Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 46  |  Konzum

Turistična kmetija Ratoša, Goriče

 Pri predavatelju

  • ocena: 5 / 5

talna reja

talna reja
foto: Rudi Jazbec

Proti Goričam je vperjen kažipot s stare ceste med Postojno in Razdrtim, Ratošina pa je prva in najbolj impozantna hiša v vasi. Tastari Ratoše sprejemajo goste vsak dan, a izključno po naročilu. Telefon: 05 753 61 10.

Specialitete:

domač kruh in na roko rezan pršut, panceta, kozja skuta, jote in mineštre, njoki in domača pašta, kožarce in koline, krače in jančki, zelenjava z vrta, presunljive sladice, predvsem pa gobe in tartufi.

Vino:

izvrsten hišni teran, sauvignon iz vipavske kleti in pest buteljk, tudi deserti Šekoranje (Graben) z Bizeljskega. Cvetober žganjic, tudi zvarki familije Knez z antištriginom in čuki-šlukijem vred.

Pri Ratoši smo padli s stola za okoli 6.500 SIT na osebo.

Ne da bi imeli kaj posebej ostrega pripomniti glede prejšnje lege in sheme, ampak - če je že kaj treba, je treba le pozdraviti, da se je gostilna Ratoša, ki se je še pred letom dni nudila v Merčah nedaleč Sežane in se pretežno ukvarjala z jadransko ribo, prekvalificirala v turistično kmetijo in sedaj streže z eko mesovjem, primorsko košto in gniloživkami par vasi od Postojne. Kakor se imajo vse do kolin fejst Ratošini prasci, ki lahko celo poletje in jesen rijejo po blatu in se kopajo v mlaki na svinjskem poligonu pod kmetijo, lahko, posledično, uživajo Ratošini gostje, ko jim gospodar nareže mero rezultatov talne reje, zrelega, dišavnega pršuta, ki takoj spolzi po goltu in zaradi katerega se ni treba spraševati, ali so se tekom let spremenili normativi ali brbončice.

V demanti, da se na Slovenskem več ne dobi primerno kislega zelja in repe, le brezzobi približki za malo deco, je tudi Ratošina, s koščki pršuta odišavljena jota, o prednostih domače pridelave in vešči roki v kuhinji pa sta tisti torek pričala polnovredna paradižnikova omaka vrh kompaktnih njokov in slasten pasticcio iz melancan.

No. Z gospodom Ratoša, ki se ata Ilovarja spomni še iz Merč, smo imeli po predjedeh cel simpozij, bolje rečeno s slikovnim gradivom pospremljeno predavanje o tartufih. Ki, seveda, ne uspevajo samo v Istri, temveč v zmernem podnebnem pasu nasploh in katere gospod Ratoša uspešno izkopava s svojim tropom psov, da sploh ne omenjamo tisočerice inficiranih dreves, na katerih se bo čez leta zaredil čudodelni gomolj. Seveda pa je treba vsako predavanje podkrepiti z empirijo, in tu je menda že treba povedati, da se je Ilovarjevega kvinteta bolj od bogato, pri mizi in na fete naribanega belega tartufa dotaknila podlaga, doma valjani fuži, ki so po kuhanju ohranili tako obliko kot grizljavo sredico.

Veliko manj smo podvomili v predloženo telečjo kračo, kožarce in kislo zelje, kar se tiče Ratošinega terana, izvrstnih sladic in Šekoranjinega traminca '97 izbor, ki si ga bojda devlje na zob sama angleška kraljica, pa tako ali tako ni diskusije. Prekvalifikacija leta.