Geopolitični poker Vladimirja Putina in Donalda Trumpa

Po obeh srečanjih na Aljaski in v Washingtonu še ni videti, da se bo ukrajinsko-ruska vojna kmalu končala. Kljub veliko izgovorjenim besedam o miru – predvsem ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki dopušča, da ruski predsednik Vladimir Putin z njim manipulira – in novim napovedanim sestankom po Aljaski in Washingtonu ima gotovo prav francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je dejal, da smo po teh srečanjih samo še bolj oddaljeni od miru. Ključ do miru pa imata oba glavna igralca: Putin in Trump. Njima nadaljevanje vojne, vsakemu iz drugih razlogov, ta čas ustreza. Po zunanjepolitičnem preobratu v ZDA, ko je prejšnja administracija (pri)silila Ukrajino, da nadaljuje vojno z Rusijo, je Trumpova administracija praktično čez noč zamenjala geopolitične prioritete v prid ruskega avtokrata, za katerega bi težko rekli, da je tako »darilo« pričakoval.

Niso se sposobni postaviti za Evropo

Spregledano bi lahko ostalo, da so se Putinovi teritorialni apetiti zdaj povečali. Danes zahteva še več ukrajinskega ozemlja, kot ga je med to vojno osvojil. Samo zahtevano ozemlje v Donecku, čemur je Trump tako rekoč naklonjen, je večje od osvojenega ozemlja, ki ga je Rusija z velikanskimi žrtvami zavzela od novembra pred tremi leti do danes. Nata se Putinu praktično ni več treba bati, saj se danes pogaja z »otroškim« politikom – Trumpom, ki grozi s petdesetdnevnimi roki za končanje vojne, te hitro zniža na desetdnevne, naslednjič zahteva prekinitev ognja, nazadnje pa sprejme Putinovo zahtevo, da zanjo še ni prišel čas. Putin tudi ne jemlje resno evropskih voditeljev, ki sicer ves čas laskajo Trumpu, niso pa se sposobni postaviti za Evropo.

Po srečanju na Aljaski je Putinu lojalni Dmitrij Medvedjev zasmehoval evropske voditelje, da jih je Trump »izpljunil«, kar spominja na Hitlerjev nagovor njegovim generalom, da je v Münchnu spoznal, kako sta dva evropska politika bolj spominjala na »drobne črve« kot pa na resne in odgovorne politike. Enako podcenjujoče stališče do evropskih politikov kot Medvedjev je imel Stalin, kar ne preseneča, če prebiramo članke profesorice mednarodnih odnosov na The New School of Social Research v New Yorku Nine Hruščove, v katerih piše o Putinovi kampanji za rehabilitacijo enega največjih tiranov v ruski in svetovni zgodovini, Stalina. O tem, kaj to prinaša Evropi, je za evropsko politiko prej marginalna kot relevantna politična tema, pa čeprav bo v prihodnje ali pa že danes oblikovala rusko politiko, s tem pa posledice te za Evropo.

Na obeh srečanjih, na Aljaski in v ameriški prestolnici, smo bili priča neobičajnim pogajanjem, ko pride napadalec za pogajalsko mizo z zahtevo, da dobi poleg osvojenega ozemlja tudi ozemlje, ki ga (še) ni vojaško osvojil. Rusija se skratka obnaša kot zmagovalka vojne, ki se še ni končala, pri tem pa ji je v veliko oporo ameriški predsednik Trump, ki je Putinu pomagal, da se je izvlekel iz vloge mednarodnega parija in ki danes nenadoma odloča o pogojih za mir.

Po srečanju na Aljaski je Putinu lojalni Dmitrij Medvedjev zasmehoval evropske voditelje, da jih je Trump »izpljunil«, kar spominja na Hitlerjev nagovor njegovim generalom.

Jaltska dediščina ostaja

Za kakšne pogoje gre, pa ni nobena skrivnost. Putin in njegov režim se nista nikoli sprijaznila z razpadom Sovjetske zveze, ki jo ima današnji ruski voditelj za največjo katastrofo 20. stoletja in tragedijo »zgodovinske Rusije«. Trump teh razsežnosti pričakovano ne vidi in mu tudi ni mar za kontinuiteto med Sovjetsko zvezo in Putinovo Rusijo, o čemer obstajajo številni dokazi. Prejšnji teden je eden od voditeljev Putinove stranke Konstantin Zatulin na državni televiziji komentiral vojno v Ukrajini z besedami, »da kamorkoli je stopila noga ruskega vojaka, tam bo Rusija«.

