Ko selektivni spomin postane politično orožje

A ni nenavadno, da se Evropski parlament ukvarja s polpreteklo zgodovino Slovenije ter s sprejemanjem resolucij poziva našo vlado k ohranjanju spomina na žrtve komunizma, medtem ko ob dejanskem genocidu, ki se odvija pred našimi očmi v Gazi, namenja le mlačne besede in humanitarne prošnje?

Slovenske žrtve povojnih pobojev in komunističnega nasilja so bile v zadnjih treh desetletjih že večkrat pietetno počaščene. Po vsej Sloveniji stojijo spomeniki in obeležja, redno potekajo spominske slovesnosti, mediji jim namenjajo pozornost, številne družine pa so prejele odškodnine in popravo krivic na podlagi posebnih zakonov, sprejetih po osamosvojitvi. Nihče ne zanika njihovega trpljenja, prav tako ne zločinov, ki so se zgodili.

A prav zato je še toliko bolj nedostojno, da se njihovo trpljenje in tragična usoda zlorabljata za politična obračunavanja in ideološke spopade, ki z resničnim spoštovanjem do žrtev nimajo prav nobene povezave. Namesto da bi si politika enotno prizadevala za mir, varnost in socialno pravičnost, obuja duhove preteklosti in razdvaja narod tam, kjer bi bila potrebna zrelost, spoštovanje in skupna vizija prihodnosti.

Do danes Evropski parlament ni sprejel nobene resne ali pravno zavezujoče resolucije, ki bi z enako jasnostjo, odločnostjo in politično voljo, kot to redno počne pri obsojanju polpreteklih zločinov v vzhodni Evropi ali denimo pri uvajanju ostrih sankcij proti Rusiji, obsodil množično trpljenje Palestincev ali pozval h konkretnim ukrepom proti storilcem.

Evropski parlament je z omenjeno resolucijo opoziciji, ki se noče odpovedati čaščenju poražencev druge svetovne vojne, ponudil novo politično orodje za napade na vrednote narodnoosvobodilnega boja, ki so dejansko postavile temelje državnosti, ki jo imamo danes. Ta politična instrumentalizacija preteklosti ne le razdvaja našo družbo, temveč spodkopava zgodovinsko resnico in spomin na tiste, ki so se borili proti okupatorju in fašizmu.

Zakaj glasovi Evropskega parlamenta vztrajno molčijo, ko se na sosednjem Hrvaškem pod krinko domoljubne kulture in skozi uradne prireditve še naprej ohranja in celo poveličuje spomin na ustaštvo, enega najbolj zločinskih režimov v novejši evropski zgodovini, ki so se ga zaradi brutalnosti sramovali celo nacisti? Nedavno smo bili znova priča razvpitemu koncertu pevca Thompsona, kjer se brez zadržkov razkazujejo ustaški simboli in vzklikajo parole, ki slavijo nekdanji fašistični režim. Koncerta so se udeležili tudi nekateri predstavniki slovenske desnice, ki točijo krokodilje solze ob govorjenju o zločinih komunizma, medtem ko se niso pripravljeni iskreno in pietetno pokloniti spominu na žrtve domobranstva, ustaštva in klerofašizma. Ta dvojna merila razkrivajo, da v resnici ne gre za iskreno skrb za žrtve ali za resnicoljuben zgodovinski spomin, temveč za politični obračun, ki se ga vodi preračunljivo, s selektivno amnezijo in namerno ter načrtnim izkrivljanjem preteklosti.