Ivan Ilovar

22. 6. 2011  |  Mladina 26  |  Konzum

Turistična kmetija Arbajter, Skomarje nad Zrečami

Na drugem desertu

  • ocena: 5 / 5

drugi desert v špajzi...

drugi desert v špajzi...
foto: Kislarepa

...in na krožniku

...in na krožniku
foto: Kislarepa

Ločite se od avtoceste v Slovenskih Konjicah in nadaljujte proti Zrečam ter naprej proti Rogli, kmalu boste zasledili odcep levo proti Skomarjem, nato pa glejte, katera od lesenih tabel z imeni kmetij Vas popelje do Arbajterja. Z Arbajterji se zmenite na 03 576 23 90.

Specialitete:

domač kruh, jelenove, vrsta muflonove, ovčje salame in suhe klobase, sušena jelenova ribica in eksperimentalni pršut, meso iz tunke, jelenova pašteta, gobova juha, nadevane pečenke in rulade, dušeni jelenovi zrezki s kruhovimi cmoki, pohane in pečene piške, vrsta prilog, tudi riži biži, zelenjava z vrta, ulit štrudelj.

Vina:

voda iz lastnega izvira, krasno belo in korektno rdeče Arbajterjevega deda, ki kuha tudi izvrstno slivovko. Ne preveč sladak borovničevec.

Pri Arbajterjih smo se imeli fejst za manj od 5.000 SIT na osebo.

 

Ilovarjev ata se je vozil k Arbajterju in študiral. Je li mogoče, da se turistična kmetija, kjer smo pred leti padli s stola tako zaradi nenarejene prijaznosti domačih kot zaradi pestrosti in kakovosti ponudbe, pokaže v manj svetli luči ali, po drugi strani, da smo si Ilovarjevi tekom šestih let preobjedanj tako izostrili brbončice in se razvadili od dobrot, da se nam ne bo več tako dopadla ne kuhinja gospodarice ne izpričano salamoznanstvo gospodarja? Z dvema besedama - ni mogoče. Saj so se Arbajterji lotili stvari pri korenu in ne dopuščajo presenečenj. Tisto, kar se pase na štirih hektarih gozda okoli visokogorske kmetije in kar potem v hladu bivšega svinjaka zori gospodar, jelenove, ovčje, muflonove salame in klobase, jelenov in malce prekajen navaden pršut, se namreč lahko kosa z najbolj žlahtnim suhim mesovjem, kar ga iztakneš v domovini. Konradovim dosežkom iz špajze pa lepo parirajo tudi Maričine prelesti iz kuhinje in strežba tamladega Arbajterja, ki nam je že na vratih privezal dušo z izvrstnim borovničevcem in pohorsko, kaloričnejšo inačico kanapejev. Ilovarjev kvartet je v lično urejeni, manjši izmed jedilnic nadalje zmazal skoro po jušnik krepke goveje in lepo okisane, razkuhanega krompirje ter vrste gniloživk polne gobove juhe, potem pa si izvolil dvajset minut za hlajenje pod ogromnim orehom, ki kraljuje pod domačijo. Čeravno bi se ata Ilovar po vseh mukoma prežvečenih podplatih in žagovini drugje najraje kar odrekel dušeni divjačini, se ta pri Arbajterjih izkaže z mehkobo, sočnostjo in značilnim okusom, tembolj, ker jo spremi z jurčki začinjena omaka in fenomenalni kruhovi cmoki, nič pa nista zaostajali niti s kuhanim jajcem nadevana svinjska rolada in pohana piška, ena tistih, ki jih Arbajterji kupijo drugje in imajo na polnovredni dieti, dokler ne izgubijo vsake sledi umetnih hranil. Ker smo Ilovarjevi računali, da so uvodni kanapeji predstavljali prej naročeni narezek, smo se skoraj utopili v z višnjami, češnjami in jabolki narejenem biskvitu, tu ulitemu štrudlju, in se šele, ko se je na mizo prismejal drugi desert, spomnili štajerske šege, da velja narezek použiti na samem koncu obeda. Čeprav nam je že trda predla, za nami ni ostalo prav veliko, in če je bila kriva požrešnost, bo pač držalo, da smo imeli zanjo dober povod. Arbajterji v šestih letih resda niso kdovekako spremenili svojega scenosleda, a v luči velikokrat kilavega "posodabljanja" kmetske kuhinje je tako okusna in doma pridelana tradicija več kot uspeh. Bi lahko Marica, namesto da devlje glavne jedi na ovale in solato v posebne skodelice, postregla vsako glavno posebej in solato v skupni skledi? Lahko, ko bi ji bile v podporo prehranjevalne navade gostov, ki so menda še vedno najbolj srečni, če lahko štejejo tu res številne vrste mesa in prikuh. Preštejte jih še sami, tudi v največji vročini priporočamo mizo pod orehom in kratek sprehod do roba, odkoder se vidijo bambiji.