Krščen matiček! Boris je župan!

Alexander Boris de Pfeffel Johnson, 43-letni »stari etonovec«, ni zmagal - skoraj - nikjer v središču prestolnice, ampak v predmestjih

»Ja, pa vam rečem,« je v naši lokalni italijanski restavraciji začel histerično kričati moški srednjih let. »Jaz pa sem srečen, da tisti ta rdeč ne bo več župan! Srečen! Srečen!« Potem je s pestjo treščil po mizi in pribil: »Saj vem, da ste vsi volili njega, vendar pa si vsi zaslužimo kaj boljšega, kot je bil ta Livingstone!« - »Ja, ampak ne nujno Borisa,« je previdno dejala ženska - soproga? znanka? sodelavka? sestra? -, s katero sta sedela ob oknu. Moški je počasi pogledal po restavraciji, se nakremžil in mirno do konca pojedel velikansko pico. Bilo je v soboto popoldne, nekaj ur po uradni razglasitvi rezultatov lokalnih volitev v Londonu.
Sicer pa histerični moški ni imel prav. V našem volilnem okrožju na severovzhodu Londona - pravi se mu, nekoliko prozaično, North East - niso vsi volili dosedanjega župana, laburista Kena Livingstona: dobil je 49,92 odstotkov glasov. Njegov najtesnejši tekmec, konservativec, kasnejši zmagovalec in novi londonski župan Boris Johnson, jih je dobil 29,42 odstotka (volilna udeležba je bila spodobnih 43 odstotkov). Čeprav tri občine, ki sestavljajo naše volilno okrožje, niso ravno rdeči revirji, ampak običajna mešanica izobražencev, umetnikov, proletariata in priseljencev, značilna za obrobje središča mesta, smo v mestno skupščino - seveda - izvolili kandidatko laburistične stranke; na pot smo jo pospremili z enajstimi odstotki glasov več, kot jih je dobila pred štirimi leti. Dvainšestdesetletni Livingstone, ki je bil dva mandata prvi pravi londonski župan, je morda res imel utrujeno kampanjo, vendar pa je bil zaradi svoje pragmatičnosti in kljub nekaterim zdrsom načelnosti priljubljen tudi med Londončani, ki se ga ne spominjajo iz 80. let minulega stoletja, ko je bil še Rdeči Ken, radikalni levičar in voditelj sveta velikega Londona, ki ga je leta 1986 razpustila takratna premierka Margaret Thatcher. Opozicija res ne zmaga na volitvah, ampak jih oblast izgubi. Laburisti so sicer na lokalnih volitvah v Angliji in Walesu dobili le 24 odstotkov glasov, skoraj polovico manj kot konservativci. Razlog za to je bila predvsem odprava 10-odstotnega davčnega razreda - najnižji davčni razred bo po novem 20-odstotni -, ki je postala mlinski kamen okoli vratu premiera Gordona Browna, saj je z njo dokazal, da so laburisti, sicer krščanskosocialna stranka, na račun najrevnejšega sloja prebivalstva pripravljeni podkupovati srednji razred.
Alexander Boris de Pfeffel Johnson, 43-letni »stari etonovec«, kot pravijo gojencem elitne zasebne gimnazije Eton, in klasični filolog z diplomo iz Oxforda, ni zmagal - skoraj - nikjer v središču prestolnice, ampak v predmestjih. Globlja ko so bila, bolj so bila za Johnsona. In višja ko je bila volilna udeležba, večja je bila podpora konservativcem; v okrožju Bexley and Bromley, kjer se jugovzhod Londona prevesi v grofijo Kent, je bila udeležba najvišja, 49-odstotna: Johnsona je podprlo skoraj 61, Livingstona pa vsega 20 odstotkov volivcev. To ni bilo presenetljivo. Vodja Johnsonove kampanje, avstralski volilni strateg in guru Lynton Crosby, je namreč razvil taktiko »krofa z luknjo«. Ker so pričakovali, da bo središče prestolnice ostalo Kenovo, so vso pozornost posvetili okolici, kjer, kot je poročal Sunday Times, volivci »doslej niso pokazali preveč zanimanja ali navdušenja za to, kdo je župan ali županja in kaj sploh počne«.
