Načrti za veliki Nato

Kosila je bilo konec, v vzhodnem krilu Bele hiše so že postregli tudi s kavo, pa ameriški predsednik Bill Clinton in ruski predsednik Boris Jelcin še vedno nista spregovorila niti besedice o širitvi Nata na vzhod. Nazadnje je Clinton položil dlan na gostovo podlaket in rekel: »Boris, še zadnja zadeva, Nato. Rad bi ti povedal, da nikoli nisem izključeval ruskega članstva v njem. Ko govorimo o njegovi širitvi, imamo v mislih sprejemanje, ne odrivanja držav.« Potem je dodal: »S tvojo pomočjo in sodelovanjem drugih bi rad ustvaril najboljše možnosti za resnično enotno, nerazdeljeno, združeno Evropo.«

»Razumem,« je odgovoril Jelcin, »in se ti zahvaljujem za te besede.« Pomembno ameriško- rusko srečanje je potekalo septembra 1994. Pet let pozneje so se zahodnemu zavezništvu pridružile Poljska, Češka in Madžarska, v okviru širitve proti vzhodu jim je sledilo še 11 evropskih držav, a Rusije, največje države na svetu, ni bilo med njimi.

Če bi se pridružila, bi nastala najmočnejša vojaška naveza v zgodovini človeštva. Segala bi od San Francisca do Vladivostoka, imela bi na razpolago skoraj vse jedrsko orožje, ki je takrat obstajalo na svetu, in od uradnih jedrskih sil bi zunaj Nata ostala le Kitajska. Toda kot vemo, Rusija ni vstopila. Odnosi med njo in Zahodom so se dramatično poslabšali in pod Jelcinovim naslednikom Vladimirjem Putinom je Moskva od članstva v Natu najbrž oddaljena vsaj toliko kot nekoč pod diktatorjem Josifom Stalinom. Njegova agresivna zunanja politika je pripomogla, da so leta 1949 sploh ustanovili Nato. Številni zahodni politiki se bojijo, da bi Putin po zmagi v Ukrajini napadel Nato. Kaj se je torej dogajalo, ko se jeameriški predsednik z obiskovalcem pogovarjal o ruskem članstvu? Je Clinton mislil resno, ko je po ruskem napadu na Ukrajino leta 2022 zatrjeval: »Vrata smo pustili odprta.«

Ima mogoče vendarle prav Putin, ki je ugovarjal Clintonu in zbudil vtis, da Rusija ni nikoli imela resnih možnosti za vstop v Nato? Je Zahod morda zapravil priložnost, da bi jo preusmeril s poti, ki je nazadnje pripeljala do napada na Ukrajino?

Spiegel je pregledal doslej zaupne nemške dokumente iz leta 1994. Takrat so se Natove članice načelno odločile, da bodo medse sprejele tudi države članice nekdanjega Varšavskega pakta. Del dokumentov je zasebna last enega od udeležencev pogovorov, del pa je shranjen v arhivu, ki ga postopoma objavlja nemški Inštitut za zgodovino po navodilih zunanjega ministrstva. Gre za pisma kanclerja Helmuta Kohla predsedniku Clintonu, poročila nemških diplomatov iz Moskve in Washingtona ter interne analize za zunanjega ministra Klausa Kinkla.

Če bi se Rusija pridružila Natu, bi nastala najmočnejša vojaška naveza v zgodovini človeštva.

Kot je mogoče prebrati v teh listinah, je Clinton dejansko razmišljal o članstvu Rusije. Nemški odposlanec Thomas Matussek je leta 1994 iz Washingtona poročal, da je to uradno ameriško stališče. Clinton, dobrovoljni, optimistično naravnani »južnjak«, je bil prepričan, da njegova – nova – generacija nosi posebno odgovornost za oblikovanje prihodnosti. Po njegovi presoji je ravno hladna vojna pokazala, da je skoraj vse mogoče.

