13. 5. 2008 | Mladina 17 | Politika
Volitve in politične (samo)prevare
Že zdaj je mogoče ugotoviti, da je prehajanje volivcev med strankami postalo živahno, a je hkrati pri tem prehodov med “ideološkima blokoma” malo.
Dr. Vlado Miheljak, profesor in raziskovalec na FDV, Ljubljana, kolumnist Dnevnika
© Borut Krajnc
Med politiki, političnimi osebnostmi, so velike razlike, a tudi nekatere velike podobnosti. Ena izmed njih je izjemna nagnjenost oziroma potreba po »samoprevari«. Gre za dokaj univerzalen pojav med politiki - tako v svetu kot doma. Samoprevara je delujoča na mnogih, a najbolj na dveh področjih: v nezaupanju do javnomnenjskih raziskav ter v veri, da se v anketnih neopredeljenih in anketnih volilnih abstinentih (se pravi tistih, ki v anketah rečejo, da ne vedo, koga bodo volili, ali da ne bodo šli volit) skriva nekaj rezerve. Nekatere orientacijske asimetrije tistih, ki jih ne zaznajo javnomnenjske ankete ali ki iz različnih razlogov svoje opredelitve ne izrazijo, vsekakor obstajajo. A te niso tolikšne, da bi lahko kakšna stranka ali politična osebnost na njej gradila svojo formulo volilnega izida.
Politika zato v prvi vrsti seje dvom ali celo skrajno negativno kvalificira javnomnenjske raziskave, ki se ukvarjajo z volilnimi namerami oziroma izbirami. Pri nas v zadnjem času to najbolj pogosto počne predsednik NSi Bajuk. Stalno ponavlja mantro, da NSi »volilne ankete« ne zajamejo, da so sistematično in striktno podcenjeni; da jim napovedujejo dva in manj odstotka, potem pa dobijo osem in več odstotkov. V Mladini sem pred časom izpisal volilne napovedi (2000 in 2004) in pokazal, da NSi nikakor ni »javnomnenjsko podhranjena«, kot sistematično izjavlja Bajuk. Nekaj podobnega je za POP TV izjavljal Nikola Damjanić (Ninamedia), pa so mu odgovorili iz službe za odnose z javnostmi NSi ter v zmedenem, protislovnem tekstu razkrili, česa Bajuk in NSi ne razumeta. Namreč, ljudje, ki se poklicno (in strokovno?) ukvarjajo s strankarsko kompeticijo, podobno kot finančni minister ne znajo brati elementarnih preglednic. V argumentaciji naprej pomešajo pojme, naredijo nesmiselne akrobacije (češ, dr. Bajuk je govoril o anketah in ne o volilnih napovedih?!), potem pa povedo: »Ko so septembra 2004 ankete Ninamedie napovedovale 4,6 %, je Nova Slovenija na volitvah 3. oktobra 2004 dobila 9,09 %«. Res je v omenjeni raziskavi 4,6 % respondentov izbralo NSi, a pri zgolj 48,5-odstotni opredeljenosti! Če ni definiranega kakšnega drugačnega algoritma napovedi, je to 9,5 %. Težko si je predstavljati, da vodi finančno politiko in se spopada z inflacijo nekdo, ki ima težave z osnovami računstva.
No, veliko bolj resno je po volilnem obratu 2004 ter pred letošnjimi volitvami vprašanje, ali je prišlo v volilnem telesu do trajnih sprememb glede na devetdeseta leta. Ali si torej politiki lahko obetajo, da je pričakovana nova sprememba zgolj javnomnenjski artefakt ali dejanskost. Ali torej imajo v (javnomnenjsko) neopredeljenih in zadržanih rezervno armado, ki bo stvar postavila na »pravo mesto«, ali pa je rezultat iz leta 2004 zgolj kratka, težko ponovljiva epizoda v sicer drugače strukturirani Sloveniji?
Nasploh velja, da je metodološko in vsebinskoanalitično sporno izvajati sklepe o strukturnih spremembah na podlagi enkratnih volilnih dogodkov, tudi ko pride do izrazitejših sprememb glede na zadnji rezultat ter glede na povprečje več zaporednih volitev. Ko nastopi situacija spremembe razmerja moči, je treba interpretirati zaznane strukturne spremembe z veliko previdnosti in potrpežljivosti ter počakati na vsaj ene ali več zaporednih volitev, da bi brez tveganj in dovolj utemeljeno napovedali večje in signifikantne premike.
