Željko Trkanjec

13. 5. 2008  |  Mladina 17  |  Svet

Hrvaška opozicija v travmi poraza

Ključni razlog za zimsko spanje opozicije so pretresi v SDP, ki jih je večinoma povzročil novi mladi predsednik Zoran Milanović

Zoran Milanović, vodja opozicijske SDP

Zoran Milanović, vodja opozicijske SDP
© Matej Leskovšek

Drugi mandat hrvaškega premiera Iva Sanaderja se je začel precej burno, zmaga na volitvah mu ni zagotovila potrebne večine v saboru, medtem ko se je s kmečko stranko in z liberali dogovarjal o koaliciji, pa mu je v rokah razneslo bombo, imenovano ZERP oziroma zakon o ekološko-ribolovnem pasu. Ta dogodek je zaznamoval prva dva meseca letošnjega leta. Sanader se je sicer iz vsega tega, če pogledamo z današnjega vidika, izvil izjemno elegantno in tako rekoč brez praske. Razlog za to je zelo preprost: opozicija je ves ta čas, kakor je lepo napisala Sanja Modrić, kolumnistka Jutarnjeg lista, spala zimsko spanje kot kak medved, lahko pa dodamo, da njenega spanca, drugače, kakor velja za omenjeno žival, katere podoba krasi kovanec za pet kun, ni prekinil niti prihod pomladi. Socialdemokratski stranki (SDP) so vsi analitiki - na volitvah je namreč dosegla najboljši izid v sodobni Hrvaški in dobila samo deset poslanskih sedežev manj od zmagovite HDZ Iva Sanaderja - napovedovali zlato obdobje in zagotavljali, da Sanaderja čakajo štiri izjemno težka leta.
No, pet mesecev po volitvah, kot rečeno, premier in predsednik HDZ deluje, kakor da opozicije sploh ne bi bilo. Ključni razlog za to so pretresi v stranki SDP, ki jih je večinoma povzročil novi mladi predsednik Zoran Milanović s svojimi dejanji, potem ko je pred dobrim letom prevzel vodenje stranke. Številni »stari« člani stranke - na Hrvaškem imajo, kar zadeva strankarsko sestavo, še vedno pomembno vlogo »barakarji«, HDZ je bila namreč ustanovljena v baraki nižjeligaškega nogometnega kluba - mu nikakor ne morejo oprostiti tega, kako je prišel v SDP. Milanovićev oče je bil član administracije socialistične Hrvaške, Zoran pa se je pogosto hvalil, da je bil celo šef kabineta karizmatičnega hrvaškega partijskega voditelja Mike Tripala. No, po demokratičnih volitvah se je Milanovićev oče spet znašel v administraciji, Zoran pa, ki je tik pred tem diplomiral na pravni fakulteti, se je zaposlil na ministrstvu za zunanje zadeve in kmalu so ga poslali v Bruselj, kjer naj bi skrbel za odnose z Natom, ki jih pravzaprav sploh ni bilo. Po vrnitvi na Hrvaško, decembra 1999, torej manj kot mesec pred volitvami, se je Zoran Milanović včlanil v SDP; potem ko je Tonino Picula zasedel ministrski položaj, pa je prevzel delo pomočnika za multilateralo. Tega segmenta vstopa v stranko mu marsi-kdo ni oprostil, posebej še, ker je lani po smrti Ivice Račana prevzel vodenje stranke, potem ko je ta izpeljala, to je treba poudariti, prvi pravi demokratični postopek izvolitve strankarskega vodje v sodobni Hrvaški.
Toda Milanović je že s prvimi izjavami in s prvimi dejanji po volitvah spodbudil dejavnost svojih današnjih kritikov: odločil se je, da SDP ne bo imela volilne liste za diasporo, in s tem HDZ ponudil obilo možnosti za odkrite napade ter bil deležen nasprotovanja številnih ljudi, ki so po rodu iz BiH. Potem se je odločil za odkrit spopad z enim od strankarskih veteranov, Matom Arlovićem iz Osijeka, tedanjim podpredsednikom sabora, ki se ni strinjal s tem, da bi bil šele peti na strankarski listi. Sprl se je tudi z narodnjaki (HNS), dotedanjimi naravnimi zavezniki, in tako v predvolilnem času oslabil levico (čeprav precejšnjo krivdo za ta spor nosi tudi Vesna Pusić, tedanja predsednica HNS), po volitvah pa je vztrajno zavračal priznanje poraza, zaradi česar se je javnost še bolj odvrnila od stranke.
