Tetovaže / Tvegana umetnost na koži

Mlada ženska je na trebuh legla na mizo in iztegnila levo roko. Na notranji strani nadlakti si je zaželela tetovažo pošastne lobanje v barvah. Ko so se igle približale pazduhi, je krčevito zatisnila oči od bolečine, saj je ta predel kože še posebej občutljiv, vendar je zdržala.

Na stolčku ob njej je sedela Sascha Schulz, ki jo kličejo Sushi. V roki ji je vibriral strojček za tetoviranje in igle so v hitrem sosledju prodirale v kožo, v luknjice pa je stekla modra barva. Drobne kapljice krvi je Sushi sproti brisala s krpo. »Čez posamezen predel ne grem več kot trikrat, saj to kožo preveč razdraži,« je povedala 35-letna tetovatorka, ki dela v najstarejšem salonu za tetoviranje v Nemčiji, v katerem se vsi tikajo. Salon so pred slabimi osmimi desetletji odprli v pritličju stare zgradbe v hamburški zabaviščni četrti Reeperbahn in v tem času se je v njem izmenjalo več generacij tetovatorjev.

Vanj mimogrede pokukajo tudi nenaročene stranke s svojimi posebnimi željami: tetovaža najljubše živali, cvetlica z datumom rojstva preminulega sorodnika v spomin nanj, japonska pismenka kot pomnik ob zaključku najhujšega poglavja v življenju. Tetovaže so desetletja veljale za značilnost subkultur, nosili so jih nasilneži, kriminalci in mornarji. Danes to nikakor ne velja več in poletje razgali, koliko moških in žensk je poslikanih. Po raziskavah javnega mnenja se v Nemčiji kar vsak četrti prebivalec odloči za tetovažo, med mladimi, starimi od 20 do 29 let, pa je ta delež že skoraj polovičen. Tudi policisti, politiki, predavatelji nimajo zadržkov do umetnin na koži, priljubljene so v vseh družbenih slojih. Tetoviranje je posebna storitvena panoga, po državi obratuje na tisoče salonov in skoraj vsak konec tedna je kje tetovatorski festival.

Umetnost na telesu je z vse večjo priljubljenostjo zbudila tudi zanimanje znanosti. Sociologi in psihologi raziskujejo, zakaj se ljudje odločijo za tetovaže in kakšen vtis z njimi naredijo na soljudi. Presenetljivo malo pa je za zdaj znanega o tem, kako umetnine na koži dolgoročno vplivajo na zdravje. Novejše raziskave nakazujejo, da povečujejo tveganje za raka. Kako zanesljiva so ta dognanja?

Po švedski raziskavi iz leta 2024 je tveganje za raka bezgavk pri tetoviranih osebah za 20 odstotkov večje kot pri netetoviranih.

Po slabih treh urah je lobanja na spodnji strani roke končana. Takšna podoba bi lahko krasila glasbeni album heavymetalske skupine. Stranka je v ogledalu preučila gladke linije in pisane barve, motiv se je lepo prilegal praznemu predelu, ki je še ostal na koži. Telo te stranke spominja na umetnino, saj je lobanja njena že 43. tetovaža. Skozi najlonke so se svetili veliki cvetlični vzorci, drugje po telesu pa se zvrstijo še kompas, nož in zmajem podobna bitja. »Motivi so zame drugotnega pomena, tetovaže imam predvsem zaradi navdihujočih umetnikov, ki so mi jih narisali. Nosim njihove umetnine.« Pred štirimi leti je tudi sama začela tetovirati druge.

Pripadniki številnih kultur že tisočletja krasijo svoja telesa z različnimi podobami z verskimi, obrednimi in družbenimi pomeni. Pri Maorih ima vsaka družina svoja znamenja, ki jih vtetovira v kožo, Rimljani pa so tako označevali sužnje in zločince.

