Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 47  |  Konzum

Majerija, Slap pri Vipavi

Med turnusoma

  • ocena: 3 / 5

zeliščni vrt

zeliščni vrt
foto: Rudi Jazbec

Proti Slapu odvijete s stare ceste med Razdrtim in Vipavo, do Majerije pa Vas popeljejo smerokazi domačije. Majerija sprejema goste v petek, soboto in nedeljo od poldneva do treh popoldne in od šestih do desetih zvečer. Telefon za obvezne rezervacije in naročila: 05 368 50 10.

Specialitete:

sezonski jedilnik, ki se izmenjuje v dvomesečnem tempu.

Vino:

hišno rdeče in belo in izbor vipavskih buteljk. Žganjeljubi bodo izbirali med tepkovcem in slivovko.

V Majeriji smo se borili s turnusi za okoli 12.000 SIT na osebo.

Ata Ilovar je za Majerijo in za čut kuharja in lastnika Mateja Tomažiča slišal od enega najbolj prodornih oštirjev domovine, tako da je bil več kot le zmeden, ko je od bolje poučenih še na zaletišču izvedel, da so jo prav tisto nedeljo hvalili v neki drugi gastronomski rubriki. Ma, da ne bomo (tudi) Ilovarjevi dajali vtisa, da se ravnamo po tujih izsledkih? Hja, profesionalne dileme so eno, prazen in z obeti vzdražen želodec pa nekaj drugega, tako da je Ilovarjev kvintet kmalu brzel proti Vipavi in vmes preudarjal, ali nas bodo v Majeriji sploh postregli ali ne. Povod za tovrstna razmišljanja je bil zagonetni telefonski pogovor, med katerim je ata Ilovar izvedel, da do treh še sprejemajo goste, obenem pa tudi, da ni ovire, če se naročimo pol ure pred iztekom prvega turnusa. Mar v Majeriji, kjer si lahko omisliš do devet jedi in devet tisočakov obsegajoč scenosled, računajo, da bodo gostje v uri ali dveh pospravili in šli?

No, izkazalo se je, da računica ni med boljšimi platmi novopečene domačije, ki se je gostinstva lotila od vrha, s kuhinjama v pritličju in prvem nadstropju in z v starinskem slogu opremljenimi jedilnicami, ki jim kljub trudu in investiciji manjka duha in domačnosti. Pa Ilovarjevim konec koncev ni šlo tako v nos, da se je poetičnih opisov poln jedilnik že popoldne skrčil na četrtino obsega, niti, da Matej ne kaže smisla za improvizacijo. Bolj od tega je bodlo, da krasno domačo salamo s strojem reže na milimetre, da njegov bel kruh ni ravno pojem svežine, da mesi veliko premehke, čeravno slastne njoke s kozjim sirom in špinačo in da njegovo sicer sočno in z mero pečeno mesovje, tako odojkova krača kot čebulna bržola, ne kaže znakov poznavalske kvaše niti ne razodeva dobrih zvez z mesarji. Ker je Majerija registrirana kot zeliščarska kmetija, se do bolonjeza nadrobljeni klobasi, ki jo stavi vrh rezancev, kaj kmalu pritakne višek rožmarina, ker je balsamico v modi, ga je hitro preveč čez zloženko iz govejega jezika, ki jo duhovito beli s popečenimi hruškami.

Resda smo Ilovarjevi v Majeriji tudi brez rezerve uživali, med drugim v z bučo in skuto polnjenih, s popečenimi pinjolami in žajbljem zalitih, hrustljavih palačinkah, mrli od navdušenja zaradi s kokošjo podkrepljene goveje juhe in zaradi izbranih vin, tudi Mlečnikove rebule in Krapeževega Oberfelderja, resda Majerija z marsičem presega tipično ponudbo matične doline. Ampak za cilj, ki si ga je zastavila, bo pač treba pokazati kaj konkretnejšega in s prvovrstnimi surovinami podkrepljenega, jo urezati temeljiteje od včasih samo formalnega redizajna vipavskih jedi in, ne nazadnje, priložiti manj utrujene vipavske štruklje.