Ekološki izdelki za naciste

Avtobusno postajališče severovzhodno od Dachaua, na katerem je izstopila Anne Sudrow, se še vedno imenuje Zeliščni vrt. Danes tu stoji industrijska cona, iz trave štrlijo zarjavela ogrodja rastlinjakov in dajejo slutiti, kaj se je ob cesti dogajalo v času nacionalsocializma: za bodečo žico je SS upravljala »plantažo«. Vrtnarji so eksperimentirali z biodinamično pridelavo, ki jo je razvil začetnik antropozofije Rudolf Steiner; a so namesto njih morali garati zaporniki koncentracijskega taborišča Dachau. Nekdanji waldorfski učenec Sigmund Rascher je v taborišču Dachau celo izvajal poskuse na ljudeh.

V nacionalsocialističnem obdobju je bil Dachau središče razvoja ekološkega kmetijstva v Nemčiji, igra pa tudi vlogo v zgodovini antropozofske Welede, vendar mednarodno uspešno podjetje s sedežem v švicarskem Arlesheimu in nemškem Schwäbisch-Gmündu še danes ne mara govoriti o tem.

Anne Sudrow je zgodovinarka, raziskovala in poučevala je v Središču za zgodovinske raziskave v Potsdamu in na inštitutu Fritza Bauerja v Frankfurtu. V preteklih petih letih je raziskovala zgodovino dachavske plantaže in Spiegel je imel možnost vnaprejšnjega vpogleda v njene ugotovitve. »O biološko dinamičnem poljedelstvu sem imela zelo dobro mnenje,« je povedala Sudrowova, a ga je zaradi raziskav zagledala v drugačni luči. »Kako bi se odzvali kot porabniki bioloških dinamičnih izdelkov, če bi vedeli, da so pridelani oziroma proizvedeni v koncentracijskem taborišču? Mislim, da je ljudi nujno treba razsvetliti.« Plantažo je od leta 1939 obdelovala Nemška ustanova za poskuse s prehrano in preskrbo (Deutsche Versuchsanstalt

für Ernährung und Verpflegung, s kratico DVA) v lasti paravojaške zatiralske organizacije SS. Postavljala je različna vprašanja, na primer, ali je biološko pridelana pšenica bolj zdrava za »ljudsko skupnost«, kako bi lahko z »nemško« začimbo nadomestili poper in podobno. DVA je imela izpostavi še v taboriščih Ravensbrück in Auschwitz ter na okupiranih območjih, vendar je bil osrednji eksperimentalni vrt v Dachauu. Zgradba za raziskave in mlin za začimbe še stojita.

V nacionalsocialističnem obdobju je bil Dachau središče razvoja ekološkega kmetijstva v Nemčiji, igra pa tudi vlogo v zgodovini antropozofske Welede, vendar mednarodno uspešno podjetje še danes ne mara govoriti o tem.

V taborišče le nekaj sto metrov jugozahodno od plantaže so nacionalsocialisti med letoma 1933 in 1945 internirali več kot 200.000 ljudi, približno 41.500 jih je umrlo od lakote, bolezni, mučenja ali usmrtitve: to so bili politični nasprotniki, homoseksualci, Judi, Sinti, Romi, duhovniki in »delomrzneži« iz vse Evrope.

Nekdanji ujetniki so si po vojni priborili, da je taborišče postalo spomenik, zadnja leta pa si zveza Zum Beispiel Dachau in upravljavci spomenika prizadevajo, da bi družba izvedela tudi za plantažo in prisilno delo na njej.

Zgodovinarka Sudrowova je tako po njihovem naročilu raziskala zgodovino plantaže. Ugotovila je, da so antropozofi kot sodelavci SS v največji mobilizaciji ujetnikov za delo igrali še vidnejšo vlogo, kot smo vedeli doslej. »Antropozofi so se dolgo predstavljali kot žrtve nacionalsocialistov,« je pojasnila Sudrowova. In dejansko so leta 1935 prepovedali Antropozofsko društvo in leta 1941 Nemško združenje za biološko dinamično pridelavo. Vendar so se tudi antropozofi angažirali za nečloveške cilje nacistov.

Sudrowova opisuje mrežo antropozofov znotraj SS, katere obseg je bil doslej spregledan. »Antropozofiji naklonjeni publicisti so si doslej celo vztrajno prizadevali prikriti obstoj te mreže,« je zapisala Sudrowova, ki je raziskovala v nemškem arhivu, lokalnih in zasebnih zbirkah, v Weledinem arhivu in v podjetju Wala Heilmittel.