Ostanke tetovaž so našli tudi na egipčanskih mumijah. Na mumiji Ötzi iz kamene dobe so znanstveniki našli kar 60 risb iz črtic in križcev. Podobno število tetovaž imata danes britanski pevec Ed Sheeran in nekdanji nogometaš David Beckham.

Kot kažejo izsledki raziskav, se ljudje za tetovažo odločijo, ker tako želijo prikazati svojo osebnost ali izraziti pripadnost. Novozelandska raziskava, končana januarja letos, je razkrila, da se umetnost na koži uporablja tudi za ovekovečenje pomembnih življenjskih prelomnic ali lažje spoprijemanje s travmatičnimi dogodki. So del procesa zdravljenja ali osvobajanja, so zapisali raziskovalci.

To lahko potrdi tudi Christoph Waitszies, ki je na začetku leta skupaj s Sushi prevzel najstarejši studio za tetoviranje v Nemčiji. Seveda v lokal med drugimi zaidejo ljudje, ki si želijo le preprosto sidro ali horoskopsko znamenje. Skupina 12 danskih poslovnežev na službeni poti si je pred kratkim v zadnjico dala vtetovirati logotip svojega podjetja. »Večina ljudi pa se s tetovažo pokloni spominu ali poskusi predelati travmo,« je pojasnil.

Ena od strank je tako želela tetovažo gejšine glave na desni nadlakti. Chris ji je na prenosniku pokazal, kako si predstavlja ta japonski motiv; na glavi in vratu mu je dodal puščice, ki so prizadejale rane, iz katerih teče kri. Stranka, ki je po roki imela veliko brazgotin, se je strinjala s skico. Pri 14 letih, v obdobju, ko je izgubila stik sama s sabo, se je samopoškodovala, saj se je le tako spet začutila.

»Brazgotin nočem skrivati, raje se jim bom poklonila s podobo,« je pripomnila. Z motivom gejše povezuje tiho trpljenje. »Simbolizira brutalen boj, ki sem ga takrat bila sama s seboj.« Predvsem pa pomeni, da je težko otroštvo ni zlomilo.

Chris tetovažo na koncu zaščiti s posebnim obližem, ki preprečuje, da bi se rane okužile s klicami. Med tetoviranjem se namreč prekine naravna kožna pregrada.

Kot ugotavljajo raziskovalci, se pri približno petih odstotkih tetovaž pojavijo zapleti. Zaradi preslabe higiene v studiu ali malomarne zaščite potetoviranega predela se rane lahko vnamejo. Stranke zato najstarejši nemški studio zapustijo z izčrpnimi navodili na dveh straneh. Nekaj časa se je treba tudi izogibati soncu, športnim aktivnostim in bazenu.

Imunski sistem se na črnilo lahko odzove s tako imenovanimi granulomi, trdimi vozlički v tkivu. Najpogostejši vzrok je prevelika koncentracija pigmenta v črnih tetovažah, ki ga nato imunske celice prekrijejo z ovojnico. Najpogostejši zaplet je alergijska reakcija, ki se lahko pojavi šele čez leta. Sproži jo predvsem rdeča barva, tako imenovana azo barvila; te industrijske snovi veljajo za alergene in v najhujših primerih morajo tetovažo operativno odstraniti.

Tudi stranka, ki si je zaželela podobo gejše – to je bila njena osma tetovaža – se je bala alergije, vendar doslej še ni imela težav. Na lastne oči pa je videla, kakšne sledi barve pustijo v telesu. Je namreč preparatorka in na hamburški univerzi telesa, ki jih ljudje posmrtno darujejo v znanstvene namene, pripravlja za raziskave. Pri tetoviranih pokojnikih je opazila, da imajo limfne bezgavke obarvane. Kot pojasnjujejo strokovnjaki, je koncentracija pigmentov v bližnjih bezgavkah približno sedemkrat višja kot v tetovirani koži. Ni pa jim še uspelo dognati, kakšno tveganje za zdravje bi to lahko pomenilo.

