16. 6. 2011  |  Mladina 49  |  Konzum

Turistična kmetija Tončić, Zrenj

Tartufosledništvo: čas recesije

  • ocena: 4 / 5

glavna atrakcija

glavna atrakcija
foto: Pastirica

ognjišče

ognjišče
foto: Pastirica

 

Prečkajte mejo na Dragonji, za Kaštelom zavijte levo proti Momjanu in potem napredujte proti Oprtalju in Zrenju, do Tončićev vodijo lični leseni smerokazi. Ali pa - sestopite z avtoceste na Črnem Kalu in še pred Buzetom zavijte desno v grič. Tončići se najraje ukvarjajo z gosti konec tedna, obvezno pa prej pokličite število 00385 52 644 146.

Specialitete:

domač kruh, zrel pršut ter topna panceta, s skuto polnjeni ravioli, domača pašta, pečenke in posebej klobase, prate in ombolo.

Vina:

malvazija, ki sune kot mula in veliko priljudnejše rdeče. Tisti, ki so za vroče, bodo radi segli po Tončićevi rudi, drugi, delikatnejši, naj raje sesajo izvrstno bisko.

Tončići so nam za dostojen obed računali nekaj čez 25 € na osebo.

Tončiće, familijo, ki se je ugnezdila tik pod Zrenjem, vasico čisto blizu meje, ki loči Istrane od Istrijanov, smo si Ilovarjevi zapomnili po dveh prizorih - po enkratnem pogledu na prašiče in svinje, ki so, po vsem sodeč karseda veselo, prebirali zrnje v štalah pred domačijo in po prvovrstnem, zrelem, zamolklo rdečem pršutu, sadu strokovnega gospodarjenja in dobrega počutja le-teh svinj. S pršutom pri Tončićih, kjer se poleti razmahnejo preko novokomponirane terase, pozimi pa se grejejo ob ognjišču v s kamnom obiti jedilnici, niti sedaj ni zadrege. In se, kot malokateri v Istri, doma in na tujem, nastavlja zobem v vsej krasoti. Poleg priložijo močan ovčji sir, domač bel kruh in mstno panceto, za katero na jeziku hitro ne ostane niti sled, svoje mesoznanstvo pa zlahka potrdijo tudi s sočnimi svinjskimi pratami, hrustljavo zapečenimi istrskimi klobasicami in z ombolom, katerega se ne naveličaš tako kmalu. Navdušenje nad izbornim mesovjem, nad katerim bedi krvoločnejši del familije, utegne skaziti začinka iz kuhinje, ki mimogrede uniči jurčke na domačih, s skuto nadevanih raviolih, dodatki in obdelava se poznajo tudi v Istri nepogrešljivemu golažu, medtem ko je glede - edinole belih! - tartufov, ki so nedavno tega veljali za samoumevnost, jasno, da se micelij ne obnovi tako kmalu in da se bo treba po letih nebrzdanega opoja in konjunkture zadovoljiti s črno podvrstjo in kancem tartufate. Kljub vsemu in kljub recesiji - laže najdeš pošteno košto v Istri kot avtohtono orado v Portorožu. Ko bi Tončići vsaj izumili malvazijo, ki jo je moč nalivati v golt, ne da bi škodila počutju, ko bi znali več od kislega zelja za prilogo in se namesto biskvitov in šamrol omejili na značilne fritule in kroštule! Priporočamo strokovno vodstvo.