ostaja odprto: ali želimo usklajeno, vključujočo in dostojno migracijsko in integracijsko politiko, ki bo ljudem omogočila, da postanejo polnopravni člani skupnosti in k njej tudi prispevajo, ali pa bomo še naprej ustvarjali sistem tranzitne države, v katerem se zdi zaščita privilegij in ne pravica?”