Teflonski Karl Erjavec / Vrnitev političnega kameleona

V slabem letu mu ni uspelo prebuditi pozornosti javnosti

Čeprav se je Karl Erjavec odločil znova reaktivirati v politiki, v kateri je paktiral že s marsikom in si pridobil status pragmatičnega kameleona, ki hitro posvoji zelo nasprotne ideološke agende, mu v slabem letu ni uspelo prebuditi pozornosti javnosti. Javnomnenjske ankete ga od novembra 2024, ko je ekspresno ustanovil novo stranko Zaupanje, skoraj niso zaznale in od takrat je pospešeno tonil v pozabo.

Zdaj je eden najbolj razvpitih politikov brez hudih uspehov, če govorimo o političnih dosežkih, napovedal agresivno kampanjo. Z njo je sicer začel pred slabim letom, ko je pohitel s kongresom nove stranke – takrat verjetno v zgrešenem prepričanju, da se bližajo predčasne volitve, saj se je Golobova koalicija nevarno majala. Tokrat želi ileistično razpoloženi Karl, ki pred kamerami samemu sebi pravi Karl, biti na čelu sveže kampanje pred rednimi pomladanskimi volitvami naslednjega leta. Posamične akcije kažejo na to: njegove naročene javnomnenjske ankete, s katerimi načrtno meri vsebinske preference volivcev, pešačenje do Brezij na Marijin praznik in odmevna plakatna kampanja po celotni Sloveniji, kjer se je okronal za »teflonskega Karla«.

Kako misliti komunikacijski populizem

Nedvomno Erjavec računa predvsem na volilno bazo upokojencev, za katero upa, da mu še zaupa, na kar jih želi opozoriti že z imenom stranke. Nikakor več na DeSUS, ki je vmes razpadel. Kot vemo, je njegova tradicionalna stranka po nekaj letih vegetiranja bila nedavno ukinjena. Leta 2022 je izpadla iz parlamenta, po skupnem nastopu za evropski parlament lani pa se je pred nekaj meseci spojila z Dobro državo in nastala je nova: SG, Stranka generacij.

Pustimo ob strani, da verjetno nima posebnih možnosti, ker ga javnost, tudi zaradi odhoda iz politike in pavziranja, preprosto več ne dojema kot resnega akterja, niti ga nima v najboljšem spominu. Kar v njegovem trenutnem podvigu najbolj pritegne, je zagotovo nek moment, v katerega se sicer vedno rad zateka: v neskriti opreproščeni komunikacijski populizem, tako značilen tudi za npr. Franca Kanglerja in še bolj Boruta Pahorja. Kako razumeti njegovo gesto stave na ironizacijo samega sebe, ko se razglaša za »teflonskega Karla«?

Za boljše razumevanje domače politike in končno tudi kondicijo slovenske demokracije bi bilo zagotovo blagodejno analizirati ne samo, kako uspešen je pri tem, ampak tudi, ali znamo tak populizem opaziti, misliti in končno kot volivci tudi prezirati.

Njegova stava

V svoji retoriki skuša staviti predvsem na retoriko svojih izkušenj in »starih obrazov« – ker je deloval v času, ko je bila demonizacija teh še popularna, dokler ni prišlo do obrata in odkrivanja skepticizma do novih, se mu zdi, da mora ponos na to, da je že star, še posebej izpostavljati. Poudarjanje lastne starosti ni posebej pogosto pri politikih, njemu pa se zdi fino.

Pri tem je nasedel lastni neizkušenosti: psihopropagando nekakšnega boja proti starejšim politikom je zakuhal seveda Janša s svojimi konspiracizmi protikomunistične narave, postlanimi z zgodbo o stricih iz ozadja, a jo je kasneje, ko se je začelo pojavljati vedno več novih obrazov na levem polu (Miro Cerar, Marjan Šarec, Robert Golob), tudi opustil in preusmeril. Logično, prvak SDS sam postaja star, hkrati pa so se levosredinski predsedniki vlade izkazali za precej bolj smiseln predmet sprotne kritike. Povedano drugače: kakor da Erjavec ni opazil, da so propagandisti desne provenience vmes našli drugo tarčo.

Ko zdaj najavlja, da »izkušnje niso breme, ampak orodje za gradnjo prihodnosti«, podobno pozablja, da so časi opravičevanja za izkušnje minili iz istega razloga – čeprav ima v tem, da te štejejo, seveda trivialno prav.

Inverzen pripis kot taktika

Erjavec stavi na geslo svoje stranke, ki je »zaupanje za varno prihodnost«, ob tem pa je še naložil nekaj puhlic o viziji, ki da so »povezovanje, odgovornost, hvaležnost in trdna vera v skupno prihodnost Slovenije«. Resen izziv nam mora biti, kot rečeno, izmeriti uspešnost komunikacijskega populizma, ki tokrat stavi na nekakšen sloves »teflonskega politika«. Negativna konotacija se tukaj ne nanaša zgolj na evfemistično označbo »preživetja različnih političnih viharjev«, kakor so to prijazno označili v zapisu Slovenskih novic, saj nas s plakatov, ki so jih postavili po celotni Sloveniji, pozdravlja kot »odporen, vztrajen, teflonski Karl«. Trdoživosti bomo pa vendarle zaupali, kajne, sploh pa stranki Zaupanje!

