Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 11  |  Konzum

Posestvo Pule, Drečji vrh

Pri lipicankah

  • ocena: 4 / 5

soseska

soseska
foto: Rudi Jazbec

Nekako najdite Mokronog, kjer ne bo težko locirati prvega izmed smerokazov, ki Vas z le malo zmede na koncu pripeljejo do Pula. Na Pulu lahko kaj pojeste od četrtka do sobote od poldneva do desetih zvečer, ob nedeljah začnejo že ob enajstih in gredo domov ob osmih, čez teden pa dajo lipicankam mir. Telefon: 07 349 97 00.

Specialitete:

domač kruh, kozji sir, goveji in gospodarjev scenosled, občasno gosi, race, divjačina, sladkovodna riba ter potočni raki.

Vina:

obsežen izbor buteljk, ki seže preko vidnejših lokalnih in slovenskih vinarjev čez mejo, tja do rojakov iz Italije in Avstrijcev ter se v klimatizirani vinoteki nudi po istih cenah. Ker je v razstavljenih balonih le ničvredni produkt žganjekuhe, cvet, in ker vilijamovka dehti po ekstraktu, še toliko raje priporočamo uležano žganje iz medu lastne pridelave.

Gospodarjev scenosled s priporočenim vinom stane na Pulu okoli 60 € na osebo, govedino pa spodobno zalijete že za nekaj čez 40 € na osebo.

Na Pule nas je napodila zavedna Dolenjka, ki ji je šlo v nos nekaj slabih ocen, pripisanih "njenim Padgurcem". Res je, na Dolenjskem ni veliko oštarij, ki bi se lahko merile s tistim, kar nudijo za pod zob in v grlo v "elitnem podeželskem apartmajskem naselju" oziroma v restavraciji Pod skednjem. Po drugi strani pa bi Ilovarjev kvartet težko trdil, da je tisto nedeljsko popoldne okusil kaj izrazito padgurskega in so se redki gostujoči Padgurci omejili na glaž cvička ali pivo. No. Če Pule ne bo streglo okoličanom, pa utegne v rustikalnem slogu urejeni kvartir, ki ga je na temeljih nekdanje domačije - z impozantnim, iz Litije prepeljanim toplarjem vred! - postavil lastnik hotela Mons, privabljati elito od Ljubljane do Zagreba. In zadostiti nje potrebam s peterico veliko preveč skupaj postavljenih lesenih hišk, urejenim okoljem in interierjem, peterico ježi namenjenih lipicank in, ne nazadnje, s sedišči v restavraciji, s katerih lahko kvintet kobil tudi gledaš in one gledajo tebe.

Čeravno na jedilnem listu, ki visi na steni, ne manjka domačih jedi in specialitet, se le-ta hitro izkaže za fikcijo, saj na Pulu strežejo le dva menija in se je Ilovarjev kvartet mimo utečenega sporeda komaj izboril za nič več kot soliden narezek. Glede ambicioznejšega, "gospodarjevega" menija, bi se zanemarjujoč odvečnosti ter kako nemarnost zedinili, da je v dokaz kuharjeve kompetentnosti, najsi gre za kuhanje rižote, ohranjanje svojskega okusa še hrustljave soparjene zelenjave ali zapekanje okusnih kosov mesa, pa tudi njegov čokoladni narastek je eden slastnejših v domovini. Za drugi, stalni meni, ki se mu reče govedina po cesarsko, pa je treba Pulu izkazati posebno čast, saj se v tako pretencioznih inštitucijah navadno ne upajo nuditi česa tako običajnega, kakor je goveja juha in v njej kuhano meso. Ko bi cenjeno bralstvo objedlo toliko oštarij, kolikor jih je objedlo Ilovarjevo omizje, bi se morali strinjati, da tako dobra goveja juha, kakor jo v bakreni kozici postrežejo v Pulu, nikakor ni nekaj običajnega. In da tako v sočen, zajeten kos izbranega kosa mesa, črnega krajca, ki se greje v juhi in ki se mu kasneje za glavno pridruži krasen pražen krompir, hren v omaki in dušena špinača, ugrizneš le malokje. Drugo je, koliko boste za elitno pogostitev in izbrano vino na koncu odšteli, tretje pa, kako se bo Pule, ki ima na vrtu pod orehom še za sto duš prostora, znašlo spomladi in poleti, ko pa že ob napol zapolnjeni notranji jedilnici njegova strežba in kuhinja komaj dohajata naročila. Vsak začetek je težak.