Ivan Ilovar

22. 6. 2011  |  Mladina 21  |  Konzum

Gostišče Ražman, Gračišče

Pri picopeku

  • ocena: 4 / 5

 

 

žganjice

žganjice
foto: Rudi Jazbec

 

 

trofeja

trofeja
foto: Rudi Jazbec

 

Peljite se od Črnega Kala proti Buzetu in na poti boste naleteli na Gračišče, Ražman stoji nasproti spomenika padlim borcem. Pri Ražmanu pečejo pizze od devetih zjutraj do desetih zvečer, ob ponedeljkih pa streljajo merjasce. Telefon: 05 657 1222.

Specialitete:

domače olivno olje, kruh in pršut, sezonski divji šparglji in jurčki, v juhah ali frtaljah, njoki s srnjakovim golažem, biftki in steaki in kozlički, solata iz vrta, gratinirane palačinke.

Vina:

domača malvazija in refošk, buteljke koprskega kombinata in skrite rezerve. Žganjice lastne kuhe, še zmerna grappa, uležan smrekovec, fejst brinjevec, udarni encijan.

Obisk pri Ražmanu nas je stal okoli 8.000 SIT na osebo.

Pri Ražmanu smo Ilovarjevi že spraševali za pot do bolje skritih vasi istrskega zaledja, a si nikoli nismo predstavljali, da se za z izveski okrancljano fasado počne kaj drugega, kakor da se pečejo pizze. Resnično, pri Ražmanu se še vedno pretežno pečejo pizze, a na jedilnem listu je zaslediti tudi nemalo drugih, prej regionalnih kot internacionalnih specialitet. Mednje sodi zrel, na roko rezan istrski pršut in krasno olivno olje lastne pridelave, na krožniku z narezkom se znajde kak verodostojen kos sira, v juhi ali v slastni fritaji pa divji šparglji, katerim je ravno sezona. Pri Ražmanu imajo dobro osnovo z govejo juho, obvladajo tako golaž kot trdoto njokov, ne besnijo s smetanami in za tartufe v opombah jedilnega lista razložijo, da so pač črne sorte. Ki se še kar obnesejo v doma narejenih žlikrofih oziroma raviolih.

Ker se je izvidnica Konzuma pustila crkljati z buteljkami, ki jih skriva gospodar, je bil tudi nedeljski kvintet deležen posebne obravnave. In je sedel v lovski sobi in se mu je tek odpiralo z namazi in streglo z Blažičevim belim, močno barikiranim, in rdečim, karakternim Blažem, sladice pa spiralo z belokranjskim tramincem.

Ampak Ražman je lahko, dokazal je že z okusnim in lepo opečenim biftkom, mehkim žrebičkom in le s kancem rožmarina začinjenim kozličkom, ne glede na pretenzije prav v redu domača oštarija. Lahko bi seveda svežo solato, berivko in primo taglio radič, ki jo ima zaradi frekventnosti gostov parkirano v neuglednem solatnem baru, mešal v pločevinastem ajmarju v kuhinji, lahko bi kdaj zakuril v, kot kažejo saje, nekdaj kurjenem ognjišču v lovski sobi in poudaril svoje mesovje, nemara bi lahko nehal tudi pogrevati štrudle v mikrovalovki. Ampak v dometu slovenske obale, kjer laže naletiš na gusarje kot na domačo košto, je Ražman sigurno opcija, tudi če si pri njemu ne kupiš olja, vina ali žganjice za na dom. In kaj je potem šele osmica Čuk v Škofijah, kjer pečejo kruh v zunanjem krematoriju in kjer imajo popopran refošk, ki ne utruja? Žal le dvajset dni na leto.