Skrivnosti sodobnih diktatorjev

Na začetku septembra je ducat avtokratskih vladarjev s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom na čelu korakal proti Trgu nebeškega miru v Pekingu. Prizor ni bil le simboličen, temveč tudi skrbno načrtovan. V skupinici nista manjkala ruski predsednik Vladimir Putin in severnokorejski diktator Kim Džong Un, prišli so tudi voditelji Kazahstana, Uzbekistana in Azerbajdžana.

Sledili so kitajskemu potentatu, ki se je v govoru razglasil za zagovornika miru, dialoga in sodelovanja v korist vseh.

Sporočilo je bilo jasno. Od tega trenutka na svetu obstaja os dobrega, na katero sodijo Kitajska in njene partnerice, države, ki se tako kot ona zavzemajo za napredek in sožitje, ki naj bi stale na pravi strani zgodovine in se ne pustijo ustrahovati širokoustnežem – vsi so vedeli, da s tem ni mišljen nihče drug kot ameriški predsednik Donald Trump.

Zahod je 35 let po koncu hladne vojne dobil novega izzivalca, nastal je nov blok držav, avtokratska internacionala, ki ne zaupa liberalni pravni državi, temveč načelu močnega vladarja. Skupen cilj tega zavezništva je po mnenju ameriške zgodovinarke Anne Applebaum, da »državljane izključi iz vsakršnega odločanja«. Koristi mu tudi, da danes niti Zahod ne verjame več svojim desetletja starim vrednotam in načelom.

Voditelji ambiciozne diktatorske zveze držav z zadoščenjem opazujejo, kako njihove avtoritarne modele vodenja posnemajo nekateri voditelji zahodno usmerjenih držav, kot sta turški predsednik Recep Tayyip Erdogan in madžarski premier Viktor Orbán. Veselijo se razkola v atlantskem vojaškem zavezništvu in skoraj ne morejo verjeti svoji sreči, ko spremljajo politični zasuk v neliberalnost v Združenih državah Amerike pod Trumpovim vodstvom. Ameriški predsednik ne napada le liberalnih tradicij v eni najstarejših pravnih držav na svetu, temveč z nacionalistično carinsko politiko demokratične države, kot so Brazilija, Indija in Južna Afrika, potiska v naročje Kitajske.

Zahod je 35 let po koncu hladne vojne dobil novega izzivalca, nastal je nov blok držav, avtokratska internacionala, ki ne zaupa pravni državi, temveč načelu močnega vladarja.

V teh razmerah je še posebej nevarno, ker sodobni diktatorji ne nazadnje dodaten zagon dobivajo zaradi gospodarske moči. V sporu med Vzhodom in Zahodom, ki je zaznamoval prejšnje stoletje, so demokratične države zmagale, ker so bile gospodarsko močnejše od držav komunističnega planskega gospodarstva. V sedanjem konfliktu ureditev, konfliktu med pravnimi državami in avtokracijami, statistični podatki ne kažejo nedvoumno, da bodo prve spet prevladale. Od finančne krize leta 2008 se je delež zahodnih držav iz skupine G7 v svetovnem bruto proizvodu skrčil z 52 odstotkov na 45. Štiri gospodarsko najmočnejše avtokracije (Kitajska, Rusija, Turčija in Savdska Arabija) so svoj delež v tem obdobju povečale s slabih 12 odstotkov na približno 21. Pretežno avtokratsko vodene države nekdanje Sovjetske zveze imajo ogromne zaloge nafte in plina ter igrajo pomembno vlogo na trgu surovin. Kitajska izziva ZDA pri razvoju kvantnih računalnikov in umetne inteligence, Evropo pa je povozila z električnimi avtomobili in sončnimi celicami. Z gospodarskega zornega kota bi jesen 2025 lahko imenovali pomlad avtokratov.

Vprašanje je, ali se bo tako tudi nadaljevalo ali pa imajo prav ekonomisti, ki liberalno pravno državo vidijo kot močnejšo obliko ureditve.

Sodobnih avtokratov, kot so Xi, Putin, Erdoğan in Orbán, ne ovirajo značilne šibkosti diktatorskih režimov. To dokazujejo tudi zadnji krizni znaki v prenapetem ruskem vojnem gospodarstvu, slaba posojila in prevelike zmogljivosti na Kitajskem ter valovi podražitev v Turčiji in na Madžarskem v zadnjih letih.

