Milan Kučan / »Tudi v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen«

Prvi predsednik republike je dejal, da ostaja optimist, saj verjame, da je prihodnost človeštva mogoča v mirnem sobivanju, brez spodbujanja sovraštva, ki konča v vojni, zločinih in genocidu

Upam, da bodo ljudje, ki jim bomo tudi v prihodnje zaupali upravljanje z državo, dovolj trdni glasniki uspešne politike, politike miru, med drugim v svojem govoru izpostavlja prvi predsednik Slovenije Milan Kučan. Njegov govor, ki ga je imel v Narodnem domu v Celju ob 80. obletnici osvoboditve in vrnitve ukradenih otrok v domovino, spodaj objavljamo v celoti.

***

Govor Milana Kučana (Celje, Narodni dom, 27. september 2025)

Čez pet dni bo minilo natanko 73 let, odkar se je domov v Šoštanj vrnil Ivan Pirečnik, eden od nekaj sto slovenskih otrok, ukradenih med drugo svetovno vojno. Sem Ivanov vrstnik, rojen kot on januarja 1941. Kot otrok sem, tako kot takrat skoraj vsa nekdanja skupna država, napeto spremljal prizadevanje dr. Jožeta Goričarja pred ameriškim sodiščem v Frankfurtu. To je končno odločilo, da se Ivan vrne domov k materi Pavli in sestri Marici. Ivan, katerega oče je bil kot talec ustreljen v Mariboru, mati in sestra pa odpeljani v koncentracijsko taborišče, je bil dodeljen zloglasni nacistični ustanovi Lebensborn. Ta ga je oddala v posvojitev nemški družini Sirsch. Tragični usodi Ivana Pirečnika in usodni razklanosti dveh družin je bil posvečen angleški film Razdvojeno srce. Ivana sem mnogo let pozneje srečal v Šoštanju.

Ukradeni otroci so kmalu izginili iz javne in politične pozornosti in dolžne skrbi države. Vse do danes ni povsem dojeto dejstvo, da so tudi ukradeni otroci žrtve vojne, v kateri smo se Slovenci borili ne le za svobodo, ampak tudi za goli obstoj. Bili so dolgo brez odškodnin za prestano trpljenje, izgubljeno otroštvo in mladost.

Vam, ki ste se zbrali na današnji spominski slovesnosti, je vse to dobro poznano. Govorim pa o tem, da spomnim, da so ukradeni otroci še eden od zločinov, ki so jih okupatorji prizadeli Slovencem. Bili so del zločinskega načrta, da bi nas kot narod izbrisali. Uspel bi, če se ne bi uprli.

Zdaj, po toliko letih, se lahko upravičeno vprašamo, ali je zdaj drugače. Ali izkušnja naših, poljskih, norveških in otrok drugih narodov v okupirani Evropi komu prebuja vest? Nekaj tisoč, po enih navedbah celo več 100.000 ukrajinskih otrok, ukradenih s strani Rusije v nesmiselni vojni Rusije z Ukrajino, ne omogoča optimističnega odgovora. Nič drugače ni v afriških vojnah, ki so skorajda stalnica v osrčju te celine. Pa v Gazi deset tisoče ubitih in ranjenih otrok, ki najbolj prepričljivo govorijo o genocidu Izraelcev nad Palestinci. Človek, ki ima vsaj malo človečnosti in vesti bo to prepoznal, bo to početje poimenoval s pravim imenom in ne bo čakal, če in kdaj bo kakšno sodišče o tem tudi pravno presodilo.

V svetu, v katerem odrasli svoje spore rešujejo z vojnami, so največje žrtve prav otroci. Ne glede, kdo je povzročitelj tega gorja in za čigave otroke gre. Velja tudi za otroke v taborišču na Petričku nedaleč od tod. Kot je nedavno v Ilirski Bistrici povedala predsednica republike Nataša Pirc Musar, navajam: Kjer bi morale rasti sanje in radost, vladajo lakota, trpljenje in strah. Svet, ki dovoljuje trpljenje otrok, je svet, ki je zašel s poti sočutja, pravičnosti in človečnosti. Otroci v Gazi ne potrebujejo naših besed, temveč našo človečnost. Vsaka njihova solza naj nas opomni, da mir ni izbira, ampak dolžnost. In mir se začne tam, kjer se neha trpljenje otrok.« Ni se mogoče nestrinjati s temi besedami. Delo za mir pa sprejeti kot svojo dolžnost.

Svet, v katerem živimo, odločitvi za mir ni naklonjen. Kaže nam neprijazno podobo. Zapleten je in nepredvidljiv, tesno med seboj povezan in soodvisen.

Vojna in oboroževanje. To sta v tem našem svetu največkrat izgovorjeni besedi, ki smo se ju lahko naposlušali zadnje tedne, od romanja evropskih voditeljev v Belo hišo, do srečanja na Aljaski in v kitajskem mestu Tianjin. Tudi na Bledu. Z najbolj jasnimi besedami je to povedal kitajski predsednik Xi: »Svet je na razpotju, človeštvo izbira med mirom in vojno.« Torej, zmaga na vse ali nič! Njegove besede so spremljali ešaloni vojakov kitajske armade in odredi najsodobnejšega uničevalnega orožja. Težko je verjeti, da bodo služili zgolj miru in prizadevanju za pot mirnega razvoja, kot je zatrdil. Puška ni namenjena zgolj razkazovanju v vitrini. Prej ali slej jo bo kdo uporabil. Mir svoje mesto šampiona na svetovnem prizorišču tako prepušča vojni. Vojna naj bi bila realnost, mir pa zgolj iluzija. Sprašujem se, ali je res to izbira človeštva?

