Čakajoč na akademije

Poleg mene se je postavilo dekle in hladnokrvno šepnilo: »Kava - 1 evro.« Potem me je vsake toliko časa seznanila z novo informacijo: »Kava z mlekom - 1,2 evra.« »Bela kava - 1,50 evra.« »Blok z risalnimi listi - 10 evrov.« »Gledališka produkcija v 1. letniku - 400 evrov.« »Klavir - 4000 evrov.« »Filmska produkcija v 4. letniku - 14.000 evrov.« »Gradnja umetniških akademij - 7,5 milijona evrov.« »Lifting in liposukcija - neprecenljivo.« Po tej zadnji informaciji je le pomenljivo pogledala in poiskala drugega poslušalca. Tudi če zneski niso bili povsem točni, je bilo sporočilo, ki je parafraziralo oglas ponudnika kreditnih kartic, več kot jasno.
Tudi drugi študentje treh umetniških akademij so prejšnji četrtek na Triadi, njihovi vsakoletni skupni demonstraciji, sporočali, da so Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Akademija za glasbo ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v veliki prostorski in finančni stiski ter da se gradnja novih, skupnih prostorov, vleče že absolutno predolgo. Nekateri študentje so zato pred šotorom z napisom Akademija v gradnji, postavljenem na majhnem dvorišču likovne akademije, prekladali zidake. Drugi so v sosednjem šotoru hkrati vadili vsak svoj glasbeni inštrument. Sredi največje gneče sta nepričakovano zaplesala plesalca in si komaj izborila prepotrebni kvadratni meter. Trije študentje, med njimi tudi voditelj tv-oddaje NLP Klemen Slakonja, so medtem prepevali v ogromnem kontejnerju za odpadke, priložnostno poimenovanem Odrček pri smetnjaku. Tesno dvorišče je pokalo po šivih, kakofonija ustvarjanja je parala ušesa. Utesnjenosti in finančne podhranjenosti akademij pravzaprav ne bi mogli ponazoriti bolje.
Povsem ob robu dvorišča je medtem samevala maketa novega poslopja umetniških akademij, zgrajena iz sladkornih kock, zlepljenih z rdečo tekočino, ki verjetno ni po naključju spominjala na kri. Nad dvoriščem je plapolal napis AkadEnemy.

Akad-Enemy

Kdo je pravzaprav odgovoren za to, da ustanove, ki pri nas edine izobražujejo akademske slikarje, kiparje, igralce, režiserje, glasbenike in druge umetnike, še vedno nimajo prostorov, v katerih bi lahko bilo mogoče normalno študirati? Zgodba o gradnji novih akademij sega desetletje in še več nazaj. Leta 2000 so predstavniki ljubljanske univerze, šolskega ministrstva, kulturnega ministrstva in MOL le podpisali pismo o nameri, po katerem naj bi akademije zrasle na Metelkovi. A se je zapletlo. Predstavniki univerze in šolskega ministrstva so bili namreč prepričani, da jim bo mesto za gradnjo akademij prodalo celotno zemljišče ob severni Metelkovi, veliko okoli 13.000 m2, MOL pa je imela ves čas v mislih le okoli 6000 m2 površin, in to tistih, na katerih je že bila neinstitucionalna kultura. Načrt je padel v vodo, saj bi bilo zemljišče premajhno, obenem pa tudi sami študentje z Metelkove niso želeli pregnati neinstitucionalnih umetnikov.
MOL je nato leta 2003 ponudila prostore zapuščene tovarne koles Rog, a je bila cena za šolsko ministrstvo previsoka. Junija 2003 so dobile akademije vabilo Domžal, a je lokacija zaradi oddaljenosti odpadla. Prav tako je odpadlo območje nekdanjih klavnic na ljubljanskih Poljanah, saj je želel lastnik zemljišča Gradis izposlovati pravico do gradnje akademij, kar pa bi bilo v nasprotju s predpisi o javnih naročilih. Zlasti zaradi prevelike oddaljenosti so se prenehali tudi pogovori o tiskarni Mladinske knjige in o zemljišču ob Vojkovi za Bežigradom ter o zapuščenem objektu tovarne Litostroj v Šiški. Po selitvi proizvodnje Tobačne tovarne v tujino je postal aktualen tudi ta objekt, a ni prišlo do dogovora. Predlog o gradnji akademij v zapuščeni gradbeni jami drugega objekta NUK-a pa je bil tako ali tako utopičen. Iskanje lokacije se je končalo šele leta 2004, ko so se univerza, šolsko ministrstvo in MOL dogovorili, da bodo akademije zrasle med Roško in Poljansko cesto ter Gruberjevim prekopom, na zemljišču v lasti šolskega ministrstva.
