Dr. Boris Vezjak

15. 5. 2008  |  Mladina 19  |  Politika

»Tukaj je Slovenija!«

Vsak nacionalizem se začne na točki poudarka večvrednosti svojega naroda in države, ki tako zelo godi državljanom. Slovenski se ni krepil le z Jelinčičem, temveč s »svetilništvom«.

Včeraj Ambrus, danes Dragonja, jutri cel svet …

Včeraj Ambrus, danes Dragonja, jutri cel svet …
© Borut Krajnc

»Tukaj ni Slovenija, tukaj je Hrvaška,« je te dni zatrdil hrvaški predsednik. Slovenski mu je trpko odgovoril, da se moti. Ne vemo, če zato, ker na hiši Joška Jorasa piše nasprotno - »Tudi tukaj je Slovenija«. O geografskem odgovoru, kaj je zares kje, nas prepričuje tudi stran z istim imenom »Tukaj je Slovenija« (http://www.tu-je.si), izdelek enega izmed domačih domoljubnih, kot si pravijo, združenj. Ob dvomu o tem, da je nekaj nekje zato, ker tam to piše, bi se bilo bolje pravilno vprašati, kje smo zares mi in ne država.
A o tem se ne govori. Ko so te dni na Dragonji plapolali karantanski panterji, ni tega izpostavil skorajda nihče. Neuspešna akcija odstranjevanja cvetličnih korit na »evropski poti« ne bi odmevala, če Marjanu Podobniku in Jorasu ne bi priskočila na pomoč četica domoljubov. Morebiti je bila prav navzočnost hervardov kriva, da je prvak SNS bolj malo časa vzdržal v njihovem okolju, saj so po novem v sporu, toda ne ideološkem. Hervardi so visoko dvigovali zastave že ob lanskem prazniku državnosti na Trgu republike. Bili so zgovorna, a medijsko spregledana ikonografija ob govoru predsednika vlade.
Da vse stranke, ki podpirajo nacionalistična čustva, predvsem SNS, skokovito pridobivajo na lestvicah priljubljenosti, je neizpodbitno dejstvo. Kako daleč je torej šla Slovenija v svojih lažnih patriotskih fantazijah tik pred volitvami in koliko je k razmahu ikonografije nekaterih združenj prispevala vladajoča politika?
Začelo se je s populizmom. Ob državotvorni mitologiji iz laboratorijev Nove revije, idejni in intelektualni podstati zmagovalcev volitev leta 2004, kjer imajo največjo težavo v tem, da med sabo licitirajo očete naroda, se je nenadoma izrodil v nekakšen nacionalni ponos, ali kot ji največkrat rečejo: nacionalno samozavest. Produkcija mitov o naciji, slovenski osamosvojitvi, državotvornosti in tovrstni vzgoji je postala del retorike oblastnikov, ustavilo je ni niti dejstvo, da smo predsedujoči EU. Vsak nacionalizem se začne na točki poudarka večvrednosti svojega naroda in države, ki tako zelo godi državljanom. Slovenski se ni krepil le z Jelinčičem, temveč s »svetilništvom«, ugotovitvami o tem, da smo Slovenci svetilnik 21. stoletja, da živimo v raju pod Triglavom in da smo sploh lahko najboljši. Ne le, da je Janez Janša zaslovel z mislijo »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši«, taisti apel so bralci celo izbrali za Večerovo izjavo leta. Demagoško nagovorjeni so se nevarno prepoznali kot potencialni »aristokrati«. In ne le, da je prvak opozicije in samooklicani novi mandatar, Borut Pahor, prepričan o svojem kennedyjevskem duhu in poti na vrh sveta, tja nas želi popeljati s svojim istoimenskim političnim programom. Drži, vse to so mehki, idejni nastavki nacionalističnega mišljenja. Toda le kje se vse začne, če ne pri njih? Še en primer: lanski zmagovalec v Večerovi anketi, novopečeni ekolog dr. Franc Rode, je zmagal s pozivom k večanju rodnosti: »Fantje in dekleta, odgovornost do naroda se prične v postelji.« Apel k zganjanju čudnega domoljubja, zamaskiranega v prokreativistično budnico, spada po svoji zvrsti zanesljivo predvsem v kategorijo sumljivega narodnega buditeljstva, podprtega s pihanjem na dušo glede posteljne odgovornosti.
