12. 5. 2008 | Mladina 17 | Politika
Gospodar sindikatov
Virant je mimo plačne reforme našel denar za zdravnike in šolnike, za sodnike pa ne
Tiskovna konferenca po Šturmovi nespodobni ponudbi
© Borut Peterlin
Pred dobrim tednom dni so zdravniki, sodniki in šolniki zatrjevali, da je ostalo malo prostora za dogovor z dežurnim vladnim pogajalcem ministrom Gregorjem Virantom, zdravniki pa so že napovedali stavko. Danes je vse drugače.
Virant je za zdravnike našel precej denarja in jih tik pred stavko tudi s pomočjo ministrice za zdravje Zofije Mazej Kukovič prepričal o dogovoru. Zadovoljni so bili vsi, zdravniki so dobili več kot pol od sicer nerealno visoke začetne pogajalske zahteve, Virant pa je tudi dogovor v javnosti lahko predstavil kot lastno zmago, saj bo država v prihodnjih letih zdravnikom dala »le« pol od tega, kar so zahtevali. Kljub temu da že sami posamični dogovori s sindikati povzročajo nesorazmerja v domnevno šablonsko točno začrtani shemi plač v javnem sektorju, je minister hitel pojasnjevati, da niso »presegli pogajalskega okvirja« in da zaradi dogovora nihče ne bo na slabšem.
Prav občutka, da so sedaj na slabšem zaradi uspeha zdravnikov, pa se ne morejo znebiti šolniki, ki se izgovarjajo na z vlado podpisan sporazum iz leta 2002, v katerem so določene učiteljske plače prav s točnimi razmerji do zdravniških. Pogajanja s šolniki so sicer zašla v slepo ulico, a Sindikat vzgoje in izobraževanja (SVIZ) je bil prisiljen odpovedati (ali uradno prestaviti) stavko. Virant kljub vsemu pač ponuja 26 milijonov evrov, pa tudi argumenti Sviza temeljijo predvsem na »dolžnosti spoštovanja učiteljskega poklica« in na s strani prejšnje vlade potrjenih razmerjih med zdravniškimi in učiteljskimi plačami.
Še najbolj vztrajni pa so sodniki, čeprav prav njihove zahteve, grožnje in proteste vladajoča politika jemlje najbolj zlahka. Ne gre seveda za to, da bi bili sodniki neprilagodljivi, pač pa je taka nasprotna stran, ministra Virant in Šturm. Virant je namreč že pred časom povsem nerazumljivo dokončno zavrnil sodnike: »S sodniki se v tem mandatu ne bomo pogajali.« Virantova odločitev je nerazumna že zato, ker sodnikom ni bil pripravljen popustiti niti v pogajanjih pred uveljavitvijo plačne reforme, zaradi česar se je sploh začelo nezadovoljstvo med sodniki. Ne nazadnje pa tudi zato, ker dvig sodniških plač dejansko ne bi pomenil velikega stroška za državo. Sodnikov je namreč zgolj okoli tisoč, torej precej manj kot zdravnikov in učiteljev. Zadnje upornike v javnem sektorju pa je dokončno razburil pravosodni minister Lovro Šturm, ki je v času sodniških protestov z vrha očitno dobil navodilo, da v javnosti ustvari vtis, da je vlada pripravljena na kompromis s sodniki. Ponudil je 30 milijonov, vendar je že na pogovorih ta denar pogojeval s sodnimi zaostanki. Ker je prav pogojevanje višjih plač z več dela po mnenju sodniškega društva ena najhujših žalitev za sodnika, so Šturmovo ponudbo zavrnili »kot skrajno podcenjujočo«. Vlada je takoj pritisnila in prek provladnih medijev in novinarjev spet problematizirala zakonitost sodniške stavke, a kot kaže, so sodniki odločeni dobiti svoje ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.