Rojstvo sredi kaosa

V Džubi, prestolnici najnovejše države na svetu, je v soboto vladalo slavnostno oziroma že kar karnevalsko razpoloženje, ko so se pisane reke ljudi stekale na glavni Trg svobode, kjer je na 30-metrskem drogu zaplapolala slikovita zastava Južnega Sudana. Osrednje proslave ob uradni razglasitvi neodvisnosti, na kateri je slovesno prisegel predsednik Salva Kir in podpisal ustavo, se je udeležila dolga vrsta afriških voditeljev in vidnejših predstavnikov mednarodne skupnosti, tudi generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun. Tisti, ki se jim ni uspelo osebno udeležiti dogodka, so poslali pisne čestitke. Denimo ameriški predsednik Barack Obama, ki je med drugim zapisal: »Ponosen sem, da lahko razglasim, da ZDA priznavajo Južni Sudan za suvereno in neodvisno državo. Ponosna zastava danes vihra nad Džubo in zemljevid sveta je začrtan na novo. Ta simbola govorita o krvi in solzah, ki so bile prelite, o glasovnicah, ki so bile oddane, in o upanju, ki se je uresničilo za milijone ljudi.« Britanski premier David Cameron je v svoji čestitki poudaril, da je razglasitev neodvisnosti »zgodovinski dan za Južni Sudan in celotno Afriko«, »najtoplejše čestitke« pa sta poslala tudi ruski predsednik Dmitrij Medvedjev in njegov kitajski kolega Hu Jintao.

Na proslavi je bil navzoč tudi Omar Al Bašir, predsednik Sudana, prve države, ki je priznala neodvisnost svoje nove južne sosede. Bašir je prišel s sporočilom, da Južni Sudanci niso več njegovi sovražniki. »Čestitamo svojim bratom na jugu za ustanovitev države. Pridružujemo se njihovi sreči in praznovanju. Volja ljudi z juga mora biti spoštovana,« je povedal v nagovoru, ki mu tam najbrž ni nasedel nihče. Že to, da ni neposredno nagovarjal ljudi pod seboj, je bilo dovolj zgovorno. In jih tudi res ni: »Zato pozivam Baracka Obamo, da izpolni dano obljubo in prekliče enostranske ukrepe proti Sudanu ter odpre pot za ureditev odnosov z nami.« Iz Washingtona, ki Sudan šteje za državo podpornico in izvoznico terorizma, je takoj prišel odgovor, da mora Baširjev režim še veliko storiti za ureditev odnosov z zahodnim svetom. Tu velja omeniti tudi, da je Mednarodno kazensko sodišče že pred časom izdalo nalog za njegovo aretacijo zaradi genocida in drugih vojnih hudodelstev v Darfurju.

Baširjev govor ravno tako ni zmanjšal teže zgodovinskega bremena odnosov med Džubo in Kartumom, saj se niti med vrsticami ni pokesal za zločine, ki so jih njegove sile, in to na njegov ukaz, izvajale v Južnem Sudanu. Spomnimo se, sudanska državljanska vojna med na severu živečimi arabskimi muslimani in na jugu živečimi temnopoltimi kristjani je bila druga najbolj krvava v Afriki (na prvem mestu je vojna v Demokratični republiki Kongo). Trajala je med letoma 1983 in 2005, v njej pa je po navedbah številnih človekoljubnih organizacij umrlo več kot dva milijona ljudi, še štirje milijoni pa so bili na silo pregnani z domov. Celotne regije so bile očiščene mest in vasi. Bašir je osebno vodil to genocidno vojno, odkar je leta 1989 prišel na oblast z vojaškim udarom.

