Helena Koder

21. 5. 2008  |  Mladina 20  |  Politika

Lahkotnost Kermaunerjeve besede

Za marsikatera dejanja, ki se lahko iz današnje optike zdijo samoumevna, je bil pred tridesetimi, petdesetimi leti potreben pogum. Kocbek ga je izkazal. Pahor ga je izkazal. Pučnik ga je izkazal.

Helena Koder, režiserka in scenaristka, avtorica scenarija za dokumentarec Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine

Helena Koder, režiserka in scenaristka, avtorica scenarija za dokumentarec Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine
© Samo Bešlagič

Z veseljem, radovednostjo, celo z očaranostjo spremljam vrnitev Tarasa Kermaunerja. Veseli me, da je živ in zdrav; radovedna sem, kako razmišlja, očarana nad vitalnostjo. Seveda sem z zanimanjem prebrala tudi njegov intervju v Mladini: spraševalca nastopata z znanjem in, kot je razbrati iz zadnjega vprašanja, s pozicije generacije, ki - vsaj upamo lahko in ji želimo - mogoče sploh ne bo (več) umrla. Okej. Po drugi strani pa je intervjuvanec modrec, ki ga je izkušnja z boleznijo prestavila, kot sam pravi, onkraj življenja in smrti: njegova pozicija je tukaj in zdaj, zvedena na popolno (samo)osredotočenost. Ta pozicija najbrž res omogoča vsaj slutnjo Resnice, če že ne uvida vanjo, vendar tudi tvega trk ob resnico Drugega. Kermauner bi ne bil, kar je, če ne bi tvegal. Mogoče je to metoda, da malo vzburka »hlapčevski katoliški narod«, kar Slovenci menda smo.
In smo že pri narojenosti, ki menda Šeligo »ni mogel brez nje, saj mu je kot alibi prekrivala smisel, ki ga je iskal«. Plemenska pripadnost, če pojem narojenosti malo zarobimo in hkrati poenostavimo, je res kuga za moderno organiziranost družbe, če naj ta temelji na pridobitvah razsvetljenstva, človekovih pravicah, spoštovanju individualnosti itn. Žal ali na srečo pa je narojenost tudi nekaj, čemur se preprosto ni mogoče odpovedati: vsaj ne brez pohabe. Prav v zanikovanju narojenosti lahko nastane podstat za tisto hlapčevstvo, ki onemogoča vsakršno suverenost, individualno, nacionalno ali državno. Kermauner se svoji narojenosti ni mogel odpovedati, ne ko se je imel za ultralevičarja, ne ko se je sprl z novorevijaši, ne ko se je iskal v Cerkvi in ne ko se zdaj vanjo, v narojenost, vrača. Ker, kam drugam pa se je vrnil? Kje drugje pa obstaja? Če bi se Kermauner narodil v francosko in ne v slovensko okolje, bi namesto z Vidmarjem mogoče debatiral z Malrauxom, namesto Kocbeka bi ga zanimal Vercors, namesto Zupana Camus in namesto Šeliga kar Robbe-Grillet. Svoje upanje v čezčloveka bi danes lahko delil z Houellebecqom. Ker pa se je narodil v slovenski narod, so vsa njegova dela eno samo prodiranje v narojenost in strukturiranje duhovnega okolja, v katero se narojevajo nove generacije. »Mar niste iz Šeliga, Smoleta, Kozaka, Zajca, Strniše, Hienga, Božiča, Šalamuna, Tauferja, Grafenauerja naredili Linharta, Prešerna, Levstika, Stritarja, Cankarja, Župančiča in Kocbeka?« In Kermauner: »Res je, to sem hotel.« Ali to res nima nič opraviti z narojenostjo?
In zdaj pridemo do tiste kvalifikacije, izgovorjene z neznosno lahkotnostjo, zaradi katere sem sploh sedla k temu pisanju. Ko spraševalca omenita zdajšnje zanimanje za Borisa Pahorja, Kermauner odgovori, da sta s Pahorjem ostala v neprijaznem odnosu, češ da Pahor kar naprej ponavlja »jaz Pahor, jaz Slovenec, jaz logoraš, jaz, jaz ... to je en sam ultraredukcionizem«. Ali ni prav to mnenje ultraredukcionizem? Zvesti pisatelja, ki (tudi zaradi ignorantskega odnosa matične domovine in tudi po krivdi literarne stroke) šele v pozni starosti doživlja priznanje svojega dela, na slovenskega nacionalista, ki izkorišča svojo tragično življenjsko izkušnjo za samopromocijo, je do Pahorja krivično, za bralca pa skrajno zavajajoče. Besede, izrečene mimogrede, a s strastjo, samo potrjujejo Kermaunerjevo popolno osredotočenost nase in nepripravljenost na sprejemanje drugačne izkušnje.