Antropozofijo je na začetku 20. stoletja razvil filozof in samooklicani jasnovidec Rudolf Steiner, ki je bil tudi utemeljitelj waldorfske pedagogike. Trdil je, da ima vpogled v nekakšen svetovni spomin, iz katerega je izpeljal svoje nauke. Njegova modrost človeka ali antropozofija naj bi pečat pustila tudi na zemlji – in prinesla dobiček.

Leta 1920 je mojster skupaj s privrženci ustanovil podjetniško skupino Prihajajoči dan, delniško družbo za spodbujanje ekonomskih in duhovnih vrednot. Vključevala je založbo, banke, tovarno cigaret Waldorf Astoria in prvo waldorfsko šolo v Stuttgartu. Podjetje Weleda se je rodilo iz te skupine, izdelovalo pa je antropozofska zdravila in naravno kozmetiko.

Steiner je razvil tudi biološko dinamično obdelovanje zemlje. Namesto umetnih gnojil je včasih priporočal izjemno razredčene homeopatske pripravke iz razkrajajočih se kravjih iztrebkov, zdravilnih zelišč in mineralov. Njegovo delo je še danes izhodišče za pridelavo zelišč v Weledi, delo tistih kmetov, ki so povezani v skupnost Demeter, in tistih, ki želijo uporabljati njihov znak za biološko pridelavo.

Steiner je umrl 1925, njegovi biološko-dinamični privrženci pa so zašli v kolesje nacionalsocializma. Že poleti 1933 so se biodinamična združenja odločila za vključitev v nacionalsocialistično državo. Mit o firerju se je razširil tudi v Demetru, kmet in Steinerjev učenec Erhard Bartsch se je povzpel na vrh na novoustanovljene nemške zveze za biodinamično kmetovanje.

Imel je stike z režimom in Steinerjevo zamisel o zaključeni celoti plantaže oziroma obrata povezal z nacionalsocialistično željo po avtarkičnem nemškem gospodarstvu, ki ne bi bilo več odvisno od uvoza. Namesto umetnih gnojil naj bi antropozofski preparati pripomogli, da bi življenjski prostor na vzhodu, ki so ga nameravali zavojevati, postal rodoviten.

Težko si je predstavljati, da odgovorni raziskovalci oziroma poslovodje pri Weledi niso vedeli, da so sklenili pogodbo s SS.

Bartschevo lobiranje je zbudilo zanimanje firerjevega namestnika Rudolfa Hessa, biodinamična metoda se je zdela dobra tudi Heinrichu Himmlerju, poveljniku nemških enot SS in izobraženemu kmetu. Vendar se nacistom kot pomembno v vojni ni poskušalo predstaviti le Bartschevo alternativno združenje kmetov, temveč tudi Weleda, ki jim je ponudila izdelke za vojsko.

Plantaža je bila sprva predvsem grozljiv ukrep za zaposlitev ujetnikov v koncentracijskem taborišču. Po ukazih SS so predvsem Judi morali obdelovati nerodovitno močvirsko zemljo, in to ročno, po dvanajst ur na dan, včasih brez odmora za kosilo. Kot je povedal eden od ujetnikov, je že leta 1938 na kraju samem umrlo 107 ljudi; nekateri od izčrpanosti, drugi, ker niso več prenesli mučenja, pa so raje tvegali, da jih ustrelijo. Leta 1939 in 1940 je skupaj umrlo 322 ljudi.

Septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko, najpozneje spomladi 1940 pa je ustanova DVA v Dachauu svoje površine začela obdelovati izključno biodinamično. Plantaža naj bi poskrbela za popularizacijo baldrijana, ozkolistnega trpotca in gladiol kot dela alternativnega nemškega zdravilstva. Poleg tega naj bi pridelani čaji, semena in prittlbaška začimbna mešanica SS prinašali tudi dobiček. Antropozofske strokovne avtoritete so dale svoj blagoslov.

Že junija 1940 je vodja Demetra Bartsch semena nabavil neposredno v koncentracijskem taborišču Dachau. Kmetijski minister Walther Darré je kljub začetnim pomislekom želel raziskati vsaj prednosti antropozofskih preparatov. V Dachauu naj bi dokazali, da Steinerjevi preparati res lahko učinkovito pomagajo v boju pridelovalcev za pridelek. Himmler je želel, da bi industrijski amonijak, ki ga je primanjkovalo, porabili za oboroževanje namesto za gnojilo, pičle količine mineralnih gnojil pa bi raje uporabili na območju rajha in ne na novo zavojevanih območjih na vzhodu.

