Zloraba Tadeja Pogačarja / Bo Janša umaknil objavo?

Zgodovina zlorab slovenskih športnikov in njihove politične instrumentalizacije je dolga

Zgodovina zlorab slovenskih športnikov in njihove politične instrumentalizacije je dolga. Najbolj običajni primeri zadevajo klasično prisvajanje njihovih uspehov – politiki in stranke se radi »šlepajo« nanje, se z njimi fotografirajo ali objavljajo njihove fotografije, opremljene s čestitkami, ker se zavedajo, da se lahko s tem samopromovirajo tudi v apolitični sferi družbenega življenja. Takšno ravnanje še ni nujno zavržno.

Nedavno smo ob svetovnem prvenstvu v športnem plezanju v Seulu videli, da sta oba osrednja dnevnika, TV Slovenija in POP TV, dva dni zapored začenjala svoji oddaji z uspehom Janje Garnbret. Nacionalni ponos ob športnih uspehih lahko včasih po zanimanju prekosi politično dogajanje doma in v svetu, pa četudi se v njem dogajajo drame, vojni spopadi in genocid.

Lažne novice in propaganda

Ni dvoma, da je tudi kolesar Tadej Pogačar trenutno zaradi svoje popularnosti nekakšna vroča želja – njegov simbolni kapital želijo izkoristiti ne samo oglaševalci, ampak tudi politiki. Vprašanje je le, v kakšni meri se zatekajo v zlorabo in kje je meja, ki bi jo politik ob izkazovanju nacionalnega ponosa smel prestopiti. Maksimalna globalna prepoznavnost kolesarskega šampiona, ki sicer ni znan po kakršnih koli političnih stališčih, seveda omogoča, da služi kot hvaležen kanal za učinkovito lansiranje političnih sporočil in vrednot, s tem pa tudi takšnih, ki nekomu ustrezajo. Toda kako naj javnosti in volilni bazi nek politik ponudi svoje sporočilo, ki ga športnica ali športnik ne zagovarjata? Možnost je le ena: s pomočjo prirejanja in manipulacije.

Primer, v katerem je šef SDS Janez Janša objavil neresnično izjavo kolesarskega šampiona Tadeja Pogačarja o bojkotu dogodka Pride, je mogoče razumeti kot šolski primer propagandistične instrumentalizacije, ki jo je objavila stran sumljivega izvora z imenom Cycling Pulse. Čeprav je več kot jasno, da je objava neresnična, kaže na to, kako dezinformacije in lažne novice delujejo kot orodje klasične propagande.

Strankarske zlorabe

Kolesarski šampion je kot športna ikona hvaležno »blago« za zlonamerno uporabo, saj ima v imaginariju Slovencev tako rekoč status narodnega junaka in je maksimalno priljubljen. Ko se mu pripisuje politično stališče do dogodka Pride, gre za poskus prenosa simbolnega kapitala športnika v specifično ideološko polje ideologije, usmerjene proti LGBTIQ+ skupnosti.

Čeprav se Pogačar nikoli ni izrekal o ideoloških vprašanjih, je zdaj nenadoma proti svoji volji povlečen v politično areno in zlorabljen za potrebe strankarske in ideološke agende. Proti temu verjetno sam ne bo protestiral, kar še povečuje nevarnost uspeha začetne zlorabe.

Pripisovanje izmišljenih stališč in izjav ideološko nevtralnim športnikom kot klasična propagandna tehnika deluje na več nivojih. Prvi je vsebinski, tj. ideološki, ki nam perfidno sporoča, da celo narodni junaki ne marajo LGBTIQ+ skupnosti. Naslednji nivo je kroženje te informacije v javnem prostoru, za začetek na družbenih omrežjih, kar žal deluje tudi takrat, ko je informacija razkrita kot neresnična, kjer se počasi prime.

Vidik učinkovitosti laganja, ki ima večji učinek od resnice, politiki brez vesti s pridom izkoriščajo, saj psihološke raziskave kažejo, da prvotna informacija, četudi lažna, pri medijskem uporabniku vztraja celo po tistem, ko je bila zanikana ali ovržena.

Ali prvak SDS zmore to potezo?

Korektnost bi narekovala, da se lažne novice umaknejo, če smo jim nasedli in jih delili dalje, in se opravičimo. V naslednjih dneh bomo videli, ali prvak SDS zmore to potezo in je zato njegovo ravnanje bilo zgolj nehotena naivnost, nikakor pa propagandistična gesta, kot sem predpostavil na podlagi dosedanjih praks.

**Avtorjev članek je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**