Ameriška vlada je takrat z Natovimi zaveznicami večkrat razpravljala o možnosti ruskega članstva, denimo 15. januarja na Natovem sedežu v Bruslju. Tja je odpotoval posebni ameriški odposlanec Strobe Talbott, strokovnjak za Rusijo, Clintonov prijatelj iz študentskih let in njegov najpomembnejši svetovalec pri širitvi na vzhod. Zbrane predstavnike Nata je obvestil o Clintonovih stališčih. Nemški predstavnik je nato v poročilu za Bonn napisal, da bo na vprašanje o ruskem članstvu treba odgovoriti že v nekaj letih, če bo zavezništvo upoštevalo ameriško stališče. Čez nekaj tednov je neki nemški diplomat v Washingtonu poročal, da je Talbott omenil tudi časovni okvir – pogovori bi se lahko začeli po letu 2004.

Nemški pomisleki

Zdaj dostopni dokumenti razkrivajo, da sta Clinton in Talbott naletela na ogorčen odpor. Clinton se je v Belo hišo vselil le leto prej, novinar Talbott pa ni bil poklicni diplomat, temveč je delal za časnik Time. Dvojica ni mogla prepričati izkušenih sodelavcev v svoji vladi, kot je osuplo zaznala delegacija nemškega zunanjega ministra avgusta 1994. Nemci so se sestali z visokimi predstavniki ameriškega zunanjega ministrstva, Bele hiše, Pentagona in tajne službe Cia. Ni jim bilo jasno, zakaj Clinton stališča do ruskega članstva v Natu ni že zdavnaj spremenil. »Nenavadno,« je pripomnil eden od uslužbencev nemškega veleposlaništva.

Tudi evropske zaveznice, predvsem Kohlova vlada, so odločno nasprotovale stališču ameriškega predsednika. Glede tega vprašanja se ni bila pripravljena premakniti niti za milimeter. Sprejetje Rusije naj bi pomenilo »mrliški list« za zavezništvo, se je razburil takratni obrambni minister Volker Rühe – to mnenje je pozneje omilil.

Nemški diplomati so napisali dolge strani ugovorov. Notranja nesoglasja naj bi bila prevelika, Nato ne bi mogel delovati, zavezništvo je navsezadnje zaščita pred rusko nestabilnostjo, najpomembnejši pa se je glasil, da bi morali zahodni vojaki morda Rusijo braniti na meji s Kitajsko ( jedrsko silo) in Mongolijo, kar je nepredstavljivo. Zaveza o medsebojni pomoči članic Nata bi postala neverodostojna. Iz tega je sledil zaključek: »Rusko članstvo bi pomenilo konec zavezništva, kot smo si ga zamislili.«

Zveza Nato bi skupaj z Rusijo segala od San Francisca do Vladivostoka, imela bi na razpolago skoraj vse jedrsko orožje, ki je takrat obstajalo na svetu.

Tega načelnega ugovora ni bilo mogoče prezreti. Celo če bi Rusija postala potrjeno demokratična, po prepričanju Bonna zanjo ne bi bilo mesta v zavezništvu. Ker so se druge evropske države strinjale s tem mnenjem, si je danes težko predstavljati, kako bi se Nato lahko razširil s pridružitvijo Rusije. Odločitve o članstvu v njem so soglasne. Clintonov naslednik George W. Bush je nekaj let pozneje pogorel, ko je v zavezništvo želel pripeljati Ukrajino.

Kinklovi izgovori

Kohl in Kinkel se kljub vsemu nista želela zameriti Kremlju. Delovna skupina s sodelavci kanclerskega urada, zunanjega in obrambnega ministrstva je oblikovala temeljni dokument, ki so ga novembra 1994 z okrožnico prejela vsa bonska predstavništva v tujini. V njem je pisalo: »Rusija – enako kot Ukrajina in Belorusija – ne more postati niti članica Zahodnoevropske unije niti Nata. Izogibati se je treba javnim zavezam zaradi želenih dogovorov z moskovskim vodstvom.« Zahodnoevropska unija je bila evropsko obrambno zavezništvo, ki so ga pozneje razpustili.

Ko je ruski zunanji minister Andrej Kozirev nemške kolege nekoč podrezal, kaj govori proti članstvu njegove domovine, se je Kinkel zatekel k izgovoru, da Nato le trenutno ni pripravljen na rusko članstvo. Tako piše v nedavno razkritih dokumentih.