Ustanova DVA je postala članica biodinamičnega združenja rajha. Marca 1941 je to drugim članom poslalo reklamno pošiljko, Weleda in druga podjetja pa so odtlej pri esesovskem podjetju v Dachauu blago naročala po posebnih cenah. Weleda je pri DVA naročila semena ozkolistnega ameriškega slamnika, Echinacea angustifolia, malo pozneje pa oleandra z belimi cvetovi. Leto pozneje je Weleda od pridelovalca DVA brezplačno prejela več kot sto kilogramov na zraku posušenih listov trte. V Dachauu in na več posestvih DVA so poleg tega testirali neko Weledino zdravilo za živali, ki pa v virih ni podrobneje opisano.

Kljub dobrim zvezam z SS ali pa morda ravno zato so nemško združenje za biodinamično kmetovanje leta 1941 prepovedali. Njen zagovornik v nacionalsocialističnem režimu Rudolf Hess je namreč 10. maja tega leta nad Škotsko s padalom skočil z letala; očitno se je z Angleži želel pogajati o miru, vendar je pristal v ujetništvu. Nasprotniki biodinamičnih načel v nacionalsocialističnem vodstvu so prevladali, vodjo bioloških kmetov Bartscha pa so za nekaj časa celo zaprli. V koncentracijskem taborišču Dachau je kljub vsemu še vedno živela njegova ideja o ekološki pridelavi, pomembni za vojno.

Za to je skrbel Franz Lippert. Tako kot Erhard Bartsch je sodeloval že od začetka in oba sta bila na posestvu Koberwitz blizu Breslaua, ko je Rudolf Steiner leta 1924 predstavil svoj nauk o preparatih, temelj biodinamičnega kmetovanja. Lippert je to upošteval pri zasnovi Weledinega vrta z zdravilnimi rastlinami v Schwäbisch-Gmündu.

Tam je menda uvedel ezoterično raziskovalno metodo občutljive kristalizacije, postopek, ki naj bi v biodinamičnem kmetijstvu in tudi v antropozofski medicini dokazoval delovanje kozmičnih sil. Nazadnje je postal glavni vrtnar in na tem položaju ostal do leta 1940. »Zato je toliko presenetljivejše, da Weleda najraje ne bi imela nič z njim,« je poudarila zgodovinarka Sudrowova. Po sporu s podjetjem – hotelo je surovine, Lippert pa temeljne raziskave – in vmesni postaji v Trittau v Schleswig-Holsteinu je septembra 1941 začel delati kot uslužbenec ustanove DVA v koncentracijskem taborišču v Dachauu.

Stikov z Weledo kljub vsemu ni prekinil. Že leta 1942 je skupaj z nadporočnikom SS Rudolfom Lucaßom obiskal podjetje v Schwäbisch-Gmündu, da bi mu pokazali zeliščni vrt. Dopisoval si je tudi z vodstvom podjetja.

Mednarodno uspešno podjetje s sedežem v švicarskem Arlesheimu in nemškem SchwäbischGmündu še danes ne mara govoriti o tem.

»Doslej so to predstavljali, kot da se je bil Lippert zaradi prepovedi biodinamičnega združenja prisiljen zateči pod okrilje SS, vendar zgodovinski viri pričajo drugače,« je pojasnila Sudrowova.

Lippert je po vojni med postopkom urada za denacifikacijo povedal, da je službo v koncentracijskem taborišču sprejel prostovoljno, in sicer zaradi izgube prihodka na položaju svetovalca združenja, potem ko so ga prepovedali. »Drugi razlog pa so bile velikodušne finance, ki jih je ponujal SS,« je dodala Sudrowova. »Želel si je predvsem raziskovati in tako pripomoči k preboju biodinamičnih metod.« Knjiga, ki jo je Lippert napisal v Dachauu, ima naslov Das Wichtigste in Kürze über Kräuter und Gewürze (Na kratko o najpomembnejšem glede zelišč in začimb).

Po Lippertovem posredovanju je v dachausko koncentracijsko taborišče prišel še en nekdanji Weledin vrtnar in funkcionar biološko dinamičnega združenja, in sicer Erich Werner. O njem podjetje noče povedati niti besedice. Sudrowova je napisala, da sta se oba, Lippert in Werner, leta 1942 pridružila Waffen-SS, vendar nikoli nista oblekla uniforme.

V Dachauu je Sudrowova razkazala nekdanjo trgovino na plantaži blizu vhoda na območje. V njej so pičlih 600 metrov proč od krematorijev prebivalci lahko kupovali biološko zelenjavo, sadike, čaje in semena. Nekaterim ujetnikom je uspelo prek trgovine poslati sporočila, prek nje so tudi tihotapili zdravila v taborišče.