Kaj torej storiti? Se je s to prevladujočo miselnostjo res treba preprosto sprijazniti z izgovorom, da itak ne moremo ničesar spremeniti?

S podobno sliko sveta in vprašanjem, kaj storiti, so bili ob okupaciji soočeni tudi naši rojaki v drugi svetovni vojni. Iz preteklosti si poskušamo priklicati njihov odgovor na to vprašanje.

Niso se sprijaznili z vsiljeno podobo sveta. Niso podlegli vabljivi kapitulantski miselnosti, da itak ne morejo ničesar spremeniti. Uprli so se! Ni jih vodila nobena ideologija, ni jih povezovala nikakršna skupna politična strankarska opredelitev. Uprli so se, čeprav jim je nasproti stal vojaški stroj, za takratne razmere neslutenih razsežij. Uprli so se kot Slovenci, v imenu lastne človečnosti in odgovornosti do svojega in narodovega obstoja.

Tako se je opredelila in ravnala velika večina naših slovenskih rojakov. Ti niso bili predvsem komunisti, kot zdaj ponavljajo zagovorniki kolaboracije, da bi s tem razvrednotili ta veličasten obče slovenski odpor. Res so bili komunisti njegovi pobudniki in nemalokrat tudi najdrznejši borci, a znotraj gibanja so bili manjšina. Slovenski medvojni upor je bil posledica bolečega spoznanja, da v usodnem času, ki določa prihodnost, ni mogoče ostati brezbrižen, ni mogoče preložiti odgovornosti na ramena drugih niti pričakovati usmiljenja od zavojevalcev.

Kaj nam potemtakem, za nas in naše potomce, sporočajo dejanja teh, ki so se uprli usodi? Pritrjujejo nam, da se je potrebno upreti tudi danes. Upreti se tej vsiljeni podobi, po kateri je med mirom in vojno danes mogoče izbrati zgolj vojno. In v imenu te izbire nadaljevati spopade v Ukrajini, podpirati genocid v Gazi, kopičiti orožja, tudi najbolj smrtonosna in usodna za obstoj življenja na planetu, zapostavljati napore za trajnostno prihodnost in zeleni prehod, molče opazovati zločinsko teptanje človeškega dostojanstva in pravic, žrtvovati socialno državo ter pristati na razgradnjo ustanov, ki si jih je človeštvo na izkušnjah vojn zgradilo prav zato, da bi ohranjalo mir in preprečevalo vojne kot načina urejanja sporov med državami. Upreti se je treba načrtnemu teptanju zaveze s konca 2. svetovne vojne, ko so voditelji držav vztrajali: Nikoli več!

Ne smemo se pustiti ustrahovati z govoricami o naši nenehni ogroženosti. Ne smemo sprejeti vojne kot načina življenja. Temu se moramo upirati! Če popustimo, smo izgubili bitko za lastno človečnost. Dolžni smo se upreti razčlovečenju sveta, ki ga prek avtokratskih vladavin vsiljujejo predvsem interesi oboroževalnih industrij. Ne smemo dopustiti, da bi pristali na lastno razčlovečenje. To se začne, če se bomo brezbrižno odvrnili od TV ekranov, na katerih nam znova in znova prikazujejo podhranjene in ranjene otroke brez otroštva, v prazno strmeče oči starih ljudi, ki so izgubili vse, ruševine nekdanjih domov, reke beguncev in roke živih mrličev, ki prosijo za košček kruha in požirek vode. V tistem trenutku bomo postali sostorilci. Ne smemo se navaditi na te slike kot na nekaj običajnega.

Upirajmo se. Z javno besedo, z zahtevo, da se spori rešujejo po diplomatskih poteh, z mehko močjo, s protesti. S podpisovanjem deklaracij in z zahtevami, naslovljenimi na naše domače in evropske politike, naj vendarle dajejo prednost iskanju poti za blaginjo in mirno prihodnost namesto dajanja našega denarja za kopičenje orožja, namenjenega uničevanju.

Sem realist! Vem, v kakšnem volčjem svetu živimo. Bilo bi neodgovorno, če ne bi poskrbeli za svojo varnost in obrambo in se zanašali na druge. Prezgodaj je še, da bi lahko rekli, zbogom orožje. Pa vendar, to ne sme biti naša prevladujoča misel.

Zavedam se, da taka naša drža ne bo spremenila sedanje miselnosti vladajočih politikov v svetu, ki večinoma niso nikoli izkusili gorja, ki ga prinašajo vojne. A šteje vsak korak. Verjeti moramo, da bodo ti koraki nekoč prerasli v pohod množic, ki bodo rekle: Dovolj je! Ne počnite tega v našem imenu! Za to nimate našega mandata. Ne morejo nas vseh preprosto preslišati.

Tudi v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen. Mirovništvo postaja skorajda že psovka. A nekaj potez slovenske politike na mednarodnem prizorišču, s stališči predvsem predsednice republike, predsednika vlade in zunanje ministrice, kažejo dovolj samozavesti in poguma in je vendarle obetavnih.

Ostajam optimist. Verjamem, da je prihodnost človeštva mogoča v mirnem sobivanju, brez spodbujanja sovraštva, ki konča v vojni, zločinih in genocidu.

Naj končam s staro resnico, da je vojna poraz politike. Zato si nikakor ne želim poraza politike. Še posebej ne ob vseh sedanjih izzivih. Upam zato, da bodo ljudje, ki jim bomo tudi v prihodnje zaupali upravljanje z državo in blaginjo našega naroda in vseh državljanov, na teh zgodovinsko najpomembnejših razpotjih dovolj trdni glasniki uspešne politike. Politike miru. Premislimo o tem, ko se bomo spomladi odpravili na volišča.

Milan Kučan