Ivan Ilovar

21. 6. 2011  |  Mladina 32  |  Konzum

Turistična kmetija Pri Martinovih, Globočice

Pri nesojenem puliću

  • ocena: 4 / 5

 

 

bacek

bacek
foto: Pastirica

 

 

Z dolenjske avtoceste skrenite proti Brežicam in jo pred mostom čez Krko uberite levo, potem pa je pot do kmetije vzorno označena. Z Martinovimi se boste domenili na 07 496 10 57.

Specialitete:

domač kruh, ovčja salama, pašteta, backi, kokoši, odojki in včasih tudi postrvi iz krušne peči, v sezoni tudi koline, ajdov potancelj.

Vina:

krasen cvičk, modra frankinja, suhi muškat in slajši laški rizling, za ljubitelje tudi "pozna trgatev" šmarnice. Žganjeljubi bodo padli s stola zaradi izjemnega tepkovca in orehovca.

Pri Martinovih smo uživali za okoli 5.000 SIT na osebo.

Ker je ata Ilovar zadnjič ostal nepotešen celo v jagenjčkov tako bogati deželi, kot je Bela krajina, je hlepel po obližu, ki bi pomiril žgočo bolečino, in za enega blagodejnejših je vedel, da ga najde pri Martinovih. Čeprav smo Ilovarjevi pred petimi leti le molili, da se novogradnja, ki je rasla na posestvu, ne odrazi v kakovosti košte, se Martinovi kljub vsemu niso odločili za množični turizem in krmarijo po svoje.

V podporo jim je čreda ovac, polna štala pujsov in kokoši, lastnoročno pridelana zelenjava in vino gospodarja, ki je zaradi škode, ki jo delajo imenu "kmetje", ki nabavljajo hrano v diskontih, že hotel izstopiti iz Združenja turističnih kmetij. Martinovi poleg posluha za rastline in živali dobro vedo tudi, kako se ustreže gostom, saj je Ilovarjev kvintet med obroki okušal vince v klimatizirani kleti, se pajdašil z domačimi osli dalmatinske sorte in razgledoval po cvičkorodnih trtah nad domačijo, med prednosti kmetije pa vsekakor sodi skrb za primerno požeruško okolje in orodje s platnenimi prti in tristo let staro leseno hiško z obedovalnico vred.

Ilovarjevi smo se zaradi hude vročine sicer guštali za mizo pred hiško, srebali osvežilne špricerje s suhim muškatom in pustili, da nam domači fante s harmoniko gode svoj na srečo jedrnati spored. Z enako jedrnatostjo pa je že uvodoma presenetil dan poprej naročeni narezek, ki se je sfižil v na fotografiji predočene grižljaje, da smo morali prenekateri kos domačega kruha s presunljivo pašteto in ovčjo salamo, mesnato zaseko, zdravo šunko in špehom trgati na pol in da smo si kasneje, po sladici in sprehodu, naročili odločno preveč dražljivega sušenega mesovja.

Prav, šlo je za nesporazum in slastni grižljaji, takorekoč pogrinjek, so vključeni v vsako kosilo pri Martinovih, ampak - mar si ne bi vsak od gostov zaslužil po en vzorec? No. Ilovarjevi smo se potolažili z močno govejo juho z ribano kašo in kljub temu, da je pešal za vtisi s prvega obiska, obgrizli zadnjo kost pametno odmerjenega backa iz pečice, poleg katerega je gospodinja priložila mlince, s skuto polnjene ajdove štruklje in na olivnem olju prepražene bučke, ki so imele glavno besedo tudi v simpatičnih zelenjavnih zrezkih.

Okusno, lepo predstavljeno, a - morda le zaradi kondicije jagenjčka, kakega kosa pogretega kruha in sicer bogatih, a s sladkim grehom prelitih orehovih palačink, ki jih ata Ilovar še vedno ne priznava za verodostojno sladico - za odtenek manj prepričljivo kot prvikrat. Morda pa velja Martinove obiskati, ko jedcem ne jemljejo poguma strašne temperature in se jagenjčki kar valijo iz peči? Ali pa čez nekaj let, ko odrastejo otroci in bo gospodar morda začel resno razmišljati o puliću, "prepovedani" istrski specialiteti?