16. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Konzum

Turistična kmetija Paolo i Nadja, Zrenj

Tartufosledništvo: pri hudi fjaki

  • ocena: 4 / 5

od zunaj

od zunaj
foto: Pastirica

od notri

od notri
foto: Pastirica

 

Prečkajte mejo na Dragonji in se takoj za Kaštelom napotite levo proti Gradinju, čez deset kilometrov napnite oči, da ne zamudite kažipota proti Zrenju, Paolo in Nadja pa sta se udomačila čisto blizu vaške cerkve in sprejemata goste samo po predhodnem naročilu na telefon 00385 52 644 285.

Specialitete:

domač kruh in sušene mesnine, njoki z golažem, sir, pašta ali polenta z v sezoni tudi belimi tartufi, ombolo in v vinu kuhane domače klobase, sezonsko tudi jurčki in divji šparglji.

Vina:

teran ter malvazija, ki kar sama steče po grlu, a potem (in naslednji dan) škoduje sekundarnemu živčevju. Za digestiv: na grappi osnovana travarica in z medom oslajeno jabolčno žganje.

Paolu smo odšteli manj od 20 € po osebi.

K Nežićevim v Zrenj, slikovito vasico na griču nad dolino Mirne, smo šli preverit, kaj turistična kmetija, ki nas je zadnjič prekucnila s stola s tako prepričljivim odnosom do čudodelnega gomolja, počne poleti, ko daleč najžlahtnejši, beli tartuf, šele razpreda micelij po istrski zemlji. I, kaj počne. Ne prav dosti. Lahko pa se pohvali s hiško v kamnu, ki tudi sredi vročine skrbi za udobno pretakanje želodčnih sokov, z nalezljivo dobro voljo gospodarja in nekaterimi pridelki, ki kar pokajo od zdravja. Čeravno gojimo Ilovarjevi prejkone le predsodke do črnih tartufov, smo jih, zakopane v raztopljenem mladem kravjem siru, pokončali do zadnjega. In zraven pridno nazdravljali z opojno malvazijo, lomili svež bel kruh in ugasnili luč za zadnji kos krasnega šefovega zašinka. Rečeno, storjeno. Kaj pa juhica, mineštra, nekaj, kar bi pripravilo Ilovarjev trio na nove delovne zmage? Samo po naročilu. Porkaduš, pa tako smo se veselili bobićev. In predjedi? Telečji golaž in črni tartufi, s pašto, njoki ali polento. No. Ne rečemo, da Nežićevi njoki, idealne trdote, velikosti in oblike - z odtisom prsta in značilnim vzorcem ribežna - ne parajo gat ali da se telečji golaž ne topi v ustih. Resnično se lahko tudi njihova, v malvaziji kuhana klobasa, sočni ombolo in solata z vrta izkažejo s pristnim okusom. Ampak za deseterico gostov na nedeljskem kosilu bi se pa že spodobilo pristaviti lonec mineštre, poskrbeti za prikuhe, zelenjavo ter sladico in, čeprav je poletje, prikuriti pod notranjo gradelo in nanjo vreči kak krvav kos mesa. Posebej v Istri. Ali pa so Nežići iz turistične kmetije naredili osmico, kjer kljub vsemu zraven mesa priložijo vsaj kislo zelje in ne le kruh ter zeleno solato? Jih daje tako huda fjaka?