Z rojstvom Južnega Sudana preteklost ni bila pokopana. Realnost razmer na tem območju je takoj odpihnila navedene osladne izjave. Zdi se, da so bile pozabljene že naslednji dan. Nihče se na proslavi ni tako očitno motil kot južnoafriški predsednik Jacob Zuma, ko je dejal: »Vedno smo si prizadevali, da bi videli zoro miru, varnosti in stabilnosti v vsem Sudanu. Te sanje se zdaj uresničujejo.«

»Ljudje iz Abjeja, Darfurja in Južnega Kordofana, rad bi vam zagotovil, da vas nismo pozabili. Ko vi krvavite, mi krvavimo.« Salva Kir, predsednik Južnega Sudana

Ni zore nad Južnim Sudanom. Ni je videti niti na obzorju širše regije. Dogodki, ki so se zvrstili v dneh po proslavi, to žal potrjujejo. Najprej je Bašir že takoj v nedeljo v intervjuju za britanski BBC nedvoumno opozoril, da je sporna obmejna pokrajina Abjej možen razlog za vojaški spopad med državama. Zahod je sicer posvojil prepričanje režima v Džubi, da Abjej pripada Južnemu Sudanu, razmere na terenu pa niti približno niso tako preproste. Čeprav večina zahodnih medijev poroča, da so bistvo spora ležišča nafte pod površjem v Abjeju, to ni res. Razlog za napetosti ni toliko gospodarski, kot je medetnični. Pripadniki nomadskih arabskih plemen Maserija so Abjej uporabljali za selitev živine proti jugu v deževnih obdobjih. Incidenti so bili redni, saj so pripadniki teh plemen med vračanjem proti severu pobijali in ugrabljali temnopolte prebivalce za sužnje. V vojni proti Južnim Sudancem jih je uporabljal tudi Bašir in niti to očitno še ni stvar preteklosti. Arabska medijska hiša Al Džazira se je januarja dokopala do tajnih dokumentov sudanskega obrambnega ministrstva, ki dokazujejo, da Kartum še vedno oborožuje plemena Maserija. To govori o pričakovanju novih spopadov.

Samo v Abjeju januarja ni potekalo glasovanje o odcepitvi. Vprašanje referenduma je bilo odloženo, dokler se ne reši, ali pripadniki plemen Maserija lahko sodelujejo na njem ali pač samo lokalno prebivalstvo, o čemer sta imela Džuba in Kartum seveda diametralno nasprotni mnenji. Pripadniki plemen, ki jim je bila letos prvič onemogočena selitev na jug, so se vkopali na severu Abjeja, južnosudanske vojaške sile SPLA pa na jugu. Oboji so čakali, kaj se bo zgodilo. Maja je prvič resno izbruhnilo nasilje, ko so enote SPLA v Abjeju iz zasede napadle konvoj sudanske vojske in ubile približno 20 vojakov. Kartum se je na to grobo provokacijo odzval tako, da je zasedel sporno provinco, pri čemer je Bašir razpustil skupno vodeno lokalno oblast, ki jo je dotlej vodil Južni Sudanec. Abjej je stvar ponosa za oba voditelja, Baširja in Kira; prvi ga bo skušal obdržati, drugi pa zagotovo spet osvojiti.

Nasilje se lahko hitro razširi po širšem območju in zajame vsaj še dve provinci, ki sta zdaj del Južnega Sudana. Prva je Severni Bar El Gazal, kjer je sudanska vojska nedavno bombardirala naselja. Številni ljudje so zaradi negotovih razmer zapustili območja ob meji. Druga je Zgornji Nil, strateško izjemno pomembna zaradi ogromnih najdišč nafte. Tam Kartum podpira uporniške skupine, ki so sovražno razpoložene do režima v Džubi, in v zadnjih mesecih je v nasilju umrlo (vsaj) nekaj ducatov ljudi, ogromno pa jih je tudi zapustilo domove. Rdeči križ v svojem poročilu iz 7. julija, v katerem opozarja na vse hujšo humanitarno stisko v regiji, navaja, da spopadi potekajo tudi v provincah Džonglej in Unity. Če pogledamo zemljevid Južnega Sudana, vidimo, da se je nasilje počasi razširilo že skoraj na polovico države.

Če pogledamo zemljevid Južnega Sudana, vidimo, da se je nasilje počasi razširilo že skoraj na polovico države.