Kohlu je bila neprijetna tema o Natovi širitvi med telefonskimi pogovori in srečanji z Jelcinom prihranjena, kot je potrdil Joachim Bitterlich, takrat kanclerjev najpomembnejši zunanjepolitični svetovalec. Jelcin te teme domnevno ni načel, ker so se mu glede tega vprašanja zdeli pomembni le Američani. Tudi Kohl je o njej molčal. »V Spieglu so me nekoč opisali kot zadnjega dinozavra,« je takrat povedal Clintonu. »Če to drži, se moram premikati previdno.« A dinozavrom ni treba vedno stati v prvi vrsti. Trije politiki, Kohl, Clinton in Jelcin, so si bili naklonjeni in so se tikali. Jelcin, sin kmeta z Urala, je odraščal v hudi revščini. Kohl je cenil pogum in željo po reformah približno enako starega inženirja, ki je leta 1991 zatrl prevrat komunistov. Zahodna podpora Jelcinu se mu je zdela edina možnost, vendar ne v obliki vabila v Nato.

Jelcinova preizkušnja

Nezaslišana zamisel je prvotno prišla iz Kremlja. Jelcin je zanimanje za članstvo v Natu prvič izrazil 20. decembra 1991, v zadnjih dnevih Sovjetske zveze, ki je s koncem leta razpadla. Kot predsednik nove Rusije je pisal v Bruselj, da je članstvo pripravljen uvrstiti med dolgoročne politične cilje. Predlog se je ujemal z duhom prelomnih trenutkov: Rusija je vdihnila zrak demokracije in začutila vonj svobode, postaja drugačna država, je obljubljal Jelcin.

Ko so poldrugo leto pozneje na vrata Nata potrkale Poljska, Češka in Madžarska, je njegov zunanji minister Kozirev Američane prosil, naj Rusijo obravnavajo enako kot druge nove demokracije.

Kozirev danes živi v Združenih državah Amerike in kritizira Putina. Strokovnjaki za Rusijo z nemškega zunanjega ministrstva so že na začetku devetdesetih let potrdili, da sledi zahodnim zgledom (demokracija, človekove pravice, vzpostavitev novih varnostnih struktur). Zavzemal naj bi se bil za rusko vključitev v evropske in čezatlantske institucije. Kozirev je v spominih, ki jih je izdal leta 2019, zapisal, da je bilo vprašanje članstva v Natu za njegovo vlado lakmusov papir, s katerim naj bi bila preizkusila, ali je zavezništvo v svojem jedru usmerjeno v nasprotju z ruskimi interesi.

Z zornega kota Moskve od pogovorov o združitvi Nemčije leta 1990 obstaja načelno soglasje, ki ga je nemško zunanje ministrstvo leta 1994 opisalo kot: »Sovjetska zveza oziroma Rusija se odpoveduje oblasti nad območjem do Labe in bo z njega umaknila vse svoje vojaške zmogljivosti. Zahod pa tega ne bo izrabil ne politično ne vojaško; evropska varnostna arhitektura se bo oblikovala skupno, v enakopravnem partnerstvu.« Vendar ni jasno, ali se je bila Rusija dejansko pripravljena vključiti in prilagoditi kot ena od članic zavezništva – ali pa si je obetala poseben status hegemona. Kakorkoli že, v Kremlju so menili, da so se držali svojega dela načelnega dogovora. Leta 1994 so se ruske čete dokončno umaknile iz Nemčije, Estonije in Latvije. Nemški diplomati so poleg tega ugotovili klavrno stanje bojnih sil. Širitev Nata proti vzhodu se ni ujemala z varnostnopolitičnimi razmerami in takšnega mnenja so bili celo zahodno usmerjeni reformisti v Moskvi – razen če bi bila vključena tudi Rusija.