To spominja na doktrino sovjetskega predsednika Leonida Brežnjeva iz leta 1968, ki se je zgodila tri tedne prej, preden je sovjetska vojska vkorakala na Češkoslovaško in tam zatrla »praško pomlad«. Brežnjev je takrat zatrdil, da imajo socialistični režimi dolžnost, da zavarujejo socializem vsepovsod, kjer je bil ta zasejan. To lojalnost, ki jo lahko razumemo tudi kot ponovno grožnjo Evropi, predvsem pa ruskim sosedam, je na poti do hotela na Aljaski nakazal tudi aktualni zunanji minister Sergej Lavrov, ki je imel na majici izpisan cirilični napis ZSSR. Trump nima seveda s tem nobenih težav, o čemer priča njegova izjava za televizijo FOX, da »smo mi številka ena in Rusija številka dve v svetu«. Za Trumpa je Evropa v najboljšem pomenu zgolj geografska oznaka, čeprav ima ta trikrat več prebivalcev in najmanj desetkrat večji bruto domači proizvod (BDP) od Rusije. Spomnimo še, da Putin ne priznava, da ukrajinski narod ali ukrajinski jezik sploh obstajata, prej ju ima za neodpustljivo »zgodovinsko napako«.

Putin se podobno ne odreka jaltski dediščini, tako kot tudi ne (Trumpova) Amerika, in pravici velikih in močnih držav do delitve interesnih sfer. Obe državi v tem pogledu izražata geopolitične (imperialne) apetite, prva že prej do več držav, ki so se osamosvojile po njenem razpadu decembra leta 1991, danes pa do Ukrajine, druga pa v drugem predsedniškem mandatu, ko se je Trump zavzel za aneksijo Kanade, Grenlandije in Paname.

Avtokrati ljubijo tuja ozemlja

Za avtokratske politike seveda ni neobičajno, da se ozirajo po tujih ozemljih in tako odvračajo pozornost državljanov od reševanja realnih problemov v svojih državah ter s tem pri življenju ohranjajo lastno politično kariero. Živimo v času, ko mednarodni red razpada skupaj z Organizacijo združenih narodov, oboje pa je bilo vzpostavljeno po drugi svetovni vojni, seveda tudi po zaslugi najmanj dveh močnih držav, kar je idealna priložnost za omenjene ozemeljske apetite avtoritarnih voditeljev ne le v velikih in močnih državah, temveč tudi v manjših.

Srečanje na Aljaski je konec Zahoda v smislu dosedanjega kolektivnega zavezništva Amerike, Evropske unije in članic Nata.

V dodatni »čakalnici« na podobne priložnosti za obnavljanje zgodovinske »veličine« so politiki v naši bližnji geopolitični regiji – politiki, kot so Viktor Orbán, Giorgia Meloni, Aleksandar Vučić in drugi –, pred njimi pa prednjači izraelski avtokrat Benjamin Netanjahu, ki ta čas z izvrševanjem genocida nad Palestinci utira pot velikemu Izraelu. Velika verjetnost je, da bodo šli po podobni poti, ki se postopoma »normalizira«, tudi drugod v svetu. Ne nazadnje zna temu slediti tudi Kitajska, ki ne skriva zahtev do Tajvana in uveljavljanja interesne sfere vsaj v svoji geopolitični regiji. Zgodovina se rada ponavlja, kot dokazujejo številni primeri med prvo in drugo svetovno vojno, če ne gremo še dlje v preteklost različnih imperijev.

O tem, kako malo je ostalo od mednarodnega prava, priča orwellovsko uporabljena semantika na srečanjih na Aljaski in v Washingtonu o »izmenjavi ozemelj«, pri kateri gre v resnici za izsiljevanje, ki spominja na Hitlerjevo in Mussolinijevo ravnanje, v katero sta »v interesu varnosti in miru« v Münchnu privolila britanski in francoski predsednik vlade Chamberlain in Daladier. Račun je seveda plačala Češkoslovaška, ki tako kot danes Ukrajina ni bila povabljena na srečanje in se je bila prisiljena odpovedati Sudetom. Namesto obljubljene varnosti in miru za Evropo pa je nacistični invaziji na Poljsko sledila druga svetovna vojna. Tako kot Hitler je tudi Putin leta 2014, ko je priključil Krim Rusiji, to označil za prispevek k »miru in harmoniji v Ukrajini«.