Kartum ima še vedno vojaško premoč nad Džubo, to se je pokazalo pri zelo hitri in učinkoviti zasedbi Abjeja. Toda tudi Južni Sudan ima na razpolago svoj adut. To je sudanska provinca Južni Kordofan, kjer zadnje tedne potekajo hudi spopadi med tamkajšnjimi uporniki in Baširjevimi silami. Po poročanju britanskega časopisa Independent so uporniki v Nubskih gorah v ponedeljek napovedali ofenzivo, poteka pa splošna mobilizacija nubskih bojnih milic. Medtem ko sudanska vojska še vedno bombardira upornike in civiliste iz zraka, se njene kopenske enote umikajo v mesta, tudi v Kadugli, prestolnico Južnega Kordofana. Nubskim upornikom je pri tem uspelo zajeti velike količine težkega orožja in eden izmed njihovih voditeljev, brigadir Said Kečum, je napovedal: »Najprej bomo zavzeli Kadugli, potem El Obeid in potem Kartum!« Džuba, ki se je po navadi distancirala od vojnih viher v Sudanu, je tokrat drugačnega mnenja. Kot je dejal Salva Kir: »Ljudje iz Abjeja, Darfurja in Južnega Kordofana, rad bi vam zagotovil, da nismo pozabili na vas. Ko vi krvavite, mi krvavimo.« To je resna vojna napoved režimu v Kartumu oziroma vsaj sporočilo v slogu: »Če boste vi netili nasilje na naših tleh, ga bomo mi na vaših.« To pa je lahko samo uvod v nov vsesplošni pokol.

Bašir je v prej omenjenem intervjuju za BBC sicer načelno ponudil roko sprave, ko je privolil, da v Abjeju dosedanje mirovne enote Združenih narodov, »ki niso znale ohraniti miru«, zamenjajo vojaki iz sosednje Etiopije. Gre v bistvu za predlog Varnostnega sveta OZN. »Etiopijci imajo s tem mandat, da skrbijo za mir, in jim zato tudi izražamo dobrodošlico, ker so sposobni opraviti to delo.« Polaganje takšnega zaupanja v roke etiopskih vojaških sil se zdi nekoliko naivno, to bi moral razumeti tudi Bašir. Spomnimo se, da je Etiopija leta 2006 poslala na tisoče svojih vojakov v Somalijo, da bi tamkajšnjim vladnim silam pomagali pregnati islamistične upornike iz prestolnice Mogadiš in nato tam skrbeli za mir. Vendar ni uspelo, Somalijci Etiopijcev niso nikoli sprejeli in njihova prisotnost tam tudi ni zagotavljala nikakršnega miru. Celo vlada, ki jih je tja povabila, je navkljub njihovi zaščiti ostala razklana in kaotična. Nazadnje so se po dveh letih umaknili in Somalija je ostala tam, kjer je bila prej: na vrhu lestvice najnevarnejših držav na svetu.

Poleg tega je vprašanje, ali bi se lahko Etiopija ta trenutek resno posvetila reševanju krize v Abjeju vpričo najhujše lakote, ki je v zadnjih letih zajela tako imenovani Afriški rog. Somalija, Kenija in Etiopija trenutno veljajo za trikotnik lakote, zaradi katere je domove zapustilo že okrog 12 milijonov ljudi. Razmere so daleč najhujše v porušeni Somaliji, iz katere jih na tisoče vsak dan beži v prav tako lačni Kenijo in Etiopijo. Številni umrejo že na poti ali pa po prihodu v zasilna begunska taborišča, kjer osebje ni kos kaotičnim razmeram. Kenijsko taborišče Dadaab je bilo zgrajeno za 90.000 ljudi, do konca tedna pa bi jih v njem utegnilo biti že pol milijona. Mednarodne človekoljubne organizacije kričijo, da takoj zdaj potrebujejo 100 milijonov dolarjev, vendar so njihovi pozivi vsaj prve dni v tednu odmevali bolj v prazno. Marixie Mercado, tiskovni predstavnik Unicefa, je opozoril: »Imamo dva milijona podhranjenih otrok, od katerih jih je pol milijona v življenjski nevarnosti.« V Etiopiji nujno potrebuje pomoč v hrani 4,5 milijona ljudi, kar je za 40 odstotkov več kot lani. Vzhodna Afrika je tako ponovno v kaosu, ki se razteza od puščav Darfurja do somalskih obal. In čeprav je bila sobotna slovesnost v Džubi sijoča, kot se spodobi, in polna vznesenih besed, je treba povedati resnico, ki so jo v soboto vsi po vrsti zamolčali: Južni Sudan bi se le stežka rodil ob bolj nepravem času.