Volilna teorija (izhajajoč iz teoretske tradicije t. i. michiganske socialno-psihološke šole - Campbell, Convers itd.) namreč loči med konceptoma t. i. normalnih volitev (»normal vote«), odklonskih volitev (»deviating elections«) in t. i. kritičnih volitev (»critical elections«). Michiganska šola pripisuje volilnemu vedenju in volilnim odločitvam (vsakokratnim izbiram) kratkoročne in dolgoročne vplive ter tudi kratkoročne in dolgoročne učinke na volilno vedenje. Tako naj bi bil človek kot volivec razpet med identifikacijo glede na dolgoročne strukturne determinante (kot socialna struktura in strankarska vezava) ter konjukturne kratkoročne vtise, ki jih proizvajajo kratkoročne intervenirajoče spremenljivke (kot podoba konkretnih kandidatov, ki poosebljajo določeno politično opcijo in vsakokratno »issue« ponudbo - vsebine predvolilne kampanje).
O normalnih volitvah govorimo takrat, ko so strankarska identifikacija, preferenca kandidatov ter vsebina usklajeni ali (pogosteje) ko se kratkoročni efekti medsebojno nevtralizirajo ter je volilno dejanje (actual vote) usklajeno z dolgoročno strankarsko identifikacijo volivca.
O odklonskih volitvah govorimo takrat, ko zaznane kratkoročne, konjukturne volilne spremembe glede na zadnja zaznana volilna razmerja ne pomenijo dolgoročne restrukturacije volilnega telesa, torej prehoda od normalnih h kritičnim volitvam.
Ko pa pride do dolgoročno stabilne preorientacije strankarskih preferenc v tolikšnem deležu volilnega telesa, da pride do premestitve politične moči ter spremembe in posledične pregrupacije v strankarskem sistemu, pa govorimo o t. i. kritičnih volitvah. Po V. O. Keyu se te kažejo v naslednjih značilnostih: dvigu politične mobilizacije, reideologizaciji politike in strank, s tendenco k reformam institucij, močnimi lomi v volilnem vedenju, pri čemer od ena petina do ena tretjina volivcev zamenja stranko ali blok v proporcionalnem sistemu, uspehu »tretjih strank« ter oblikovanju novih, dolgoročno stabilnih volilnih koalicij.
Iz Keyevega koncepta kritičnih volitev sledita dva pojasnjevalna modela nestabilnega volilnega ravnanja - dealignment in realignment. V kratkoročni perspektivi med obema pojasnjevalnima modeloma ni velikih razlik, saj skušata oba konkurenčna modela pojasniti razpad vezi med stranko in volivci ter porast pomena kratkoročnih volilnih motivov.
Realignment oziroma restrukturacija pojasnjuje spremembe volilnega vedenja, ki je bilo dolgo determinirano z »ukoreninjenostjo« socialnih skupin v določene stranke. Zaradi socialnoekonomskih sprememb takšne tradicionalne koalicije med določenimi volilnimi skupinami in strankami razpadejo in posledično razpadejo tudi samoumevne izbire. Ena takšnih preorientacij je po Flanaganu t. i. »ekološki realignment«, druga pa »sektoralni realignment«. V prvem primeru ne pride do nove dominantne strukturacije, ampak se velikost oziroma moč razcepa zmanjša, v drugem primeru pa pride do prehoda tradicionalnega volilnega telesa v drugo stranko ter razpada nekega zgodovinskega razcepa. Fluktuacija volilnega telesa pa bi naj predstavljala zgolj prehodno fazo do oblikovanja novih trajnih vezi.
Dealignment oziroma destrukturacija pomeni sproščanje, popuščanje ali razpadanje tiste povezanosti volivca s stranko, ki je sicer determinirana s specifično socialno strukturo, okoljem ali in predvsem »psihološko« povezanostjo volivca s stranko. Zaradi naraščajoče subjektivne politične kompetence (political efficacy) volivcev izgubljajo strankarske identifikacije svojo zgodnejšo orientacijsko vlogo pri volilni izbiri. To pomeni, da vse večji del tistih volivcev, ki jih odlikuje visoka kognitivna kompetenca, zmore volilno izbirati neodvisno od teh vezav. V evropski situaciji se v kontekstu t. i. dealignment teorije pojasnjuje uspeh postmodernih ekoloških strank, ki štrlijo iz ideološkega razcepa levo-desno.
Ali je v Sloveniji prišlo leta 2004 oziroma zdaj zgolj do odklonskih volitev, brez trajnejših sprememb, ali pa vendarle prihaja do temeljne destrukturacije in dolgoročno stabilne preorientacije strankarskih preferenc, ki bo na novo vzpostavljala vezi med vsebino in strankarsko identifikacijo, bo vsaj delno znano po jesenskih volitvah.
