Ivan Ilovar

22. 6. 2011  |  Mladina 23  |  Konzum

Bizjakova domačija

Na konjeniški javki

  • ocena: 4 / 5

notranjosti s fresko

notranjosti s fresko
foto: Igor Škafar

pršut

pršut
foto: Igor Škafar

Zapeljite se v Brda čez Hum in peljite skozi Kojsko do Gonjač, kjer jo na križišču uberite ostro desno in takoj levo proti Vedrijanu, levo pod cesto boste kmalu ugledali prve avtomobile. Bizjakovi letijo okoli gostov ob petkih sobotah in nedeljah, vsakič do desetih zvečer, ob petkih le za večerjo, ob sobotah začnejo ob štirih popoldan, ob nedeljah pa že opoldne. Telefon za priporočljive rezervacije: 05 30 41 134.

Specialitete:

domač kruh iz krušne peči, pršut, goveja juha, koruzna in ječmenova mineštra, paštice in pasticcio, pečenke in krače in svinjska rolada, solata iz vrta, sezonske koline, zajčki in petelinčki, tudi v peči, sočna potica in biskvit.

Vina:

belo in črno iz lastne kleti. Žleht grappa in presladek limoncello.

Gospod Bizjak nam je za vse izmišljotine zaračunal le okoli 2.500 SIT na osebo, in kaže, da lahko na sconto računajo tudi običajni obiskovalci.

Čeprav je novo briško plemstvo na krilih svojega izvrstno promoviranega vina nastavilo ekskluzivne cene - čemur je le v potrditev ogorčenje bralke Jedke Urške, ki se je pustila brez preverbe postavk peljati Aleksu Klincu - nekateri še vedno prisegajo na majhne denarce in količino. Ne brez odziva, ki ga je ata Ilovar zaslutil že telefonsko parlamentirajoč za mizo, slutnje pa sta tisto nedeljsko, za nameček binkoštno popoldne potrdila italijanskih jedcev čisto polna jedilnica in vrt. Ampak - kakšna jedilnica, kakšen vrt? Jedilnica, kateri, čez ves zadnji zid, kraljuje naivna freska Bizjakovega nonota, in vrt, bolje rečeno klopi in mize pod dovolj gosto brajdo, kjer je moč, posebej ko s svojimi plemenskimi žrebci in kobilami odjezdi italijanska gastro konjenica, ki najema okoliške štale, prisluhniti briški tišini.

Majhni denarci in množičnost pa po drugi strani, mimo pitnega kmetskega vina, ne pomenijo, da Bizjakovi strežejo s plastiko in manjvrednimi sestavinami ali da bi jih brezglavo metali v lonec, kvečjemu, da se jim rad pritakne kak očigleden kiks ali šlamparija. Posebno, bolje rečeno drugo poglavje je sam gospod Bizjak, ki je eden najbolj furijastih in nepredvidljivih natakarjev, kar smo jih Konzumovi jedci opazovali pri delu, a katerega pomanjkljivosti večidel odtehta dobrovoljni temperament. Podobno lahko ne tako izrazito salamo odtehta mlad pršut in domač kruh, nizko temperaturo goveje juhe z ročno nasekljanimi rezanci nje bogat okus, manko informacij o trisu pa posrečen pasticcio z melancani, bolj džuveč kot rižota z jurčki in kompaktni njoki z italijansko gorgonzolo.

Čeprav v hlevu poleg kmetije ne najdeš svinj, le zajce, dvajsetino petelinov in kokoši ter samotno haflingerko, se lahko Bizjakova mati izkažejo s kožico na sočni svinjski krači, z rebrci in z zelo okusno svinjsko rolado, v katero zavijejo tudi panceto in palačinko, svojih omak ne maliči z gorami moke ter ščepci živilskih ekstraktov in zna speči tako rahlo orehovo potico kot biskvit. Po drugi strani pa se ji za eno porcijo ne ljubi vreči v olje tistih par kosov pohane piške in raje postreže z odležanimi, po drugi strani se lahko na isti mizi znajde krasna solata iz vrta in baby korenje iz zmrzovalnika. Znamenje novih časov ali znak prekoračitve kapacitet?