Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 40  |  Konzum

Turistična kmetija Štefanić, Štefanići nad Motovunom

Mirno

  • ocena: 4 / 5

zmagovalni kolač

zmagovalni kolač
foto: Pastirica

Proti Štefanićem zavijete z lokalne ceste med Motovunom in Pazinom, v pomoč Vam bodo označbe kmetije in njihov telefon, 00385 52 689 026, kjer se boste tudi domenili glede časa obiska ter dolžine in vsebnosti scenosleda.

Specialitete:

domač kruh in na roko rezan pršut, bobići, jote in druge mineštre, pašta, posebej frkanci, lastne proizvodnje, svinje in perjad iz štale, zelenjava iz vrta, sadje iz sadovnjaka, kozlički in jagenjčki od soseda, v sezoni tudi tartufi in koline.

Vina:

znosna malvazija in kaj redek teran. Okus si utegnete popraviti s slivovko, hruškovim žganjem ali malenkost oslajeno travarico.

Štefanićem smo lahkega srca odšteli (preračunano) okoli 5.500 SIT na osebo.

Resda je slow food postalo že zelo skurbano geslo, ki ga redkokdo od ponudnikov razume in katerega se jih še manj drži, predvsem tistega, najbolj zoprnega mesta, kjer govori o cenovni dostopnosti, ampak Ilovarjev ata je pošteno pobuljil, ko je pobrskal po internetni strani, ki jo je našel v pošti. Končno - turistična kmetija, ki zna predstaviti, kaj nudi, namesto da izkazuje svojo domišljijo z nič povednimi puhlicami, "domačimi jedmi", "lokalnimi specialitetami" in podobnim balastom. Kdor se je popasel na strani Štefaničev, si mora pač misliti, da ga bodo v kmetiji nad dolino Mirne zasuli z domačimi pridelki, sezonskim sadjem in zelenjavo, da se bo lahko predal polaganom blagovanju, okušal nove recepture in bogatil poznavanje istrskega narečja, medtem ko mu bo pelo primerno vino. No. Glede domačih pridelkov in primernega tempa strežbe bo vse držalo, a na prvo prepreko, ki je branila, da sline potečejo v vsem obilju, je ata Ilovar naletel že, ko je pred pol leta zavrtel številko Štefanićev. Kaj? Polna hiša gostov, na netu razgrnjeni slow scenosled, pa jutri ne moremo dobiti drugega od golaža in tartufov in morebiti še česa? Ker pa imamo pri Konzumu potrpljenje z gostinci in še večje s turističnimi kmetijami, smo navsezadnje prišli do konsenza in verodostojnih izsledkov.

Nak, Štefanići se ne ukvarjajo in se, tudi če bi kazali voljo, ne morejo ukvarjati s slow foodom, saj se ne morejo izkazati s potrebnimi komunikacijskimi veščinami, svežimi recepturami in, v prvi vrsti, s primernim vinom, ki je celo pod istrskim povprečjem. Čeravno nimajo slow food kmetije, pa so lahko sami in gostje zadovoljni, da na nekdanji terasi, sedaj prijetni obedovalnici po meri istrskih konob strežejo z jedmi, ki so ohranile dovolj značilnega duha, najprvo s svojim kruhom ter krasnim pršutom, z vloženimi divjimi šparglji in s sredi poletja presenetljivo kislim zeljem, ki so nam ga zraven narezka ponudili kar presnega in je garant, da se pozimi skuha poštena jota. Drugi garant so Štefanićevi zgledni bobići, da pri hiši ne manjka pridnih rok, pa so Ilovarjevemu oktetu zagotovili al dente kuhani frkanci s kokošjo na golaž, medtem ko sila brezkrvni rezanci z bučkami niso naleteli na odobravanje. Več rok se je stegnilo po kozličku, čeravno smo Ilovarjevi velikokrat jedli bolj slastne, na kmetijah nalašč za nas pripravljene ali, v oštarijah, vsaj bolje vzdrževane pečenke, od tako oglaševanega sadja in sočivja pa je ostalo le nekaj krhljev jabolk poleg pečene purice, dušene bučke in domač pommes frites. Kljub temu, da promocija govori eno, izkušnje pa drugo, je oktet odšel od Štefanićev zadovoljen, tudi zaradi nenadkriljivo sočnega, po robovih karameliziranega breskovega kolača (pogače?) in skromnega seštevka, ki je v kontrast zadnjim izsledkom iz območja nad Mirno. Kdo ve, morda pa se je moč pri Štefanićevih, ki ležijo le ped pod Sovinjskim poljem, jeseni in pozimi posladkati tudi z verodostojnimi in ne preveč zabeljenimi tartufi?