Tudi birokracija ubija, mar ne?

Vlade bi morale dati prednost ponovni združitvi družin in zagotoviti, da zaradi napak naših sistemov ne bo več izgubljenih otrok. Bodimo glasovi tistih, ki ne morejo več govoriti.

Preteklo noč je do nas prišla srce parajoča vest: Zuri, stara komaj devet let, je umrla sama v bolniški sobi v Kairu. Odvzeta ji je bila možnost, da se poslovi od svoje mame. Sredi kaosa neuspele ponovne združitve je pet njenih bratov in sestersamih pokopalo svojo sestro, medtem ko se njihova mati še zdaj neuspešno bori, da bi svoje otroke pripeljala v Slovenijo, saj hrepeni po ponovni združitvi svoje razdrobljene družine.

V trenutku obupa smo se za pomoč obrnili na slovensko vlado v upanju na rešilno bilko. Pomoči ni bilo. Žal je zdaj prepozno. Zuri je že izgubila življenje, kar še dodatno poudarja bolečo resničnost, s katero se sooča vse preveč otrok v tem dolgotrajnem konfliktu.

V zadnjih mesecih je Linda, mati Zuri, prestala nepredstavljive izgube. Soočila se je s smrtjo dveh bratov, sestre in nečakinje, ki je izgubila vid v eksploziji, ki je terjala tudi življenja dveh njenih otrok in moža. Linda se iz Evrope neumorno bori, da bi svoje preostale otroke iz Egipta pripeljala v Slovenijo, kjer je sebi in svoji hčerki Waadi zagotovila status begunke. Slednja je v Slovenijo prispela na zdravljenje, potem ko jo je poškodovala eksplozija bombe. Linda je zaprosila za združitev družine za svojih šest preostalih otrok, ki so ostali v Kairu, vendar je birokratska brezbrižnost, na katero je naletela, zaustavila njene prošnje.

Kljub njenemu vztrajnemu trudu je malo verjetno, da bo vseh šest otrok uspelo prispeti k njej v Slovenijo. V najboljšem primeru jih lahko pride zgolj pet, saj je med mučnim čakanjem na odobritev dokumentov na ponovno združitev eden že izgubil življenje. Lindin boj ganljivo ponazarja srce parajočo resničnost, s katero se sooča preveč družin, ki jih razdirajo konflikti in se med silno žalostjo borijo za niti upanja.

Linda se neumorno bori, da bi svoje preostale otroke iz Egipta pripeljala v Slovenijo, kjer je sebi in svoji hčerki Waadi zagotovila status begunke. Slednja je v Slovenijo prispela na zdravljenje, potem ko jo je poškodovala eksplozija bombe.

Načelo ponovne združitve zajema varen, načrtovan in pravočasen proces, namenjen ponovni združitvi ločenih posameznikov, pri čemer se osredotoča predvsem na vitalno vez med otrokom in njegovimi starši. To načelo je zakoreninjeno v otrokovi pravici do družinskega življenja in si prizadeva zagotoviti najboljše možne rezultate za otroke v nujnih primerih. Medtem ko se naše vlade ukvarjajo z birokratskimi postopki, je temeljna vrednost tega načela tragično spregledana, saj osredotočenost na papirologijo odvrača od nujne potrebe po ukrepanju v zvezi s temeljnimi pravicami družin, ki se želijo ponovno združiti.

Zurijina tragična smrt ni le statistika; je zelo boleč opomin cene neukrepanja. Zuri in vse otroke, kot je ona, moramo počastiti tako, da presežemo birokratsko brezbrižnost in se usmerimo k smiselnim dejanjem. Nujno je, da od naših vlad zahtevamo odgovornost in sočutje ter jih pozovemo, naj dajo prednost ponovni združitvi družin v krizi in zagotovijo, da zaradi napak naših sistemov ne bo več izgubljenih otrok.

Neumorno si moramo prizadevati, da zagotovimo, da se noben otrok ne sooči z življenjem sam v bolniški sobi ‒ in da ima vsaka družina možnost, da je spet cela, zlasti v najtežjih časih.

Ko razmišljamo o tej srce parajoči izgubi, bi se morali zavezati, da bomo glasovi tistih, ki ne morejo več govoriti. Zagovarjajmo spremembe in podporo družinam, ki hrepenijo po tem, da bi bile skupaj v svetu, ki si prepogosto zatiska oči pred njihovim trpljenjem. Zdaj je čas za ukrepanje; naša kolektivna človečnost to zahteva. Neumorno si moramo prizadevati, da zagotovimo, da se noben otrok ne sooči z življenjem sam v bolniški sobi ‒ in da ima vsaka družina možnost, da je spet cela, zlasti v najtežjih časih.

Widad Tamimi,
italijanska pisateljica palestinskih korenin