Trumpov format pogajanj

V Münchnu je Češkoslovaški račun izstavila trdoživa in časovno dolgotrajna tradicija klasične evropske diplomacije, ko so velike sile svoje probleme reševale na plečih manjših držav. Primer sedanjega reševanja vojne v Ukrajini ne kaže, da smo se od take diplomatske prakse poslovili. Zastavlja se vprašanje o kredibilnosti varnostnih zagotovil Ukrajini ob Trumpovem sočasnem zagotavljanju, da ne gre za ameriški problem, temveč za evropskega, ob tem so njegove misli usmerjene h krepitvi (prijateljskega) sodelovanja z Rusijo.

Še manj je verjetno, da se bodo evropski politiki posvetili temeljnim vzrokom (»root causes«), ki so pripeljali do sedanje vojne, kot to zavajajoče predlaga ruska stran z namenom, da se vojna podaljšuje in da Rusija medtem osvoji še več ukrajinske zemlje. Evropa in še bolj Ukrajina v tem pogajalskem mišmašu še naprej izgubljata, glavno vlogo pri tem pa ima Trumpov format pogajanj. Ta po pisanju mednarodnega komentatorja pri Guardianu Rafaela Behra uporablja na eni strani evropske voditelje za dokazovanje svoje vsemogočnosti, njih pa postavlja v položaj neuslišanih prosilcev, hkrati pa asistira Putinu pri njegovih geopolitičnih avanturah. Izražanje lojalnosti evropskih voditeljev do Trumpa spominja na politično koreografijo v nekdanjem Varšavskem paktu, če je celo ne prekaša.

Gre za laskanje evropskih voditeljev Trumpu, pri čemer je še posebej (razumljivo) izstopal Zelenski, ki se mu je pred novinarji v dobrih štirih minutah najmanj petnajstkrat zahvalil, ne da bi kdo sploh vedel, zakaj. Vojna v Ukrajini namreč še traja in ni videti, kdaj in pod kakšnimi pogoji se bo končala. Ob tem lahko z gotovostjo trdimo, da bo o njenem rezultatu odločala moč in ne pravičnost. Da, pravičnost je redka dobrina, kar kaže zgodovina.

Varnostna politika igre ničelne vsote

Evropa se ne bi znašla v taki podrejeni vlogi do ZDA in Rusije, če bi se pravočasno, najmanj po koncu hladne vojne, postavila v avtonomno geopolitično držo, za katero ji je vedno zmanjkala politična volja. Danes plačuje ceno za varnostno politiko ničelne vsote v Srednji in Vzhodni Evropi pod ameriškim dežnikom po obdobju hladne vojne. In prav ta politika se je izkazala za geopolitično škodljivo za njene interese, saj ne more več računati na transatlantskega zaveznika, ki noče imeti zvezanih tok pri lastnih geopolitičnih interesih z Rusijo. Neki ameriški analitik je imel nemara prav, ko je dejal, da se je Evropa zdaj znašla v vlogi »geopolitične sirote«.

Do geopolitične »polnoletnosti« Evrope je še dolga pot, ta po vsej verjetnosti čaka šele na naslednjo generacijo politikov, če bo za to še čas. Evropa bi nujno potrebovala politiko, ki ne bo obremenjena s preživelimi in za današnji čas škodljivimi političnimi in ideološkimi šablonami. Verjetno je prvi tak prioritetni izziv, kako se na eni strani soočiti in poiskati odgovor na rusko vojaško (pre)moč v evropskem in azijskem geopolitičnem prostoru ter na drugi, kako zasnovati za Evropo in Rusijo sprejemljivo novo varnostno arhitekturo, ki ne bo temeljila na omenjeni ničelni vsoti proizvajanja politike, temveč na multilateralni politiki.

Konec Zahoda

Poslanec v nemškem parlamentu Roderich Kiesewetter, ki prihaja iz vladajoče krščanskodemokratske stranke, ni osamljen, meni enako kot številni mednarodni analitiki teoretiki v Evropi in v ZDA: srečanje na Aljaski je namreč ocenil kot konec Zahoda v smislu dosedanjega kolektivnega zavezništva Amerike, Evropske unije in članic Nata. Po njegovih besedah, pri čemer ga skrbi predvsem usoda Ukrajine, Zahod razpada etično in empatično. Putina za zdaj namreč še vedno skrbi, ali mu bo uspelo dobiti vojno, Trump pa je bližji Georgeu Orwellu in njegovi tezi, da je najhitrejša pot do konca vojne, da jo izgubiš.