So žrtve pojava, ki ga politologi opisujejo kot past, v katero se ujamejo tirani, gre pa za razliko med avtokratskim in demokratskim voditeljem. Ta pojav zaznamuje pomemben del tiranovega vodenja in hkrati pojasnjuje, zakaj ohranitev oblasti zanj ni le cilj, vreden vsakega truda, temveč vprašanje življenja in smrti. Ko se diktator postavi nad pravo in zakon, se začne bati, da bo ob izgubi položaja moral pred sodnike in bo izgubil vse. Ko padejo diktatorji, ne izgubijo preprosto le položaja, temveč se pogosto znajdejo v izgnanstvu, v zaporu ali kar pod rušo.

Zato je zagotovitev položaja najpomembnejša zapoved avtokratov, zato ukrepajo proti opoziciji, medijem, neodvisnim sodiščem in oblastem. Hkrati je to tudi pojasnilo, zakaj se morajo ubadati s težavami, ki že od nekdaj kot črn oblak visijo nad režimi samodržcev.

Prva težava je pomanjkanje pravne varnosti in zanesljivosti. V demokraciji imajo državljani možnost, da odpokličejo voditelja vlade oziroma države. Podjetniki gredo lahko na sodišče, če državni predpisi ogrožajo njihove naložbe. V diktaturi pa ni neodvisnih instanc, ki bi popravljale odločitve vlade. Ta luknja v pravni državi povzroča negotovost in je razlog, zakaj je po ugotovitvah raziskav v avtokratskih ureditvah pogosto manj naložb kot v demokracijah.

Druga težava je informacijska. Diktator se mora prikazovati v laskavi luči, da ostane na oblasti in priljubljen pri ljudeh. Zato cenzurira medije, jih preplavlja s sebi naklonjenimi novicami in članki ter onemogoča kritike. Slabost je, da v takšni ureditvi nihče ne zbira pomembnih podatkov ali jih iz strahu pred posledicami ne posreduje. Tako se lahko primeri, kot ugotavlja moskovski ekonomist Konstantin Sonin, da vsi diktatorji pristanejo v bolj ali manj popolnem informacijskem vakuumu, obdani z lojalnimi, a nesposobnimi pomočniki.

Sodobni samodržci Putinovega ali Xijevega kova se prav dobro zavedajo temeljnih pomanjkljivosti te oblike vodenja. Ko so prišli na oblast, je bil njihov naslednji cilj ravno izogibanje dilemam diktatorstva. Tako kot absolutni vladarji v preteklosti so se želeli postaviti nad zakon, a s svojim početjem kljub temu ustvarjati vtis pravne varnosti. Pretok informacij v tej ureditvi je bil nadzorovan, ne pa tudi prepovedan. Kritičnih medijev niso prepovedovali, temveč so jih prodali podjetjem, ki so bila izraziteje naklonjena vladi.

Nadzor nad informacijami in mediji je bil najpomembnejši dejavnik, s katerim so si sodobni samodržci utrdili položaj. Drugi je gospodarska uspešnost. Avtokrati so si pripadnost državljanov zagotovili tako, da so blaginjo najštevilnejših slojev razglasili za bistvo svojega programa. Hkrati so razvili metode za zavarovanje podjetniških naložb, ne da bi za to morali uveljaviti načela zahodne pravne države. V nasprotju s komunističnimi državami iz prejšnjega stoletja niso stavili na centralistično načrtovanje, temveč na ustvarjalne moči kapitalizma in tržnega gospodarstva.

V Rusiji je Putin že pred začetkom predsedovanja leta 2000 navajal osrednji prvini svojega programa vladanja: močna državna roka, ki bo zagotavljala varnost in red, ter dokončna opustitev planskega gospodarstva. Na tem področju se je bolj zgledoval po Thatcherjevi kot po Marxu.

Davek na prihodke je omejil na 13 odstotkov, kar je ena najnižjih stopenj na svetu. V nekaj letih je zmanjšal zadolženost Moskve in velik delež prihodkov iz donosnega trgovanja z ruskimi surovinami vlagal v državne rezervne sklade, s čimer je preprečil, da bi se s pritokom tujega denarja cenovni okviri preveč razširili.

Z vplivnimi ruskimi oligarhi je po zgledu delovanja mafije sklenil pakt o nenapadanju. Še vedno so lahko bogateli z izkoriščanjem naravnih virov v državi, za protiuslugo pa so podprli njegovo politiko.

Moč si je zagotovil tako, da se je nadzorovano odpovedal delu moči. Večino gospodarstva, na primer trgovino ter težko industrijo in digitalno panogo, je bolj ali manj prepustil igri različnih sil brez pravil. Upravljanje konjunkture in proračuna je prenesel na izjemno sposobni ekipi strokovnjakov v centralni banki in na finančnem ministrstvu. Tako so se podjetniki v državi lahko zanesli, da je zanesljivost financ in valute postala ena od prednostnih nalog v Putinovi Rusiji.

