Marjan Horvat

13. 5. 2008  |  Mladina 17  |  Politika

Dvomljiva liberalizacija vizumske politike

Leta 2006 je za vizum za vstop v Slovenijo na slovenskem veleposlaništvu v Sarajevu zaprosilo več kot 18.000 ljudi, v Beogradu 26.000 in na veleposlaništvu v Skopju okoli 5000 ljudi.

/media/www/slike.old/mladina/ilvizumi.tif.jpg

© Tomaž Lavrič

Jovan Čirić študira na eni izmed fakultet ljubljanske univerze. Doma je iz Srbije in ima urejene dokumente za bivanje in študij v Sloveniji. Njegova mama Jelena pa mora za obisk svojega sina v Ljubljani v Beogradu »premagati« številne administrativne in druge ovire, da dobi vstopni vizum za Slovenijo. Jelena mora najprej poklicati v t. i. call center, posredniško pisarno, ki prosilcem vizuma določi prost termin za obisk na slovenskem veleposlaništvu v Beogradu. Prošnji za vizum mora med drugim priložiti dokazilo o višini zadnjih treh mesečnih osebnih dohodkov, izpisek iz matične knjige, s katerimi dokazuje sorodstveno razmerje do poroka za obisk v Sloveniji oziroma družinskega člana, in dokazilo o plačilu potovalnega zdravstvenega zavarovanja, ki mora veljati po celotnem schengenskem območju. Jovan ne more jamčiti za mamo. Zato mora priskrbeti garantno pismo osebe, overjeno pri notarju, z dokazilom o državljanstvu osebe, ki jamči zanjo, vsebovati pa mora tudi potrdilo o stalnem prebivališču, potrdilo o zaposlitvi, bančne izpiske za zadnje tri mesece, in pa dokazilo o najemu stanovanja oziroma o lastništvu nepremičnine, se pravi izpisek iz zemljiške knjige.
Tako morajo ravnati vsi prosilci vizumov tretjih držav, če hočejo vstopiti v schengensko območje, ki so se mu z letošnjim 1. januarjem priključile tudi nazadnje sprejete članice EU. Sistem je skorajda do pike poenoten v vseh državah schengenskega območja, državljani tretjih držav pa lahko zaprosijo za enoten vizum, ki velja za celotno schengensko območje. Tudi prebivalci držav tik ob južnih in vzhodnih mejah EU, ki jih ta poskuša s svojo sosedsko in širitveno politiko ter s sporazumi posameznih držav z EU »stabilizirati« in »demokratizirati«, niso glede pridobivanja vizumov in možnosti za vstop v EU v ničemer na boljšem v primerjavi z afriškimi ali južnoameriškimi državami. Čeprav so vse države v sosedstvu EU, ki se nadejajo postopnega vključevanja v EU, enostransko odpravile vizume za državljane EU, pa ta praktično ni naredila ničesar, da bi olajšala postopek za pridobitev vizumov iz sosedskih držav. To velja tudi za Rusijo, ki pa je začela izvajati protiukrepe in zapletla pridobivanje vizumov za državljane EU, ki delajo ali študirajo v Rusiji. Sicer pa tudi ruski državljani v praksi niso pridobili ničesar. »Pridobila je samo elita,« je ta sporazum o vizumskem režimu, ki ga je EU lani podpisala z Rusijo, kritiziral finski poslanec v Evropskem parlamentu Henrik Lax.
Tudi države Zahodnega Balkana, s katerimi je EU sicer že sklenila posebne sporazume v duhu Solunske agende, ki predvideva postopke za približevanje in nazadnje pridružitev držav Evropski uniji, se ne morejo pohvaliti s posebnimi ugodnostmi za svoje državljane pri pridobivanju vizuma za Evropsko unijo. Z letošnjim letom so sicer začeli veljati sporazumi o vizumskih olajšavah in vračanju oseb med EU in zahodnobalkanskimi državami, se pravi Albanijo, BiH, Črno goro, nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo in Srbijo, vendar so te olajšave glede na pričakovanja zanemarljive. Za zdaj gre le za znižanje pristojbine za izdajo vizuma s 60 na 35 evrov, prosilci nekaterih kategorij državljanov, med njimi novinarji, športniki, študenti in akademiki, pa lahko dobijo vizum brezplačno. Sčasoma naj bi ti sporazumi pripeljali do popolne liberalizacije vizumske ureditve, kar je tudi cilj Solunske agende, vendar je ta proces pogojen z obveznostmi teh držav, ki izhajajo tudi iz drugih bilateralnih sporazumov med Evropsko unijo in posamezno državo Zahodnega Balkana. Za ta ukrep so se zavzeli na neformalnem srečanju zunanjih ministrov 29. marca 2008 na Brdu pri Kranju, kjer so v skupni izjavi poudarili, da je treba »posebno pozornost nameniti predvsem spodbujanju neposrednih stikov med zahodnobalkanskimi državami in Evropsko unijo, zlasti med mlajšo generacijo, saj državljanom omogočajo, da spoznajo pravo podobo Evropske unije«. Za državljane nekdanje Jugoslavije, ki so že pred letom 1990 lahko svobodno in brez velikih administrativnih težav potovali po vsej Zahodni Evropi, imajo te spodbude seveda grenak priokus.
Za liberalizacijo vizumskega režima z vsemi državami Zahodnega Balkana sta se v odprtem pismu zavzela tudi zunanja ministra Slovenije in Francije Dimitrij Rupel in Bernard Kouchner. Gre seveda predvsem za namig Srbiji, ki je po njunih besedah, tako kot Kosovo, poseben primer in zato »želimo, kot je bilo predlagano na Brdu, srbskemu narodu izkazati podporo in predlagati, naj EU srbskim državljanom omogoči brezplačne vizume za obisk v državah članicah«, ta pa se mora zato izogibati hujskaškim besedam ali dejanjem, ki bi ogrožali varnost v regiji, ter se tvorneje vključevati v regionalno sodelovanje. Po mnenju obeh ministrov si je treba prizadevati za liberalizacijo vizumske ureditve za vse države v regiji, čimhitrejše oblikovanje časovnih načrtov in določitev realnih in konkretnih pogojev, ki jih morajo izpolniti države Zahodnega Balkana, da bi bilo mogoče potovanje njihovih državljanov brez vizuma v EU.
Za zdaj pa se državljani Zahodnega Balkana, ki hočejo na obisk k svojim sorodnikom, denimo v Sloveniji, srečujejo z zapleti in birokratskimi zagatami, kot jih imata Jelena in Jovan Čirić. Več deset tisoč državljanov Srbije mora vsako leto po Jelenini poti, če hočejo obiskati Slovenijo, kjer so zaradi zgodovinskih okoliščin ostali njihovi sorodniki po razpadu nekdanje skupne države. Leta 2006 je za vizum za vstop v Slovenijo na veleposlaništvu RS v Sarajevu zaprosilo več kot 18.000 ljudi, v Beogradu 26.000 in na veleposlaništvu v Skopju okoli 5000 ljudi. Kakšen je odstotek mladih, ni podatkov, vendar je dovolj zgovorno že to, da skoraj dve tretjini srbskih in črnogorskih državljanov nima potnega lista ali še ni bilo nikoli v tujini. »Vsaj 70 odstotkov srbske mladine nima potnega lista in ne more potovati,« pravi Jovan Čirić, »in če ne morejo potovati, potem tudi ne morejo videti, kako je v Evropski uniji. Iz tega bazena nevednosti pa se lahko vedno napajajo takšni in drugačni nacionalizmi.«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.