Kaj v naših udobnih življenjih bi bilo mogoče primerjati s tem, kar je neki antifašist izkusil v nacističnem koncentracijskem taborišču? Logoraš Pahor? Slovenec Pahor? Ali si Pahor ne zasluži, da bi Kermauner o njem govoril predvsem kot o pisatelju in umetniku? Ob vsej Pahorjevi skepsi do človeštva po tragični izkušnji 20. stoletja je njegovo umetniško delo vendar obrnjeno k Drugemu. Verso l'altro. Napajano z globokim upanjem, da je Zlo mogoče premagati. Pahor piše v imenu tega upanja. Tudi Kermauner upa: »Nič nismo vredni, vendar smo edina šansa v tem vesolju, ki ga poznamo, da iz nas nekaj nastane (čezčlovek).« V tem smislu je Pahor prav tak avantgardist, za kakršnega se ima Kermauner, le da verjame kar v človeka. V imenu čezčloveka/nadčloveka je bilo doslej preveč kolateralnih žrtev.
O kolateralnih žrtvah govori tudi Kermauner. Saj je poboj domobrancev mogoče tako imenovati? Takrat, leta 1945, je bil Kermauner »prepričan, da je pravica popolna likvidacija zla«, in zaradi tega se danes počuti »celo sokriv za vse te poboje«. A se mu z današnjega vidika vendar zdi absolutno neprimerno te poboje presojati moralistično, saj »je šlo za logiko ekstremnih totalitarnih pozicij, kakršna je bila tudi v Sloveniji«.
Prav v taki Kermaunerjevi izpeljavi je kleč: upoštevati logiko totalitarnih pozicij lahko vodi k razumevanju, nikakor pa ne k relativiziranju zločinskosti pobojev. Dolgoročno pa logika uničevanja zla z zlom vodi samo v totalni obračun vseh z vsemi. Kermauner se je osebno spravil z domobranstvom prek svojega dela: seveda se je to zgodilo v Argentini in v času, ko Udba ni več dihala pisateljem za ovratnik.
S Pahorjem in z domobranskimi poboji je zgodba drugačna. Kot je obče znano, ima Boris Pahor največ pri tem, da je Edvard Kocbek ob svoji sedemdesetletnici javno, se pravi v tržaški reviji Zaliv, spregovoril tudi o poboju domobrancev. Pahorjevo zavzemanje za resnico o pobojih je po svoje paradoksno, saj je njegova osebna usoda travmatično povezana s kolaborantstvom. Pahor se je namreč po kapitulaciji Italije najprej skrival v okolici Bergama, kjer so Nemci lovili italijanske vojake za nemško vojsko. Na nevarnost ga je opozoril neki župnik, ki je vedel zanj (»saj župniki so najboljša Udba, kar jih more biti, oni povsod vse vejo, če ne drugje, pri spovedi zvejo,« pojasnjuje Pahor), in Pahor se je vrnil v Trst, kjer je obnovil zveze z osvobodilnim gibanjem: »Mene so potem ujeli domobranci v Trstu leta 1944. Ravno tista ekipa, ki je vedela zame, zato ker sem sodeloval s Kocbekom. Noben Nemec me ne bi odkril v Trstu, če ne bi bilo takega izdajstva
Sledilo je uničevalno koncentracijsko taborišče in preživel ga je po čudežu. Vendar je Pahor zaradi svoje navezanosti na osvobodilni boj terjal resnico o domobranskih pobojih. Takole utemeljuje to zahtevo: »Eliminacija domobrancev ni bila osvobodilni boj. In je velika škoda, da so komunisti, ki so vodili osvobodilni boj, ta boj direktno umazali, kot so ga umazali že s svojimi likvidacijami med vojno.« Kocbek pa je bil za Pahorja tista moralna avtoriteta, ki mora spregovoriti o tej slovenski tragični zgodbi.
Ker se iz Kermaunerjevih besed razume, da je Kocbek vedel za poboje, a je o njih trideset let molčal, je treba opozoriti na preverljivo kronologijo informacij, ki so v zvezi s poboji prihajale do Kocbeka, še pomembneje pa je vedeti, kako se je Kocbek nanje odzval. Ko je bil po vojni v
Beogradu - kako ironično - minister za Slovenijo, je pri njem služboval njegov osebni prijatelj Janez Gradišnik. Gradišnik se spominja, da je poleti 1945 nekdo prinesel na ministrstvo papirje s podatki o domobrancih, ki so izginili brez sledu. Kocbek je s tem odšel h Kardelju.