Od finančne krize leta 2008 se je delež zahodnih držav iz skupine G7 v svetovnem bruto proizvodu skrčil z 52 odstotkov na 45.

Podoben program je takrat sestavil tudi novoizvoljeni turški premier Recep Tayyip Erdoğan. Privržencem svoje islamske stranke AKP je že davno pred začetkom mandata januarja 2003 nedvoumno pokazal, da je liberalna pravna država zanj predvsem orodje. Demokracija, je dejal, je le vlak, na katerega se povzpnemo, da pridemo do cilja.

Podobno kot Putin je začel kot odločen gospodarski reformist. Sprostil je trg delovne sile, velikopotezno gradil stanovanja, ceste in mostove ter podprl srednji sloj. Horst Köhler, takratni predsednik Mednarodnega denarnega sklada in poznejši nemški predsednik, ga je imenoval turški Ludwig Erhard.

Tudi madžarski premier Viktor Orbán se je izdajal za zagovornika liberalnih gospodarskih idej, ko se je leta 2010 prebil na oblast. Tako kot Putin se je predstavljal za vnetega zagovornika trdnih državnih financ, vzpostavil kleptokratsko oligarhično gospodarstvo in položaj ter vpliv utrdil po takrat že preverjenih obrazcih iz moskovskega avtokratskega priročnika. Prečistil je ustavno sodišče in javno upravo, kritične medije izrinil s trga in zmanipuliral madžarski volilni sistem v svojo korist. Demokracijo je spretno omejil z demokratičnimi sredstvi in poiskal nove rešitve za gospodarske težave avtoritarnega režima. Informacijsko dilemo je rešil tako, da je z raziskavami javnega mnenja nenehno preverjal razpoloženje volivcev in hkrati vplival nanj z najsodobnejšimi metodami političnega trženja. Vrzel pravne države je zakrpal na dva načina. Najprej je nepotizem v gospodarstvu zakrinkal z masko pravne države članice Evropske unije, nato pa v državo privabil tuje vlagatelje, predvsem iz nemške avtomobilske industrije.

Uspelo mu je uresničiti na videz nemogoče: v klubu demokratičnih pravnih držav je vzpostavil delujočo avtoritarno vladno ureditev. Institucije, na katere je bila liberalna Evropa tako ponosna, ga pri tem niso ovirale, temveč so mu celo pomagale. Spretno je znal črpati denarne vire EU, da je ustregel svojim privržencem, na primer z licencami za tobačne prodajalne, ki jih nadzoruje država.

V Rusiji, Turčiji in na Madžarskem so novi avtokrati prehiteli demokracije, ker so si z gospodarsko uspešnostjo zagotovili podporo podložnikov. V Rusiji se je prihodek na prebivalca v prvih štirih letih Putinovega mandata povečal za dvakrat. Milijonom ljudi se je uspelo prebiti v srednji sloj. Orbán je državo nadgradil v eno najzanimivejših v vzhodni Evropi za avtomobilske proizvajalce. V Turčiji se je gospodarstvo v prvem desetletju novega tisočletja nekaj časa širilo za do deset odstotkov na leto. Število revnih ljudi se je zmanjšalo, v mestih so si ljudje s povprečno plačo lahko privoščili srednjeevropski standard s pralnim strojem, hladilnikom in avtomobilom.

Novim diktatorjem je čudež z gospodarsko rastjo uspel tudi zaradi šibke bilance predhodnikov. V Rusiji so pod Borisom Jelcinom državljani demokracijo doživljali kot sklop inflacije, zatona industrije in valutnega strmoglavljenja. Na Madžarskem je moral poseči Mednarodni denarni sklad, potem ko je Orbánov predhodnik Ferenc Gyurcsány državo pripeljal skoraj do stečaja. V Turčiji je bil nepotizem starega strankarskega establišmenta sokriv za zlom bank in valute; ta je na začetku tisočletja pogoltnil prihranke številnih državljanov. Vzpona avtokratov nič ni pospešilo bolj od gospodarskega poloma demokracije v njihovih domovinah.

Predvsem Orbán je zmožen nemudoma postreči s pojasnilom. Liberalne zahodne države naj bi bile že dolgo tonile zaradi korupcije, spolnosti in nasilja, je ugotovil po svoji drugi volilni zmagi leta 2014. Prihodnost naj bi po njegovem pripadala novi avtoritarni družbeni ureditvi oziroma neliberalnim demokracijam, kakršne so Turčija, Rusija in predvsem Kitajska.