Ker je volilna tržnica živahna, smo za tokratno analizo agregirali podatke treh zaporednih raziskav Politbarometra, da smo sestavili dovolj veliko bazo za analizo (2570 respondentov) ter hkrati nevtralizirali situacijske artefakte, ki začasno zanikajo javno mnenje. V kontekstu zgoraj povedanega nas je zanimalo, kolikšni so prehodi volilnega telesa med strankami in med bloki. Problem tovrstnih preverjanj je v tem, da respondenti pogosto razkritje preteklega volilnega dejanja usklajujejo z aktualnimi preferencami, zato zlasti pri strankah poraženkah ne ujamemo celotnega dogajanja. In kaj kažejo rezultati?
Nobenega dvoma ni, da je prehajanje živahno, prehodov med »ideološkima blokoma« pa hkrati malo. DeSUS, ki je v vzponu, ohranja visok delež tistih volivcev, ki so stranko volili leta 2004. Omembe vreden prehod se zgodi edino proti SD. Najbolj živahne in temeljite prehode je doživela stara, celovita LDS. Sedanja LDS in stranka Zares sta si razdelili polovico (vsaka nekaj manj kot 25 %) starega volilnega telesa, več (30 %) pa ga je prestregla SD. Dobrih 14 odstotkov nekdanjih volivcev LDS je deponiranih med ta čas neopredeljenimi. Ker ne gre pričakovati, da bi v kratkem prišlo do prehajanja volilnega telesa med »novo« LDS in Zaresom, lahko obe stranki upata, da se vrne oziroma da si povrneta nekaj volivcev iz SD. To je poleg trenutno neopredeljenih še najbolj realna rezerva. Medtem ko je LDS, ki je razpadla na tri frakcije, ostalo najmanj starih volivcev, je najvišji odstotek starih volivcev uspelo zadržati SD (kar 73,1 odstotka volivcev iz leta 2004).
Nič manj živahno ni na desnici. Janševa SDS je ohranila 57 odstotkov tistih, ki so jo po podatkih Politbarometra volili leta 2004. Nekaj jih je šlo med (začasno?) neopredeljene, nekaj pa v SD (!). Prehodi v druge stranke so zanemarljivi. Slovenska ljudska stranka, ki trendov upadanja podpore še ni v celoti zaustavila, je edina poleg SNS, ki deli svoje bivše volivce na vse strani in prek blokov. Razlika pa je v tem, da je SNS v vzponu, SLS pa v upadu. NSi je glasove selila med neopredeljene in v SDS. Od tistih, ki izjavljajo, da niso volili leta 2004, si lahko obetajo glasove predvsem SDS, SD in SNS.
Hkrati je opaziti, da naraščajoči DeSUS največ »krade« pri SDS, nekaj pa tudi SD in LDS. Nova LDS poleg svojih starih volivcev nekaj dobiva iz bazena tistih, ki se volilnega dejanja 2004 ne spomnijo (lahko pomeni, da so jo volili tudi takrat), ter tistih, ki pravijo, da na zadnjih državnozborskih volitvah niso volili. SD najbolj na široko pridobiva. Največ iz LDS in (zanimivo!) iz SDS, precej pa tudi od tistih, ki niso volili ali se svojega volilnega dejanja ne spomnijo. Na drugi strani iz bazena neopredeljenih in nevolivcev v letu 2004 precej pridobiva tudi SNS. Ta pa nezanemarljiv delež odpelje tudi SDS. SLS za zdaj ne jemlje prav veliko nikjer. Še največ iz bazena tistih, ki se volilnega dejanja ne spomnijo ali »ne spomnijo«. Največjo stisko novačenja pa ta čas občuti NSi, ki nima nikjer rezervne vojske volivcev.
Kot je razvidno iz podatkov, se večina premikov dogaja znotraj blokov. Nekaj malega medblokovskega prehajanja beležita le SLS in SNS. Prva z negativnim, druga s pozitivnim saldom.
Če podatki o »zacementiranosti« sicer živahnega volilnega telesa znotraj obeh generičnih blokov držijo, bi si že lahko privoščili precej zanesljive napovedi generalnega volilnega izida. A počakajmo še in uživajmo v sočnih družinskih zgodbah slovenske strankarske maneže.
P. S. Podatki, ki so bili uporabljeni za analizo prehodov volilnega telesa med strankami in med bloki, so objavljeni na spletni strani www.mladina.si .
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.