Akademije naj bi po prvotnih načrtih dokončali letos, a gradnja se doslej sploh še ni začela. Univerza v Ljubljani, ki je leta 2004 prevzela odgovornost za investicijo, je sicer že leta 2004 razpisala javni natečaj za urbanistično rešitev območja. A natečaj ni dobil zmagovalca. Natečajna komisija je potem avtorje drugouvrščenega projekta (Marko Studen s soavtorji Miho Dobrinom, Manco Ahlin in Matejem Kučino) in dveh tretjeuvrščenih projektov (arhitekturni biro Ravnikar Potokar ter arhitekta Boštjan Kolenc in Mladen Marinčič) povabila k dopolnitvi predlogov, konec leta 2006 pa je kot najboljšo izbrala rešitev biroja Ravnikar Potokar. Ker so bile medtem vložene kar tri revizije, ki sicer niso pokazale nepravilnosti, se je zaključek natečaja zavlekel za kar 17 mesecev. Lani je tako postalo uradno, da otvoritve novih akademij ne bo pred letom 2012.
Le upamo lahko, da tudi ta rok ni preveč optimističen. Aprila lani, ko se je univerza začela dogovarjati z MOL o izdelavi občinskega podrobnejšega prostorskega načrta (OPPN), se je namreč občina odločila, da bi sočasno z gradnjo akademij uredila celoten prostor s sosednjimi zemljišči vred. To bi bilo več kot smiselno, težava pa je v tem, da bi lahko dodatni postopki še dodatno prestavili gradnjo. Univerza je MOL nedavno pozvala, naj se odpove razširjenemu prostorskemu načrtu. Na MOL pa odgovarjajo, da tega ne morejo storiti, dokler jim univerza ne pripravi potrebnega gradiva. Tega bodo sicer obravnavali po ustaljenem postopku, ki lahko traja nekaj mesecev. Na Univerzi v Ljubljani, kjer trenutno zbirajo projektno dokumentacijo, kljub temu upajo, da bodo ločeni prostorski načrt za gradnjo akademij dobili do naslednje pomladi, gradbeno dovoljenje pa do jeseni 2009.
Od cerkva do stranišč
In kako medtem shajajo tisti, ki zaplete z gradnjo novih akademij pravzaprav edini občutijo na lastni koži? Akademija za glasbo denimo študij izvaja na petih različnih lokacijah, še pred leti ga je celo na sedmih. Prostorsko stisko so vsaj malo ublažili s prostori v ljubljanskem Šentvidu, a ti imajo kljub 27 sobam precej pomanjkljivosti. »Šentvid je zelo oddaljen od centra mesta. Sam sem z mestnim avtobusom za vožnjo od akademije do Šentvida porabil kar 50 minut. Gre za dragocen čas, ki bi ga lahko študent porabil za vadbo inštrumentov. Poleg tega sobe niso zvočno izolirane, zato v dveh sosednjih prostorih sploh ni mogoče vaditi,« opozarja dekan glasbene akademije Pavel Mihelčič. Matična stavba Akademije za glasbo, Stiški dvorec, ki stoji v Stari Ljubljani, je bila medtem v postopku denacionalizacije vrnjena cerkvi, zato država od januarja zanjo plačuje najemnino. Akademija študij izvaja tudi v prostorih bližnjega župnišča, v poslopju ljubljanske univerze, kjer si sposojajo koncertno dvorano, ter v nekaterih cerkvah, ki jim dajejo v uporabo orgle. Teh namreč sami nimajo, pa tudi druge inštrumente si ob obstoječem financiranju, ki je močno odvisno od števila vpisanih študentov, zelo težko privoščijo. Ker zaradi zapore prometa v ožjem mestnem jedru do akademije ne smejo z avtomobilom, imajo hude težave tudi ob koncertnih gostovanjih, saj morajo glasbila - tudi tolkala, kontrabase in klavirje - nositi do prevoznih sredstev. Študentje pa vseeno dosegajo uspehe. »V koncertni hiši sredi Berlina so bili deležni 15-minutnih ovacij, v Hamburgu pa so povedali, da je naš orkester boljši od njihovega,« pravi dekan.