Kar zadeva znotrajstrankarska vprašanja, je Milanović nadaljeval znotrajstrankarske spore. Ti so vrhunec dosegli z njegovim poskusom zagotovitve sožitja z Milanom Bandićem, močnim zagrebškim županom, ki ima popoln nadzor nad hrvaškim glavnim mestom, ideološko pa je bliže HDZ kot SDP. Ta Hercegovec, ki je diplomiral iz obramboslovja, je izgubil boj na strankarski konvenciji pred letom dni, toda zdaj bi rad vnovič okrepil svoj strankarski vpliv, ker si želi kandidirati za predsednika države. Posledice spora iz Osijeka in Zagreba je bilo kmalu resno čutiti v vsej stranki in postalo je očitno, da se pred volitvami članov strankinega predsedstva oblikujeta dve močni skupini - skupina Milanovićevih zagovornikov in skupina njegovih nasprotnikov. Naslednji udarec je bil odstop dotedanje podpredsednice Željke Antunović (odstopila je, ko so ji ponudili položaj podpredsednice sabora), pred kratkim pa je politično prizorišče pretresla pojavitev kar dveh protikandidatov Zorana Milanovića za položaj predsednika stranke (čeprav se je ves čas govorilo, da bo spopad med frakcijami pravzaprav potekal znotraj predsedstva). Davorko Vidović se ima za enega od utemeljiteljev stranke in želi, da bi se ta vrnila k svojim socialdemokratskim koreninam; po njegovem je koalicija SDP s Hrvaško stranko prava Anteja Đapića, ki jo je Milanović odobril v Osijeku, nedopustna. Dragan Kovačević, eden od strankarskih gospodarskih strategov, ki je blizu Milanu Bandiću, se je prav tako vključil v volilno tekmo, vendar mu nihče ne pripisuje večjih možnosti. No, kakor koli se bodo strankarske volitve končale, dvoje je gotovo. Prvič, SDP je še enkrat pokazala, da je stranka z najmočnejšim demokratičnim notranjim ustrojem, ker ima že drugič več kandidatov za predsednika, na strankarskih kongresih drugih strank pa vedno nastopa le po en predsedniški kandidat. In drugič, ni jasno, ali se bodo z zmago katerega koli od kandidatov končala znotrajstrankarska nesoglasja, ki bi lahko resno ogrozila moč in odločnost delovanja opozicije. Medtem je tudi HNS izvolila novega/starega predsednika, Radimirja Čačića, in ta je že napovedal, da se bo potegoval za položaj zagrebškega župana, prav tako pa ne izključuje niti morebitne podpore HDZ. HSP je dobila le en poslanski sedež, zato je na nacionalni ravni nihče ne jemlje resno, torej lahko predvidevamo, da bo Sanader še naprej mirno vodil svojo koalicijsko vlado, iz katere niso izstopili niti Srbi, čeprav je Zagreb priznal Kosovo.
V takšnih okoliščinah se postavlja vprašanje, ali bo opozicija sposobna ubraniti svoje položaje, predvsem Zagreb in Osijek, in ali ne bo morebiti pretrpela še kakšnega resnega poraza na lokalnih volitvah prihodnje leto.
Da predsedniških volitev čez leto in pol, ki se jih Stjepan Mesić ne bo več udeležil, niti ne omenjamo. Se bo torej opozicija lahko poenotila in predlagala spoštovanja vrednega kandidata ali bo HDZ z imenovanjem katerega od pričakovanih kandidatov spet dosegla veliko zmago in imela svoja človeka hkrati na obeh položajih, premierskem in predsedniškem? Upajmo, da o tem resno razmišljajo tudi v SDP in HNS.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,80 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.