Prišel je čas, ko bi se morali evropski politiki zamisliti in najti odgovor na vprašanje o lastni odgovornosti, da danes Rusija določa pogoje, kako končati vojno v Ukrajini. Zdaj so dosti bolj oddaljeni od rešitve, ki se je ponujala spomladi pred tremi leti s pogajanji v Istanbulu, ko je še obstajala možnost, da se vojna zaustavi, vendar so zahodni partnerji ob ameriškem prigovarjanju Ukrajini odsvetovali, da sprejme rešitev. V treh letih za tem je Ukrajina izgubila stotisoče svojih vojakov, porušena so bila cela mesta, Rusija je medtem okupirala nova ukrajinska ozemlja, vojaški položaj Ukrajine pa se samo še poslabšuje. Rusija ob Trumpovi podpori danes od Ukrajine zahteva, da prizna in sprejme »novo realnost«. K temu se po zadnji Gallupovi anketi nagiba tudi 69 odstotkov vprašanih Ukrajincev, ki si želijo konca vojne s pogajanji, vendar sočasno ne pristajajo na to, da bi se odrekli svojemu ozemlju.

Rajan Menon, ki predava in raziskuje na City College ter na inštitutu za vojne in mirovne študije na kolumbijski univerzi v Washingtonu, ne dvomi, da je Putin zmagovalec obeh srečanj, na Aljaski in v Washingtonu. A naredi še korak naprej: po njegovem sta se obe, Ukrajina in Evropa, znašli v nevarnem položaju. Pričakovanja, da bodo poslabšane gospodarske razmere v Rusiji, kot so ekonomske sankcije, visoka inflacija, zmanjšani dohodki od nafte in približujoča se recesija, poleg tega pa tudi stotisoče (nekatere številke se bližajo enemu milijonu) vojakov, ki so padli na ukrajinskih tleh, prisilili Putina, da spremeni svoje vojne načrte, so se izkazala za zmotna.

Trump je enkratna priložnost za Putina

Putin je zdaj, ko uživa Trumpovo naklonjenost, nemudoma povečal vojne ambicije, da zasede čim več ukrajinskega ozemlja in spravi tudi preostanek Ukrajine pod svojo vplivno sfero, v nadaljevanju pa tudi druge danes samostojne države, ki so bile v času Sovjetske zveze njen sestavni del. Take enkratne priložnosti, kot jo pomeni Trump in ki se je ponudila Rusiji, Putin že ne bo izpustil iz rok. To dokazuje že s tem, da je zavrnil Trumpov (zaigrani?) predlog za 30-dnevno premirje, ki ga je Zelenski sicer takoj sprejel. Trump Putinu tega ni zameril. Predstavljati si velja, kako togotno bi se odzval, če bi se tako vedli evropski voditelji ali Zelenski. Še več, od njih pričakuje laskanje in ne nazadnje kar podporo za Nobelovo nagrado (!).

Evropa se ne bi znašla v taki podrejeni vlogi do ZDA in do Rusije, če bi se pravočasno, najmanj po koncu hladne vojne, postavila v avtonomno geopolitično držo.

Trump pritiska na ukrajinskega predsednika in zahteva od evropskih politikov, da se, pri čemer mu zaradi njihove geopolitične podrejenosti to uspeva, postavijo na njegovo stran. Če mu to ne bo uspelo, bosta oba s Putinom zvrnila krivdo na Zelenskega kot glavno oviro za dosego miru. Prej ali slej bosta oba tudi »pomagala«, da se Zelenski umakne z oblasti. Resnici na ljubo je nekaj takega predlagal že Trumpov predhodnik Joe Biden.

Medtem bo Trump z organiziranjem novih nadaljnjih sestankov na vrhu ustvarjal lažni vtis nekoga, ki si neskončno prizadeva za mir. Dejansko mu gre predvsem za njegov notranjepolitični interes: vse to je namenjeno odvračanju pozornosti ameriške javnosti od njegove vloge v Epsteinovi sramotni zgodbi, upoštevati pa je treba tudi kopičenje težav v njegovi državi. Zakaj je že prišlo do teh težav? Zaradi Trumpove v bistvu samouničujoče, nepremišljene ter samoljubne gospodarske in trgovinske politike, ki ogrožata ne le Ameriko, temveč tudi svetovni ekonomski red.