Milena Foerster, okoljska epidemiologinja pri Mednarodni agenciji za raziskave raka, ki je agencija Svetovne zdravstvene organizacije in ima sedež v Lyonu, dolgoročne posledice tetoviranja raziskuje zadnjih šest let. Sama ima osem tetovaž, prvo si je dala narediti pri 25 letih, po ločitvi staršev.

Imunski sistem pigment tetovaže sprva zaznava kot tujek in se ga trudi razgraditi. Delčki potujejo tudi v limfne bezgavke in se tam nalagajo. »Kakšno škodo tam morda povzročajo, danes še ne vemo,« je pojasnila znanstvenica. »Nemara stalno stimulirajo imunski sistem, kar vodi v kronična vnetja, ta pa so dejavnik tveganja za rakave bolezni.«

Po švedski raziskavi iz leta 2024 je tveganje za raka bezgavk pri tetoviranih osebah za 20 odstotkov večje kot pri netetoviranih. Danska raziskava iz letošnje pomladi nakazuje, da naj bi se tveganje za kožnega raka zaradi tetovaž povečalo za 1,6-krat. Raziskovalci so anketirali dvojčke, pri katerih je eden zbolel za rakom, in preverili, ali je tetoviran.

Foersterjeva izsledke skandinavskih raziskav označuje za resno svarilo, čeprav imata omejen pomen, saj gre za tako imenovani nadzorovani študiji primerov. V njih bolnike primerjajo z zdravimi ljudmi, da odkrijejo morebitne vzroke raka. »Takšne raziskave ne dokazujejo vzročnih povezav,« je poudarila Foersterjeva. Nemogoče je, da bi retrospektivno zaobjeli vse mogoče dejavnike tveganja, po katerih se dve osebi razlikujeta.

Na splošno so raziskave raka kočljive, ker bolezen pogosto izbruhne šele leta ali desetletja po dogodku, ki jo sproži. Foersterjeva bi rada na podlagi dolgotrajne raziskave čim natančneje izračunala tveganje za raka, ki ga prinašajo barvne umetnine na koži. Raziskovalka se pri tem lahko opira na podatke o približno 300 tisoč Nemcih in Francozih.

To kohorto znanstveno spremljajo od leta 2014 oziroma 2012 in v rednih presledkih anketirajo glede sociodemografskih dejavnikov, življenjskega sloga in morebitnih drugih motečih dejavnikov, med drugim tudi tetovaž. Prve izsledke ugotavljanja tveganja za limfom in kožnega raka je pričakovati v dveh letih.

Še vedno ni jasno, kaj se zgodi z morebitnimi kovinskimi delci iz igle in trdimi barvnimi pigmenti v barvi, ki ostanejo v telesu.

Pri projektu kot svetovalno telo sodeluje Nemški zvezni inštitut za presojo tveganja s sedežem v Berlinu, ki ugotavlja varnost izdelkov. Po mnenju strokovnjakov tega inštituta se je kakovost barv za tetoviranje zadnja leta izboljšala, k čemur sta pripomogla nemška uredba o sredstvih za tetoviranje iz leta 2009 in uredba na ravni EU, ki je začela veljati leta 2022. Tako je prepovedanih ali omejenih približno 4000 snovi, ki sestavljajo črnila za tetoviranje, če povzročajo raka, spreminjajo gensko zasnovo in ogrožajo reprodukcijo, pa tudi nekatere snovi, ki bi lahko močno škodile koži in očem. Uredba EU določa, kakšna je lahko najvišja koncentracija strupenih snovi, kot sta svinec in nikelj, v barvah.

Med nedavno raziskavo so znanstveniki z omenjenega inštituta raziskali, kako učinkovito človeško telo razgradi tekoče sestavine črnila za tetoviranje. Med poskusom so tetovirali 24 prostovoljcev, natančno so zapisali količino porabljene barve, poleg tega so dodali nekatere biološke označevalce. Pred tetoviranjem, med njim in po njem so vzeli vzorce urina in krvi.