V nasprotju z drugimi pripadniki SS naj bi bila Lippert in Werner manj brutalna do ujetnikov, ki so morali opravljati prisilno delo. Tako so po osvoboditvi Dachaua leta 1945 pričali nekateri nekdanji taboriščniki in antropozofi so to radi slišali. Vendar pa so za proces denacifikacije priče izbirali zelo specifično, kajti k besedi so se priglasili le nemško govoreči taboriščniki, in ti so bili pogosto v boljšem položaju od drugih, na primer sovjetskih vojnih ujetnikov, s katerimi so pazniki še posebej slabo ravnali. »V obeh postopkih so manjkale izjave drugih skupin ujetnikov,« je v svoji raziskavi zapisala Sudrowova.

Lippert in Werner sta leta 1942 že delala kot glavna vrtnarja na plantaži, ko je DVA beležila verjetno največje število žrtev nasilja. Tudi v letih od 1943 do 1945 so vsak dan mučili ljudi, veliko jih je umrlo od lakote. Vse to je v nasprotju z izjavami peščice nemško govorečih preživelih, stotine preminulih pa ni več moglo pričati. To velja tudi za žrtve taboriščnega zdravnika Sigmunda Rascherja.

Ujetniki na plantaži so se zvečer v barake vračali čez pot, imenovano »stara rimska cesta«, čez zborno mesto ter mimo barake, v kateri je Rascher izvajal grozovite poskuse na ljudeh.

Njegov oče je bil znan antropozofski zdravnik v Münchnu. Tudi leta 1909 rojeni Sigmund je po koncu waldorfske šole študiral medicino. Ko so oblast prevzeli nacisti, se je kot študent zadrževal na sedežu antropozofije v švicarskem Dornachu. Tako kot Franz Lippert se je tudi Rascher tam seznanil z občutljivo kristalizacijo. Ko se je vrnil v München, je pri spornem profesorju doktoriral iz ezoterične metode in s svojim delom zbudil pozornost SS.

Junija 1939 mu je vodja SS Himmler naložil, naj z občutljivo kristalizacijo razišče, ali žita, gnojena z umetnimi gnojili, povzročajo raka. Pri poskusih si je pomagal z mišmi in krvjo taboriščnikov.

Konec junija 1939 je Himmler od Rascherja zahteval, naj ugotovi, ali je kavno oglje (Coffeae carbo) v primerjavi s čistim lesnim ogljem zdravilno. Rascher je v zvezi s tem pisal kolegom v Weledi. Wilhelm Spieß, vodja Weledinega raziskovalnega laboratorija v Stuttgartu, mu je takoj odgovoril, da je na zdravilno moč kavnega oglja pri slinavki in parkljevki opozoril že Rudolf Steiner. Odtlej so ga uporabljali na različnih področjih antropozofske živalske in humane medicine.

Sodelovanje ni bilo omejeno le na izmenjavo informacij. Ker so vse več nemških pilotov sestrelili nad Rokavskim prelivom, je Rascher od 15. avgusta 1942 do maja 1943 delal poskuse, kako zdraviti podhladitev. Z njimi je želel pokazati, kako podaljšati čas, preden človek zamrzne v vodi ali zaradi suhega mraza, zato je med drugim od 280 do 300 ujetnikov strpal v bazene z vodo in bloki ledu – od 80 do 90 jih je umrlo.

Weleda je že od začetka leta 1940 v vojski lobirala za svoje mazilo proti ozeblinam. Navedla je, da je njen izdelek učinkovit pri najhujših ozeblinah in je z njim mogoče preprečiti tudi amputacijo prizadetih delov. Podjetje je kremo eksplicitno priporočalo za boj na vzhodni fronti.

Od 6. januarja 1943 je zdravnik SS Rascher v glavnem sanitetnem skladišču oboroženih enot SS zahteval po pet kilogramov belega in rumenega vazelina, da bi jih poslal Weledi za izdelavo posebne mešanice tega mazila. Očitno je Rascher med poskusi na ljudeh testiral dve mazili za morebitno uporabo v vojski, in sicer Vasodil iz Danske in Weledino kremo. Njen raziskovalni laboratorij je 28. januarja Rascherju dobavil precejšnjo količino, kar 20 kilogramov mazila proti ozeblinam. Dokumentacijo o tem so na Rascherjevo željo uničili.