To je bil prvi korak. Drugi korak je bilo oblikovanje njegove nove politične persone. In tudi to je bilo uspešno: »Izvoljen sem bil kot novi Boris in vladal bom kot novi Boris - ali kako že gre fraza,« je Johnson v svojem zahvalnem govoru spomnil na Tonyja Blaira ob zmagi njegovih »novih« laburistov na parlamentarnih volitvah leta 1997. Verjetno pa je bolj res, da je bil Johnson izvoljen kot »stari« Boris, torej kot burkaški, nekoliko razštelan občasni voditelj satiričnega kviza Have I Got News For You na BBC-jevi televiziji, kot kontroverzni kolumnist v dnevniku Daily Telegraph, neuradnem organu konservativne stranke, in kot strastni kolesar, ki so ga fotografi kar nekajkrat ujeli, da se je med kolesarjenjem pogovarjal po mobilnem telefonu. Za Telegraph je bil tudi bruseljski dopisnik, kasneje pa urednik tednika Spectator, ki ga izdaja ta medijska hiša. Leta 2001 je bil v volilnem okrožju Henley-on-Thames izvoljen za poslanca v spodnjem domu parlamenta (prvič, v drugem okrožju, je kandidiral že leta 1997, vendar ni bil izvoljen).
Takšen je Johnsonov zloščen življenjepis. Burkaški! Bombastičen! Blond! Razkuštrana blond bomba! Oče štirih otrok! Ja, saj res, da si rad zarine nogo v usta - kot se reče - in da mora imeti kar lastno pekarno zarečenega kruha, vendar pa, ej, je pravi tip in pravi karakter. Saj je klovn, ampak je tudi briljantno inteligenten - kot je prepričano nekaj njegovih urednikov - in slogovno fantastičen glosator. In kolumnist! Boris Johnson ni samo priljuden, ampak tudi ljudski, nas poskušajo prepričati. Crikey! Resno. Crikey - torej krščen matiček - je beseda, s katero v višji meščanski družbi običajno izrazijo presenečenje, je pa tudi ena najbolj znanih Johnsonovih krilatic. Kar je dobro vedeti.
Boris Johnson se je rodil leta 1964 v New Yorku, kjer je bil njegov oče Stanley zaposlen v Svetovni banki in, kasneje, pri Združenih narodih. Njegova mama je slikarka. Ko je Britanija postala članica takratne Evropske skupnosti, je Stanley Johnson postal direktor evropskega urada za preprečevanje onesnaževanja, potem pa bil izvoljen za poslanca v evropskem parlamentu. Njegov najstarejši sin je v šolo začel hoditi v Bruslju, potem obiskoval Eton in kasneje Oxford. To, da sta Eton in Oxford tudi šolska pot voditelja konservativne stranke Davida Camerona, Oxford pa tudi njegovega finančnega ministra vlade v senci Georgea Osborna, ne more biti presenetljivo. Bolj presenetljivo je, da se je v konservativno stranko skozi glavna vrata vrnila - recimo buržujska - politika »starih šolskih kravat« (oziroma šolskih zvez in poznanstev). Vsi trije so bili tudi člani ekskluzivnega kluba Bullingdon, ki ga marsikdo opisuje kot dekadentnega, vendar pa je bolj znan po »vandalskem pijančevanju njegovih pretežno aristokratskih članov«, kot je bilo rečeno v Timesu.
Ljudski? Boris Johnson je prapravnuk Alija Kemala Beja, notranjega ministra v turški vladi, ki je bil umorjen leta 1922 - njegov sin in hčerka sta že med I. svetovno vojno prevzela babičin priimek Johnson, ena od njegovih babic je Francozinja: »Je suis le candidat de la changement,« se je v nagovoru francoski skupnosti v londonski četrti Kensin-gton zmotil pri spolu - za svoje otroke pa je dejal, da so »četrtinsko Indijci«.
Prvo službo, kot novinarski pripravnik pri dnevniku Times, je Johnson izgubil, ker je v nekem članku ponaredil citat svojega botra. Svojemu prijatelju, nekdanjemu sošolcu Dariusu Guppyju, je leta 1990 obljubil, da mu bo posredoval naslov nekega novinarja, s katerim je hotel Guppy fizično obračunati, ker je vedel za njegove finančne malverzacije.
