Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 41  |  Konzum

Kraljestvo pršuta, Kobjeglava

Tour de kras: Pri kronanih glavah

  • ocena: 3 / 5

akvarij

akvarij
foto: Rudi Jazbec

Od Štanjela zavijte proti Komnu in ob cesti boste našli Kobjeglavo, proti pršutarni pa Vas popeljejo MIP-ovi smerokazi. Kraljestvo lahko obiščete od poldneva do desetih zvečer, ob ponedeljkih in torkih pa ne boste tam našli niti oprode. Telefon: 05 731 00 80.

Specialitete:

ovčji sir in skuta, domače olive in olivno olje, fižolovka, sočni biftki in roastbeefi in morda tudi florentinci, sicer pa, za ljubitelje, obširen MIP-ov asortiman, na voljo tudi v sosednji trgovini.

Vina:

vrsta penečih vin, odprto belo in krasen teran Švaglja iz Hruševice, za abstinente kraljeva voda. Žganjeljubi bodo navdušeni nad žganjicami okoliških kmetov, posebej nad brinjevcem in slivovko.

V Kobjeglavi smo kraljevali za okoli 8.000 SIT na osebo.

V Kobjeglavo so nas prignali odzivi bralstva, ki je bilo veselo nove MIP-ove, pod pršutarno skrite pridobitve, pa tudi avtor ponudbe oštarije, tamladi Kavčičev iz Zemona, nedvomno ena prvih kuhalnic domovine. Kljub temu pa je v službenem volvu vladala skepsa glede surovin, posebej spričo vse boljše organiziranosti domače mesnopredelovalne industrije, zaradi katere lahko v povprečni špeceriji kupiš edinole peno in plastiko. No. Na tem mestu ne bi drezali, ali so pršut, pancete in salame, kakršne nudi industrija, z desetletji povečevanja prometa pridobile ali izgubile na kakovosti, ali se industrijsko - menimo da! - sploh lahko proizvede boljši pršut in ali ni predpogoj za kakršnokoli spodobno meso in salamco, da svinjam kuhaš in jih crkljaš.

Rekli bi le, da je imel Ilovarjev trio nenavadne težave, ko je skupaj z dostojnim ovčjim in običajnim nanoškim sirom skušal pospraviti porcijo vipavskega pršuta, kateremu ni pomagalo niti, da je za razliko od drugih stoodstotno slovenskega porekla. Kot zanimivost naj navedemo, da bodo v Kraljestvu pršuta ročno rezanje, kadar ga bo kdo obvladal, zaračunali posebej, in da nam iz pršutarne, v kateri zori stotisočero pršutov naenkrat, med hojo do Kraljestva niso pele nevemkako žlahtne vonjave. Bolje diši v eni izmed obedovalnic, tisti, ki ima na eni steni pravcati akvarij, v katerem vdani v usodo visijo pršuti nanjo naslonjene MIP-ove trgovine, druga, v polkrogu okoli dvorišča speljani koridor, pa je pač, z neskladjem kamna, stekla in dizajnerskega pohištva vred, le eden slovenskih predlogov za čimbolj hladen in zamorjen prostor užitka.

Na srečo pa v jedilnem listu, kljub temu da je v njemu vsaka šesta jed ali pijača označena za kraljevo, ni bilo ne duha ne sluha po drugje izraženih pretenzijah in bi lahko z jedrnatostjo in povzemanjem izročila na moč ugajal. Žal le na papirju, saj joti, ki jo kuhajo v Kraljestvu, manjka gostote, kisline in, skupaj z govejo juho, substance, saj bi se ob puhasti in bledikavi frtalji, iz katere je kričala meta, zjokala vsaka kraška ali primorska gospodinja, saj lahko podobno sterilne in modno mikroskopske njoke z bučkami, paradižnikom in panceto ponudi marsikatera ljubljanska prehranjevalnica. V Kraljestvu se poleg na nobel porcelanu serviranih jedi neredko znajde kaplja pravega balsamica in ščep orožmarinjene piranske soli, sicer pa je bil spričo scenosleda presunjeni Ilovarjev trio na koncu kar vesel, da znajo najti fižol za prvovrstno pasirano juho, da lahko njihovi biftki in še bolj roastbeefi prepričajo z okusom in sočnostjo in da se je od Kavčičevega tamladega, ki pač ne more biti v dveh oštarijah naenkrat, ohranil vsaj želirani brinjevec na žlico, če že njegovo jabolčno pito z rožmarinom pogrevajo v mikrovalovki in je od pršuta v čokoladni kremi ostal le malenkost slan priokus. Hmm, promociji izdelkov mesnopredelovalnega giganta namenjena oštarija z dopisnim avtorjem receptov. Le kako se počuti kuhar?