»Težko si je predstavljati, da odgovorni raziskovalci oziroma poslovodje pri Weledi niso vedeli, da je to pogodba z SS,« je zapisala Sudrowova, sploh ker nekdanji sodelavec Lippert in Werner na plantaži nista komunicirala le z nekdanjimi kolegi v Weledi, temveč tudi z Rascherjem. Podjetje še danes zatrjuje, da ni jasno, ali je Rascher kremo uporabil v poskusih na ljudeh in ali je to sploh nameraval.

Leta 1944 so prijeli Rascherja in njegovo ženo. Münchenska policija je odkrila, da je Karoline Rascher ugrabila več otrok in jih predstavila kot svoje. K temu je treba prišteti še poneverbe, domnevne posle z ujetniki in morebiten umor zunaj taborišča.

Sigmund Rascher je tudi sam pristal med taboriščniki, tri dni pred osvoboditvijo Dachaua so ga usmrtili s strelom v zatilje. Vrtnar Lippert je bil takrat že na »službenem potovanju« v zunanjo izpostavo DVA. Po koncu vojne je z Weledo spet sklenil pogodbo o svetovanju. Na plantaži je poskusil nadaljevati raziskave, a so ameriške oblasti to preprečile. Rezultate raziskav iz Dachaua je zapisal, da bi jih objavil. Leta 1949 je umrl zaradi raka.

Njegove knjige so izdajali do 80. let, kajti v nasprotju z brutalnimi poskusi Sigmunda Rascherja, ki so bili namenjeni le njegovi karieri in ideološkim ciljem nacistov, so Lippertove raziskave prinesle izkustvena dognanja, uporabna za ekološko pridelavo. Delež, ki so ga prispevali taboriščniki in njihovo trpljenje, je seveda zamolčan.

V osemdesetih letih sta zgodovinarja odkrila nekaj povezav med zdravnikom SS Rascherjem in Weledo. Na njune ugotovitve se je desetletje pozneje odzval antropozofski avtor Uwe Werner z nasprotno zgodbo – poudaril je, da so nacionalsocialisti prepovedali antropozofsko združenje in preganjali antropozofe.

Zaradi javnega pritiska je Demeter leta 2023 objavil naročeno raziskavo o vlogi združenja v času nacizma. Leto pozneje je Weleda Društvu za zgodovino podjetništva, ki tesno sodeluje z gospodarstvom, naročila izdelavo poročila, ki obsega le šest strani, povezava do njega pa je na spletni strani proizvajalca kozmetike. V poročilu predvsem napovedujejo, da bodo v kratkem na voljo izsledki zgodovinarke Anne Sudrow.

Weleda je antropozofskemu avtorju Petru Selgu za njegovo študijo o vlogi Welede in homeopatskega podjetja Wala v času nacionalsocializma dala na voljo celoten glavni zgodovinski in farmacevtski arhiv – neodvisni zgodovinarki Anni Sudrow pa ne. Sama pravi, da je imela vpogled le v 11 spisov iz starega arhiva, zapisnike sej uprave po letu 1945 in podjetniški bilten Weleda-Nachrichten. Na vprašanje o tem je Weledin tiskovni predstavnik Philip Kuhn odgovoril, da bi Sudrowova lahko zaprosila za več gradiva.

Še leta 2024 je na spletni strani Welede pisalo: »Med Lippertom in Weledo po koncu njegovega delovanja za to podjetje jeseni 1940 ni bilo več stikov.« Ko pa je naročena Demetrova raziskava to trditev ovrgla in so o tem poročali mediji, je ta podatek izginil s spletne strani. Ugodnejše navedbe Uweja Wernerja pa je Weleda medtem dopolnila z odlomki iz raziskav Društva za podjetniško zgodovino in antropozofa Petra Selga.

Weleda torej ne opisuje stanja raziskav, temveč nevtralno povzema antropozofske in neodvisne različice zgodovine. Kdor se udeleži ogleda Weledinega zeliščnega vrta v Schwäbisch-Gmündu, ne sliši niti besedice o Franzu Lippertu, ki ga je zasnoval.

Sicer pa je do spletne strani o Weledi med letoma 1933 in 1945 mogoče priti le prek brskalnikov, ne pa tudi neposredno z njenega spletišča. Weleda na vprašanja glede tega odgovarja, da je spletna stran trenutno še v delu in obljublja: »V novi navigaciji bo stran dosegljiva.«

Zelo preprosto pa je na spletni strani najti Everon, balzam na osnovi čebeljega voska in rožnega olja, namenjen negi ustnic, »izpostavljenih mrazu, vetru in sončnim žarkom«, po ceni 4,45 evra. Weleda od leta 1922 izdelke prodaja pod imenom Everon; od leta 1926 tudi mazilo proti ozeblinam. 

© 2025 Der Spiegel