Leta 1999 je preiskavo o umoru temnopoltega najstnika Stephena Lawrencea, v kateri je bila londonska policija obtožena »institucionalnega rasizma«, za Daily Telegraph odpravil kot »delo politično korektne brigade, ki je naredila luknjo v Metropolitanski policiji«. »To, kar se je začelo kot trezen poskus, da bi dosegli pravico za družino Lawrence, se je spremenilo v histerijo,« je še dodal. Tri leta kasneje je, prav tako v Telegraphu, napisal: »Govori se, da je kraljica vzljubila Commonwealth, britansko skupnost narodov zato, ker jo tam vedno pozdravi dovolj vzklikajočih zamorčkov, ki ji mahajo z zastavami.« To, da se beseda piccaninnies, torej zamorčki, ne uporablja več, je Johnsonu seveda popolnoma jasno. Malo kasneje pa je vseeno napisal, da bodo premiera Tonyja Blaira - v kolumni je kritiziral njegovo zunanjo politiko - v Kongu pozdravili »s svojimi nasmehi, velikimi kot lubenica«. Crikey!
V svoji knjigi Friends, Voters, Countrymen (Prijatelji, volivci, sodržavljani), ki je izšla leta 2001, je o porokah homoseksualcev oziroma istospolnih partnerskih zvezah zapisal: »Če so gejevske poroke okej - in o tem nisem prepričan -, potem bi morali, vsaj načeloma, dovoliti tudi posvetitev zveze med tremi moškimi ali pa zvezo med dvema moškima in psom.«
Nekdanji voditelj konservativcev Michael Howard je od Johnsona leta 2004 zahteval, da se opraviči prebivalcem Liverpoola, za katere je bilo v nepodpisanem komentarju v Spectatorju rečeno, da se »valjajo v posrednem občutku žrtve«, nekateri od njih pa da imajo »zelo neatraktivno dušo«. Nekaj mesecev kasneje ga je Howard vrgel iz svoje senčne vlade, ker je lagal o svojem štiri leta dolgem izvenzakonskem razmerju s sodelavko Spectatorja Petronello Wyatt. Ko so se pojavile prve govorice o njuni aferi, jih je Johnson odpravil takole: »Gre za invertirano piramido traparij.«
Po terorističnih napadih 7. julija 2005 v Londonu je - prav tako v Spectatorju - izrazil prepričanje, da je treba »ponovno okrepiti britanske vrednote ... kar pomeni, da odpravimo prvi tabu in da razumemo, da je islam problem«. Islam je obenem razglasil za »najbolj brutalno sektaško od vseh veroizpovedi« ter vprašal: »Kdo bo srednjeveško islamsko rit končno privlekel v 18. stoletje?«
Leta 2006 je za prebivalce Papue Nove Gvineje dejal, da so »kanibali«, lani pa je, v kolumni za mesečnik GQ, Portsmouthčanom povedal, da živijo v »enem najbolj depresivnih krajev v južni Angliji, v mestu, kjer je očitno preveč mamil, debelosti, premajhne uspešnosti in laburističnih poslancev«.
In tega burkaškega, razposajenega, starega Borisa - brez dlake na jeziku! - v kampanji za lokalne volitve ni bilo. Med prvimi, ki so opozorili na spremembe, je bil njegov sodelavec Rod Liddle, ki se je v Sunday Timesu čudil: »Le kaj so Borisu naredile te barabe - ti manipulanti, opice medijskega menedžmenta? Gledal sem televizijsko soočenje treh vodilnih kandidatov v BBC-jevi oddaji Question Time in čez nekaj časa začel hlipati. Najprej njegova znamenita pričeska, običajno vesel, anarhičen, pišmeuhov-ski izraz svobode, ki je zdaj privita ali pribita na njegovo glavo, zaradi česar je videti kot čelada kakšne totalitarne države iz tretjega sveta. Če si torej resen politik, potem moraš imeti poravnane lase. Pa tudi nasmehnil se ni, niti nakremžil ali zarežal. Nobenih vicev ni bilo, nobenih napak, po katerih bi lahko sodili, da gre za človeško bitje, samo neskončna vrsta dolgočasnih in vprašljivih napadov na nonšalantnega Kena Livingstona.«
Čeprav se je Liddle zgražal, pa je bila taktika vsekakor uspešna. Crosby si je svoj honorar - za konservativce je delal od lanskega božiča - v višini 140.000 funtov (178.000 evrov) očitno zaslužil.