Januarja 1994 je Clinton med obiskom v Evropi oznanil, da širitev Nata ni več vprašanje, temveč je vprašanje le, kdaj se bo začela in kako bo potekala. Ko je ameriški predsednik nato obiskal še Moskvo, mu je Jelcin predlagal, naj Nato kot prvo novinko pozdravi Rusijo. Clinton ni nadaljeval razprave o vrstnem redu, temveč je le načeloma potrdil možnost ruskega članstva, kot je nato zaveznicam kmalu poročal Talbott. Nemški diplomati so takoj izrazili nasprotovanje: »Američanom smo odsvetovali, da bi v Rusiji spodbujali razmišljanje v tej smeri.«

Kohlovo omahovanje

S Kohlovega zornega kota se je razprava o Natovi širitvi začela v neugodnem času. »Vzhodnoevropskim državam moramo pojasniti, da lahko računajo na našo podporo, ne pa tudi na članstvo.« Štiri leta po nemški združitvi je bil kancler na vrhuncu mednarodnega ugleda. Clintonova stališča so se mu zdela preuranjena, premalo domišljena in nikakor si ni želel spodkopati Jelcinovega vpliva, saj so leta 1996 ruskega predsednika čakale volitve in je doživljal pritiske zagrizenih ultranacionalistov.

Kohlu so se očitno zdela pretirana opozorila poljskega predsednika Lecha Wałęse, da je treba ruskega medveda vtakniti v kletko, ker se ne bi smel svobodno sprehajati naokrog. Poljska je brezpogojno želela v Nato in se ji je zdela cena za to povsem nepomembna, se je razburjal. Tudi Kinkel je prosil Američane, naj pomirijo Poljake, češ da ni verjetno, da jih bo Rusija že jutri napadla.

Ruski diplomat Jurij Ušakov je že novembra 1994 bentil, da je širitev Nata na vzhod »neke vrste izdaja«. In Ušakov se danes v Putinovem imenu pogaja o vojni v Ukrajini.

Kancler in njegov zunanji minister sta sledila lastnemu načrtu: Poljsko, Madžarsko, Češko in morda še druge države bi sprejeli v Evropsko unijo, a bi jo pred tem najprej reformirali. Vzporedno naj bi potekalo tudi približevanje Natu. Pri takšnem vrstnem redu s prvo širitvijo čezatlantskega zavezništva ne bi mogli računati pred letom 2000.

Clintonova odločitev

Vendar Clinton ni želel čakati tako dolgo. Študiral je v Oxfordu in je verjetno res sanjal o enotni in mirni Evropi, h kateri bi sodila tudi Rusija. A nanj so prav tako vse močneje pritiskali. Opozicijski republikanci so ugotovili, da je širitev proti vzhodu zanimiva tema, in so se strinjali s poljsko vlado. Clintonu so očitali, da preveč popušča Moskvi. Na volitvah v ameriški kongres novembra 1994 so republikanci tudi zato dosegli osupljiv uspeh.

Alexsander Vershbow, goreč zagovornik širitve in višji direktor v Beli hiši, je nekemu nemškemu visokemu diplomatu skoraj škodoželjno pripovedoval, da je Kohl celo sam pripomogel, da je Clinton občutno pospešil tempo širitve. Kohl naj bi bil očitno nič hudega slutečemu ameriškemu predsedniku razkril bonski časovni načrt za reforme EU. Kar se tiče ZDA, bi se te morale začeti že leta 1996/97. Poljska je bila prva kandidatka. Nemški odposlanec v Natu Hermann von Richthofen je 22. novembra 1994 poročal, da naj bi se Američani v prihodnje ravnali po načelu, ali bo po njihovo ali pa ne bo nič iz tega.

Rusko članstvo se je tako dokončno odmaknilo v daljno prihodnost in je odtlej delovalo kot prozoren poskus, da bi Ruse pomirili zaradi skorajšnjega članstva Poljske in drugih novink v zavezništvu, ki pa se je izjalovil. Ruski diplomat Jurij Ušakov je zato že novembra 1994 bentil, da je širitev na vzhod »neke vrste izdaja«.

Ravno ta Ušakov se danes v Putinovem imenu pogaja o vojni v Ukrajini. 

© 2025 Der Spiegel