In res se je ta v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja razvila v najtrdnejšo in gospodarsko najmočnejšo avtokratsko ureditev v povojnem obdobju. Prevlada komunistične partije se je nadvse izvirno navezala na konkurenčna načela tržnega gospodarstva. V zahodnem kapitalizmu so podjetja dobila vlogo »ustvarjalnih rušiteljev«, ki morajo poskrbeti za inovacije in rast, v kitajski ureditvi so bile te naloge porazdeljene med državo in gospodarstvo.

Ko se diktator postavi nad pravo in zakon, se začne bati, da bo ob izgubi položaja moral pred sodnike in bo izgubil vse.

Pekinška centrala je nakazala smer, na primer s tehnološkim načrtom Made in China 2025, pri uresničevanju pa je država dovolila neusmiljeno konkurenco med podjetji, še izraziteje pa med regijami.

Od obdobja Deng Xiaopinga so krajevni uradniki in partijski veljaki na Kitajskem uživali veliko samostojnost, izkoristili pa so jo, da so skupaj z državnimi in zasebnimi podjetji na svojem območju razvili nove tehnologije, poslovne modele in modele financiranja. Hkrati so njihove dosežke dosledno merili z gospodarsko uspešnostjo, zato se je razvila huda notranja konkurenca pri uvajanju najučinkovitejših in najnaprednejših podjetniških konceptov.

Srbsko-ameriški ekonomist Branko Milanović je govoril o novodobnem političnem kapitalizmu, ki očitno ustvarja podobno ugodne razmere za dinamiko in rast kot zahodna liberalna različica. V Evropi in ZDA je trajalo poldrugo stoletje, da se je oblikoval srednji sloj z zanesljivo kupno močjo, na Kitajskem se je to zgodilo v štirih desetletjih.

So Xi, Putin in Erdoğan torej odkrili skrivnost, kako je mogoče zagotoviti gospodarsko uspešnost avtokracije? So ti režimi zmožni stalnih samopopravkov, kot trdijo zagovorniki teh gibanj? So se sodobni diktatorji izmuznili pasti, v katero se sicer ujamejo tirani?

Dvomi in pomisleki so upravičeni. Kitajska, Rusija in Turčija so prva leta tega tisočletja izkazovale vztrajno rast, sredi prejšnjega desetletja pa se je rast upočasnila, hkrati je zacvetela korupcija in razlike med revnimi in bogatimi so marsikje dosegle razsežnosti, kakršne imajo na Zahodu.

Iz strahu pred izgubo podpore najširših množic so režimi okrepili primež, v katerega so vpeli gospodarstvo in družbo. Zatiranje in cenzura sta se širila in vlade so kopičile srhljivo slabe odločitve. Kitajski oblastnik Xi, ki je partijo oblikoval tako, da je omogočila samodrštvo, je deželo med koronsko krizo stisnil v surove in nesmiselne omejitve javnega življenja. Erdoğan in Orbán sta postala zloglasna inflacijska vladarja. Prvi človek Kremlja Putin pa si neuspešno prizadeva vojaško podjarmiti Ukrajino. Cikel uspehov in neuspehov novih sistemskih tekmecev politični eliti na Zahodu ponuja dve spoznanji.

Pozitivno je, da so sodobni avtokrati resda omilili tradicionalne slabosti takšne oblike vladanja, niso pa jih v celoti premagali. Slabo je, da se je hkrati pokazalo, da vera v tako rekoč prirojeno premoč liberalnega modela vodenja ni bila utemeljena. V številnih primerih so se močni oblastniki na položaj zavihteli ravno zaradi gospodarske nedoraslosti demokracije. In ko so vladali, so razvili učinkovite strategije, kako v avtoritarno vodeni družbi vsaj začasno doseči napredek in rast. Iz tega sledi sklep, da morajo demokratične zahodne sile temeljito premisliti, če želijo preživeti v novih napetostih med ureditvami 21. stoletja. V minulih desetletjih so pazile predvsem na to, da bi demokracija postala še bolj demokratična in liberalna pravna država še liberalnejša.

Pri spoprijemanju z novimi diktaturami se morajo opreti na druge osrednje dejavnike. Mar to pomeni, da morajo okrepiti vojaško moč in vse napadalnejše uveljavljajoče se avtokracije z orožjem držati v šahu? To ne bo dovolj: pokazati morajo predvsem, da je njihovo gospodarstvo še vedno zmožno inovacij in napredka ter zagotavljanja splošne blaginje.

Navsezadnje je Zahod spopad ureditev v prejšnjem stoletju dobil ravno zaradi upoštevanja načela, da kdor krepi gospodarstvo, varuje demokracijo. 

© 2025 Der Spiegel