Boris Johnson je imel še enega pomembnega zaveznika. To je bil Evening Standard, edini plačljivi lokalni dnevnik v prestolnici. Oziroma drugače: ne gre toliko za sam časopis - naklada Evening Standarda je 284.000 izvodov -, ampak za oglasne panoje, na katerih so zadnjega pol leta mimoidočim postavljali retorična vprašanja v slogu »Zelena revolucija - ali samo Kenova obsedenost z oblastjo?« (24. februar), jih obveščali, da je »Ken od gradbenega investitorja dobil tajno donacijo« (9. april) in, čisto zlovešče, da »Podpornik samomorilskih napadalcev vodi Kenovo kampanjo« (16. april). »Podpornik samomorilskih napadalcev« je bil Azzam Tamimi, direktor Inštituta za islamsko politično misel, ki je v intervjuju za BBC pred štirimi leti dejal, da bi bil za Palestino pripravljen izvesti samomorilski napad, »ker gre za pravičen cilj«, zdaj pa naj bi vodil skupino Muslims4Ken, ki je podpirala Livingstona. Problem pa je bil v tem, da Tamimi sploh ni sodeloval z Muslims4Ken, ampak je muslimane samo v svojem imenu pozval, da se odločijo za Livingstona (po isti zavajajoči logiki bi lahko Livingstone Johnsona obtožil skrajno desničarskih simpatij, ker je Britanska nacionalna stranka svojim volivcem svetovala, da naj drugi preferenčni glas namenijo Johnsonu).
Vendar pa ne gre samo za to. Glavnino napadov na Livingstona je za Standard prispeval Andrew Gilligan, pri čemer meja med mnenjem in poročanjem pogosto ni bila popolnoma jasna, saj je tako njihov novinar kot kolumnist (res pa je, da za svoje delo postal »novinar leta«). Gilligan je v 90. letih minulega stoletja delal za Telegraph, kjer sta bila zaposlena tudi Veronica Wadley, sedanja urednica Evening Standarda, in Johnson. Gilligan se je potem zaposlil na BBC-ju in ga zapustil po Huttonovi preiskavi o smrti inšpektorja za iraško orožje za množično uničevanje, Davida Kellyja, med katero je bil Gilligan ostro kritiziran. Po BBC-ju je odšel k Spectatorju (urednik: Boris Johnson), potem pa, leta 2005, k Standardu. Wadleyjeva naj bi, kot je poročal Guardian, lani od Camerona »zahtevala«, da za konservativnega kandidata na županskih volitvah podpre Borisa Johnsona, ker je bila prepričana, da je edini, ki lahko premaga Livingstona. (Je pa nekoliko ironično, da je Wadleyjeva leta 2004 za Guardian dejala, da »ni dobro, da si preblizu političnim voditeljem, ker lahko s tem kompromitiraš svoj časopis«.)
V zahvalnem govoru po izvolitvi je Johnson dejal, da si bo prizadeval »zaslužiti zaupanje volivcev ter razgnati nekatere mite, ki so se pojavili«. Za nekaj trenutkov je ponovno zamežikal stari, šarmantni Boris. Nekaj ur kasneje, ko se je podpisal v župansko knjigo, se je med prihodom na govorniški podij skoraj spotaknil, potem se ni spomnil, kdo - lord Rogers ali lord Foster - je sprojektiral mestno hišo, in za nameček menil, da v »različnih kotih mestne hiše prav zdaj lepo delajo in puhajo rezalniki za papir - in prav je tako«. Takšne domislice pa bodo tudi vse. Konservativci ne bodo dovolili, da bi s svojim burkaštvom - ideološkim ali ne - spodkopaval stranko, ki želi zmagati na naslednjih parlamentarnih volitvah. Sicer pa je edino, česar si Boris Johnson želi, to, da bi bil priljubljen.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.