Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 50  |  Konzum

Izletniški turizem Okorn, Pristava nad Stično

Nad dolino miru

  • ocena: 3 / 5

vrh hriba

vrh hriba
foto: Pastirica

Izstopite v Ivančni Gorici in se zapeljite proti Stični, kjer jo uberete navkreber do Pristave. Okornovi najraje kuhajo konec tedna ali po naročilu na številko 01 7877 750.

Specialitete:

domač kruh in suhe mesnine, goveja in gobova juha, pečenke in štrudli, možna oskrba z ajdovo in belo moko, ocvirki v masti, s klobasami, marmeladami in žganjicami.

Vina:

cvičk light ter nekaj litrskih nečednosti slovenskih kombinatov. Bolje se bo v družbi sadjevca ali brinjevca godilo žganjeljubom, pa tudi abstinentje se utegnejo odžejati z domačim malinovcem ali sokom.

Na Pristavi smo pojužinali za manj od 3.500 SIT na osebo.

Verjetno bo šlo le za naključje, ampak Ilovarjevi smo tokrat polnili malho blizu doline, v katero je vperjeno oko naroda, na Pristavi, ki je zavoljo tekom let izkazane kondicije sušenih mesnin in krvavic med stalnimi člani omizja obveljala za prestolnici najbližje najdišče organizmu potrebnih surovin. Če smo še natančnejši, bi rekli, da je Ilovarjev kvintet tja gor zvabil letos še posebno varljiv vonj po snegu, ki napoveduje sezono močnejše kmetske košte in opravičuje presežek nasičenih maščob. Z nasičenimi maščobami na Pristavi, če pikneš samo njihov narezek, nimajo težav, saj njihov špeh, bržola in salama presegajo dolenjske in občeslovenske standarde, zraven pa se rad pritakne kos domačega kruha in grižljaj v kisu vložene zelenjave, tako drugačne od industrijsko pakirane plastike.

Tudi glede polne goveje in s suhimi jurčki začinjene gobove juhe bi kvintet težko podal kako pripombo, le-teh pa se je kasneje nabralo nemalo. Bo že držalo, državljani so se, tako kot so spregledali, da je sočivje in mesovje sorazmerno z vse večjo dobavljivostjo izgubljalo okus, sprijaznili z dejstvom, da kislo zelje in repa niti na tržnici ne zarežeta posebej globoko po brbončicah, ampak - če se s strokovnim in doslednim kisanjem ne ukvarjajo niti na kmetijah, kjer bi morali za prmej vztrajati v izročilu, je bistvu naroda odklenkalo.

Če je sladko, a s svinjsko mastjo močno podprto zelje le dvignilo prvo obrv, so drobljive, suhe pečenice ter po vseh pravilih pečene in zmerno začinjene, a anemične krvavice tudi dodobra zgubale čela, razočaranja zaradi kilave glavnine pa ni popolnoma razblinila niti sočna žrebičkova pečenka, da o pretežno praznih sirovih štrukljih in nič alkoholno razmočeni, s čokoladnim pudingom kriti pijani nevesti ne izgubljamo besed. Se na Dolenjskem najde bolj izrazit in dišaven cvičk? Ne dvomimo.