Nacionalizem zlahka razbiramo v državotvornosti, novem ideologemu in čudežni paroli, s katero etiketirajo nasprotnike. Z njo sprožamo občutek nujnosti mobilizacije, ta pa temelji na brambnosti, na dejanju obrambe. Nič čudnega, da so takšni morali postati mediji, začenši z RTV Slovenija po sloviti izjavi direktorja. Blatenje države v tujini, ki so si ga privoščili podpisniki »zloglasne« peticije, sodi v isti žanr nedržavotvornosti, saj gre menda za denunciacijo in »sikofantstvo« (dr. Vasko Simoniti). Še pred tem je bil takšen, tožibaba, bivši varuh Matjaž Hanžek, ker nas je špecal Evropi zaradi družine Strojan. Za nacionalista pogled Drugega, denimo Evrope, seveda nič ne šteje, nerodno je le, če ji predsedujete. Državotvornost se je iz svoje običajne ozke definicije razpustila v neprepoznavno gmoto, instrumentalizirana je bila za namene ločevanja na »naše« in »vaše«. Aktualni predsednik države je po svojem ravnanju premalo takšen, so dejali, na predsedniških volitvah je bil za »pravega« prepoznan njegov protikandidat Lojze Peterle. Za državotvorno so označili agencijo SOVA, ko jim je to ustrezalo, in kadar je opozicija v parlamentu preveč tečna, je za Jožeta Jerovška (SDS) »nekonstruktivna in nedržavotvorna, brez idej«. Prav takšna je stranka Zares v očeh Eve Irgl (SDS) le zato, ker je vložila interpelacijo proti notranjemu ministru. Ko je lani predsednik vlade paničaril z zaupnico, je Rudi Veršnik (SDS) ob tem pojasnil, da bo »državotvorno glasoval za zaupnico vladi«. Za Majdo Zupan (NSi) so se trgovci v času, preden smo prišli v evroobmočje, s svojim zadrževanjem cen vedli odgovorno in »jim lahko na nek način priznavamo državotvorno ravnanje«. Ob inavguraciji ministra za promet je Mihael Prevc (SLS) dodal, da mu želi uspešno roko »pri tem tako odgovornem in državotvornem delu«. Ne le, da je variacija razvpitega nacionalnega interesa, državotvornost je kot oblika nacionalističnega ravnanja postala ideološki imperativ vladarjev. In ko se je zgnetla v mentaliteto in postala del vsakodnevne govorice, smo na MMC RTVS denimo prebrali, da dopinška afera z Jolando Čeplak dokazuje, da nekateri po atletinji z užitkom pljuvajo, namesto da bi zavzeli državotvorno držo ...
Nova samozavest, ob »sproščenosti« pomembna smernica v značaju Slovenca (»Posegli bomo po najboljšem v narodovem značaju,« je dejal Janša) in tako rekoč dolžnostno ravnanje, pa med hervardi in Jorasom ter Janšo na drugi strani ne dela razlike. Čeravno predsednik vlade s hrvaškim kolegom prijateljsko zanika čudake z meje, prvi pa so z Jorasom pripravljeni braniti sveto domačo grudo (slednjemu lahko pišete na josko.joras@hervardi.com). V tem so hervardi bolj konsistentni od Janše. Razlika v njihovem nacionalizmu je zgolj v niansah - oboji želijo verjeti, da živimo v raju pod Triglavom in da ni boljših daleč naokoli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.