»V povprečju je v telesu ostala le petina porabljene barve, kar je precej manj, kot smo pričakovali,« je povedal Michael Guilbudagian, toksikolog in kemik na inštitutu.

»Večina se je izločila z urinom ali pa so jo v koži presnovili encimi in bakterije in potem se je od kože odluščila kot krasta.« Ugotovitve so pomembne, saj znanstveniki tako lažje presodijo tveganje za zdravje zaradi barv.

Še vedno pa ni jasno, kaj se zgodi z morebitnimi kovinskimi delci iz igle in trdimi barvnimi pigmenti, ki ostanejo v telesu. Le del se jih naloži na mestu vboda, je povedal Guilbudagian, preostanek se porazdeli po telesu, a ne le v bezgavke. V poskusih na miših so te ostanke potrdili tudi v jetrih.

Ni statistike o številu ljudi, ki se odločijo za odstranitev tetovaže. Po eni starejših raziskav javnega mnenja si to želi približno desetina tetovirancev.

Strokovnjaki posebno pozornost namenjajo temu, kaj se zgodi z azo pigmenti, pa ne le med nanašanjem barve, temveč tudi med odstranjevanjem. Barvne molekule med odstranjevanjem tetovaže z laserjem razbijejo na majhne delčke, ki jih organizem lahko odstrani. »Ali se izločijo ali pa se nabirajo kje v telesu, ne vemo,« je priznal Guilbudagian. »Dokazano je, da med razpadanjem nastanejo tudi odpadne snovi, ki so včasih škodljivejše od samih pigmentov.«

Ni statistike o številu ljudi, ki se odločijo za odstranitev tetovaže. Po eni starejših raziskav javnega mnenja si to želi približno desetina tetovirancev, in sicer, ker bi si radi izboljšali samopodobo ali se izognili družbeni stigmatizaciji. Včasih je treba tetovažo popraviti tudi zaradi minule ljubezni. Slaven primer je ameriški igralec Johnny Depp. Med zvezo z Winono Ryder si je na roko dal napisati Winona forever (Winona za vedno), po razhodu pa se je poslovil od dveh črk in na njegovi roki tako zdaj nekoliko norčavo piše Wino forever (Pijandura za vedno).

Med tetovatorji ni enotnega mnenja o novih, domnevno neškodljivih črnilih. Tetovatorka Sushi je povedala: »Opažamo, da se rana pogosto počasneje celi. Nekaterih tonov tudi ni mogoče tako lepo vnašati, kot smo stare barve.« Njen kolega Chris ima pomisleke glede sestavin novega črnila. »Seznam sestavin je zdaj za četrtino daljši. Ali kdo jamči, da so vse neoporečne?«

Sushi bi se zdelo koristno, če bi tetovatorje bolj množično vključili v odločanje. »Vsak dan delamo z barvami in zdravje naših strank je za nas na prvem mestu.« To kažejo že pravila glede higiene, za katera je pobuda prišla iz dveh velikih zvez tetovatorjev in med drugim določajo, kako je treba čistiti in razkuževati naprave v salonu. Po tem se danes ravnajo tudi zdravstveni uradi.

Namesto prepovedi na tisoče snovi bi Sushi in Chris raje predlagala pozitivno listo zdravih, neoporečnih barvil. Po mnenju inštituta za ocenjevanje tveganja za kaj takšnega nimajo dovolj znanstveno preverjenih podatkov in testnih metod.

Pristojni bi morali redno preverjati, ali v salonih res uporabljajo le dovoljene barve. Chris je povedal, da se je to v njegovem salonu doslej zgodilo le enkrat. Inšpektor je vzel stekleničko z barvo in se potem ni več oglasil. 5

© 2025 Der Spiegel