Na kaj meri omenjena teflonskost? Bolj gre za to, da ob dvoumnosti imena stranke, kjer »zaupanje« dvobarvno zapisujejo, da bi izpostavili izraz »upanje« v njem, predsednik očitno eksploatira nek sloves, ki je negativen. Pustimo ob strani, da se je izraz »teflonski« svojčas prijel že ameriškega predsednika Ronalda Reagana in da z njim nekateri opisujejo tudi sedanjega, Donalda Trumpa.

Ne zgolj v analizi političnega marketinga je pristop spreminjanja negativne konotacije v pozitiven označevalec preizkušena praksa. Inverzen pripis stigme kot dovolj priljubljena taktika ima dokaj enostaven cilj: psihoretorično določen označevalec preusmeriti tako, da bo iz slabosti postal marketinška prednost, simpatičen in sprejemljiv.

Teflonska reapropriacija

Erjavec torej poskuša v osnovi negativno lastnost politične oportunosti in iznajdljivosti preobraziti v lastnost trdoživosti, neuničljivosti in odpornosti na napade, končno pa tudi legitimirati svojo novo kandidaturo na političnem parketu, saj velja za politika s pretečenim rokom uporabe.

Takšna reapropriacija je pogosta v politiki in družbenih gibanjih, kjer zmerljivke postanejo nove identitetne označbe, na katere je zmerjana subkultura v svoji samozaščitni drži nenadoma ponosna in jih vidi kot nekaj, kar jim daje novo družbeno moč. Hkrati je tudi zvit način utišanja kritike na svoj račun, izogibanja odgovornosti in iskanja privlačnosti v očeh volivcev.

Erjavec ne le, da rad govori o sebi v tretji osebi, ampak nase tudi dobesedno kaže s prstom, ko se npr. postavi pred svoje jumbo plakate. Zase trditi, kajti tudi ileizem je takšna retorična praksa, da si odporen, vztrajen in teflonski, zato ne smemo videti zgolj kot obliko samoironije, temveč tudi kot formo političnega cinizma. S tem želim povedati, da se v perspektivi politične odgovornosti lahko akterji mimogrede tej izmaknejo in iz svojih hib, nenačelnosti, koruptivnosti in vsega, kar je vredno graje, nenadoma prelevijo v teflonske nosilce morale in načelnosti, vendar jim tega preprosto ne bi smeli dovoliti. V nasprotnem primeru bomo pristali na dejstvo, da se meja med etičnostjo in neetičnostjo popolnoma zabriše.

»Je pa staro ponev priporočljivo kdaj tudi zavreči, saj se teflon obrabi in je škodljiv,« so njegovo kampanjo javno komentirali v koalicijski Levici, kjer so že dolgo časa manj izbirčni pri ostrini odzivov in rade volje sami pristajajo na populistično govorico.

Zakaj dovoljujemo nateg?

S tem pridemo do nove zadrege, ki je tale: zakaj vedno znova volilno telo nagrajuje populizme in ali jih bo tudi v tem primeru? Zakaj ne zmoremo boljše javne deliberacije in argumentacije, posledično pa treznejše presoje, komu na volitvah dovoliti, da bo krojil našo politično usodo?

Sama poteza reapropriacije in političnega cinizma, h kateri se zateka Erjavec, je kot takšna nekaj, kar je na veliko uporabljal Pahor skozi svoje dovtipe, šale in smešenje, tudi na svoj račun. V tem smislu ni naključje, da se je Erjavec zavestno in odkrito zatekel k njegovim populističnim trikom že v preteklosti in s predsednikom celo izrecno tekmoval v tem, kdo bo večji kralj instagrama in podobno.

Zato moramo kameleonskega Erjavca razumeti kot še en produkt bivšega predsednika republike, za katerega zdaj že vemo, da ga kritična javnost in še manj množični mediji niso ne znali ne želeli dovolj ustavljati. Za predsednika stranke Zaupanje je to dobra novica! Kakor da bi se predajal zavidanju poguma domačih komunikacijskih populistov, se je istočasno javil še en marginalizirani predsednik s podobno težavo, tokrat stranke Fokus. Čeprav je hkrati predsednik državnega sveta, se je čutil Marko Lotrič dolžan javno potožiti, ko je s strankarskimi kolegi zapisal: »Brez helikopterjev, brez predvolilne poroke, brez romance z rock zvezdo, noče skočiti v bazen v kopalkah pred kamerami. Kako naj ta človek sploh preživi v politiki?«

Drži, po svoje – čaka nas dolga sezona večslojnega političnega teflona.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**