Glasbena akademija bi imela v novih prostorih namesto sedanjih 1700 m2 na voljo med 7000 in 8000 m2 površin. Po dekanovih besedah to ne bo nikakršen luksuz, temveč osnova za nemoten študij. Mihelčič sicer za dolgo čakanje na nove prostore v veliki meri krivi občino: »Če se izrazim zelo vljudno, bi rekel, da se mesto do akademij obnaša neprijazno.«
Dekan akademije za umetnost in oblikovanje Boris Gorenec pa glavne ovire ne vidi nujno v mestu Ljubljana, temveč tudi v državi, ki ustvarja številne nove, zasebne šole, obstoječe pa pušča v slabem stanju. »Z umetniških akademij prihajajo v glavnem vsi naši uveljavljeni umetniki, in če bi bila nacionalna volja, bi se gotovo našla hitra rešitev. Univerza v Ljubljani od države sicer dobiva denar za gradnjo akademij, a tega je tako malo, da ga bo lahko tudi zmanjkalo. Če se ne gradi hitro, se namreč investicija draži.« Dekan AGRFT Aleš Valič s prstom medtem ne želi pokazati na nikogar, je pa prepričan, da je glavni razlog za zavlačevanje v tem, da namenjajo ljudje, ki v naši družbi odločajo o kulturi in visokem šolstvu, premalo pozornosti reševanju konkretnih problemov. »Ko pridejo na našo akademijo, se sicer držijo za glavo, a to je tudi vse,« dodaja Valič.
Kako sicer poteka študij na likovni in igralski akademiji? Študentje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje so trenutno raztepeni po celi Ljubljani. Akademija ima zastarelo opremo, profesorji nimajo kabinetov, govorilne ure opravljajo kar v sejni sobi. Prav tako nimajo delavnic, ki bi omogočile kakovostnejši, predvsem pa varnejši študij. Problematičen je tudi novejši del akademije, zgrajen v 60. letih, ki je potresno nevaren. Veliko težav je z izvajanjem podiplomskih študijev, premalo prostora ima tudi knjižnica. »V bistvu nam komajda znese za plače. Študentje pa si morajo skoraj vse materiale kupovati sami. Najhuje je, da s tem ni mogoč razvoj. A s stagnacijo ne moremo biti zadovoljni, saj ta pravzaprav pomeni nazadovanje,« pravi Gorenc.
AGRFT medtem deluje v nekdanjem frančiškanskem samostanu na Nazorjevi, ki je bil vrnjen denacionalizacijskemu upravičencu, a so z njim sklenili pogodbo, da lahko prostore uporabljajo do leta 2012. Če do takrat nove akademije ne bodo zgrajene, lahko pogodbo tudi podaljšajo. Prostori so sicer povsem neprimerni za akademijo. »Po bolonjskih standardih bi potrebovali 5500 do 6000 m2, imamo pa jih 1600 m2 in so neprimerno razporejeni. Profesorji niti plaščev nimajo kam obesiti, saj imamo v nekdanjih samostanskih celicah le nekaj tesnih kabinetov. Študentje si medtem dobesedno stojijo na prstih. Ko morata dva ali trije vaditi skupaj, se včasih res zaprejo kar na stranišče,« stisko opisuje Valič. Ker nimajo gledališkega odra, se bodoči igralci učijo virtualno, to pa mnogim po zaključku akademije povzroča težave na pravih odrskih deskah. Akademija za študente režije poleg tega nima montaž in kontrolnih miz, če bi že imeli denar zanje, pa jih ne bi imeli kam postaviti. Pravi čudež je torej, da se je uspelo nedavno absolventu filmske in televizijske režije Matevžu Luzarju kot prvemu Slovencu prebiti med nominirance za študentskega oskarja.
Dekani se strinjajo, da glavni draž novega poslopja ne bodo le novi prostori njihovih akademij, ki so že sami po sebi projekt nacionalnega pomena, temveč tudi to, da bo Ljubljana pridobila povsem nov kulturni center z gledališko in koncertnimi dvoranami ter galerijo. Kulturni minister Vasko Simoniti se ob novici, da se utegne gradnja akademij spet zavleči, ni oglasil.