V lovstvu potrebujemo znanje in modrost voditeljev

Pred časom sem napisal prispevek za našo strokovno lovsko revijo Lovec, ki pa ga uredništvo ni želelo objaviti. Razlogov za takšno odločitev ne poznam in me tudi ne zanimajo več. Pisal sem o mojih večletnih prizadevanjih, da bi lovci prenehali z nehumanimi dejanji, ki jih posamezniki izvajajo v lovišču v zimskih mesecih januar in februar. Včasih tudi še do 15. marca. Gre namreč za to, da posamezniki v tem času organizirajo pogone na lisice (in šakale) seveda s soglasjem ožjega vodstva Lovske družine.

Na teh pogonih se lovi z nesocializiranimi, nevodljivimi in neubogljivimi psi. Na pogonih povzročajo največjo škodo srnjadi in še posebej brejim srnam. Vsi, ki se vsaj malo spoznamo na biologijo in zootehniko, vemo, da zarodek pri srnah miruje dve tretjini obdobja brejosti. Parjenje srnjadi poteka konec julija in v avgusta, po oploditvi pa razvoj zarodka miruje vse do januarja. Srna je edini parkljar z odloženo implantacijo in povrže maja ali junija. Zanje je torej značilna embrionalna diapavza ali zadržana brejost, ki traja 5 mesecev. V obdobju, ki ga omenjam, torej januarja, februarja in v začetku marca, nastopi ekspanzija v razvoju zarodka. Iz tega izhaja, da je v tem obdobju v lovišču najbolj potreben mir, saj ga breje srne (in tudi srnjaki, ki v tem obdobju najbolj intenzivno razvijajo rogovje) nujno potrebujejo. Že omenjeni nesocializirani in neubogljivi lovski psi pa so v stanju breje srne preganjati do onemoglosti. Osebno sem mnenja, da so v tem času potrebni mirni obhodi lovišča z zimskim krmljenjem male divjadi tam, kjer jo LD še imajo. Na zagotavljanje miru v lovišču v tem času nas lovce opozarja tudi pristojno Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Sporočajo nam, da smo vsi upravljavci lovišč to dolžni storiti. Pričakoval bi, da bomo vsi lovci to spoštovali, saj nas k temu obvezujejo tudi koncesijske pogodbe. Ker ne bi želel biti kritičen do vseh lovcev in LD, naj zapišem, da se moja ocena o psih, ki jih uporabljamo na omenjenih pogojih, nanaša na mojo LD, v kateri sem član že preko 50 let. Ali se podobni pogoni dogajajo še v drugih LD, boste lahko najbolje presodili bralci Večera in moji lovski kolegi po številnih LD.

Sam sem poleg tega, da sem velik ljubitelj lovskih psov in sem bil dolga leta aktivni kinolog ter vodnik lovskih psov, tudi velik ljubitelj lova na lisice. Vendar lova, s katerim niti slučajno ne vznemirjamo ostale divjadi, še posebej ne srnjadi in zajcev. Zajci se parijo od januarja do avgusta. Brejost traja okoli 40 dni. Zaradi tega se s pogoni januarja in februarja ne strinjam. Ko sem o tem javno spregovoril v matični LD, sem dobil jasen odgovor: »Če je naša območna Lovska zveza ob kulturnem prazniku 8. februarja organizirala lov na lisice in šakale s pogonom, lahko s tem načinom lova nadaljujemo tudi v naši LD. Oni na LZ že vedo, kaj je prav in kaj ne«. Odgovor me je presenetil, saj sem trdno prepričan, da bi si Lovska zveza za praznovanje kulturnega praznika lahko izmislila mnogo bolj izvirni projekt, kot je pogon na lisice in šakale. Da so to bolj sprehodi v lovišče in ne pravi lovski pogoni, pa je potegnjeno za lase. Ne morem si predstavljati, da so sprehodi z lovskimi puškami in lovskimi psi kaj drugega kot lovi. Kljub temu, da mi je lov na lisice zelo pri srcu, bi rad omenil, da je lovna doba na lisico do 15. marca predolga. Nekatera lisičja legla so namreč lahko že konec januarja in februarja in zato je kruto do mladičev, ki takoj ostanejo brez matere. Upam, da se vsi strinjamo, da lisičke niso nič krive, ker so zvitorepke. Pogoni v počastitev slovenskega kulturnega praznika niso ne humani in tudi niso v skladu z etičnim kodeksom slovenskih lovcev. Sam z lovom na lisice že dolga leta končam s koncem januarja, ko naj v loviščih končno zavlada prepotrebni mir za divjad s čim manj vznemirjanja. 

 Za konec pa naj navedem še eno cvetko iz ust najvišjega predstavnika Lovske zveze Maribor, ki je izjavil, da »je en dolgouhec (torej zajec, op. M.B.) uspel pobegniti nemškemu dolgodlakemu ptičarju«. Je mar pozabil, da zajklje v tem času že kotijo mladiče, o čemer nas zgovorno poučuje strokovna literatura. Kje je torej znanje v lovstvu? Da o modrosti lovskih voditeljev na najvišjih ravneh ne razpredam posebej.