Šef Kardeljevega kabineta je bil v tistem času drugi Kocbekov dober znanec Janez Stanovnik. Po Stanovniku naj bi bil dokumente Kocbeku izročil minister Franc Snoj, v njih naj bi bilo črno na belem, da »se vrši masovno pobijanje«. Kardelj naj bi bil Kocbeku obljubil, da bo zadevo raziskal. Stanovnik o drugem obisku: »Ko je Kocbek odhajal od Kardelja, sva midva malo kramljala v moji pisarni in je rekel, da mu je Krištof (Edvard Kardelj, op. p.) rekel, da je to, kar mu je dal Snoj, vse razi-skal in da ni nič res. In ko zdaj jaz nazaj mislim, ne takrat, ampak danes, ko nazaj mislim, razmišljam, kako to, da je Kocbek to enostavno požrl in ni iz tega delal nobenega vprašanja več.« Na vprašanje, kaj je Stanovnik sam o tem takrat vedel ali razmišljal, pa: »Vedel sem toliko, kolikor mi je Kocbek teh Snojevih dokumentov pokazal, pa tudi iz tega, kar sem lahko od svojih bratov slišal, ki so rekli, ‚kako lahko rečeš, da ni nikakršnega pobijanja, kar pojdi od Lavrice navzdol, pa boš videl na vsaki občini sezname ljudi, za katere se sprašuje, kje so'. Bratje so bili advokati in so vedeli, za kaj gre. Jaz nikdar te stvari nisem raziskoval, ampak tisti odgovor, češ, nič posebnega se ni dogodilo, za mene ni bil prepričljiv. In jaz se nazaj zdajle sprašujem, kako to, da je bil za Kocbeka takrat dovolj prepričljiv.«
Naslednji zelo pomemben datum na politični poti Edvarda Kocbeka je 4. oktober 1946 in tega datuma v zvezi s Kocbekovim molkom o domobrancih nihče ne omenja, tudi Kermauner ne. Takrat je Kocbek dve uri in četrt govoril članom CK KPS o stvareh, ki so mu ležale na duši: »Najprej naj vas opozorim na razkrajalen vpliv dejstva, da se ne more razjasniti usoda mnogih ljudi, ki so na razne načine postali žrtve čiščenja terena po osvoboditvi. Številni ljudje iščejo svojce, ki je za njimi izginila vsaka sled. Gre za usodo domobrancev, ki so se takrat predajali, in za razne poznejše primere, ko so ljudje izginili, ne da bi svojci izvedeli za njihovo krivdo in kazen. Ta negotovost kljuva v ljudeh, se prenaša na okolico ter ustvarja občutek pravne in življenjske negotovosti.« (Osvobodilni spisi II).
Po Kocbekovem govoru so cekajevci njegove dvome ovrgli. Kasneje je napisal: »Ko pa so (člani CK, op. p.) opazili moje olajšanje, so se hoteli rafinirano poigrati z menoj. Začeli so se suvereno čuditi, češ, ti bi se najbrž celo veselil tega, če bi jih pobili, ti si po vsej priliki to celo želiš. In resnično sem se čutil osramočenega spričo njihovega soglasnega in lahkega odgovarjanja, sam pri sebi pa sem hvalil Boga, da me je rešil bremena.«
Ni bil rešen za dolgo; 17. septembra 1950, po srečanju z Vladom Kozakom, o katerem tudi govori Ker-
mauner (le da Kermauner ta dogodek postavi v čas takoj po vojni, čeprav v objavljenih dnevnikih iz leta 1945 tega zapiska ni), zapiše v dnevnik Kozakovo misel: »Kidričevo povelje, da se pobije 12.000 belogardistov, se bo še sto let poznalo v naši zgodovini in se nad njo kruto maščevalo.« V objavljenih dnevnikih iz leta 1945 so o tej temi samo povzetki pogovorov z ministrom Snojem in tisti stavek: »Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki je leglo na dušo ...« (3. septembra 1945)
Nadaljevanje je znano. Kmalu bo Kardelj izrekel obsodilne besede: »Kocbek je za nas ničla.« In za dolgo bo izgovoriti Kocbekovo ime enako nevarno kot govoriti o poboju domobrancev. Kocbek sam nekje pravi, da je prav tisti nastop 4. oktobra 1946 zapečatil njegovo usodo. Ko je o domobrancih končno spregovoril tudi javno, ob svoji sedemdesetlet-nici, je bila anatema dokončna.
Na tem mestu se lahko spet vrnemo k Pahorju. Tudi Pahor je namreč, čeprav italijanski državljan, krepko občutil posledice svojega sodelovanja s Kocbekom in svojega vztrajanja, da mora priti resnica na dan, in to iz ust človeka, ki je bil z vsem srcem predan partizanstvu in osvobodilnemu boju. Pahor poslej v Sloveniji dolga leta ni več mogel objavljati, odvzeli so mu potni list, ni smel v Jugoslavijo, ni se več mogel zapeljati na svoj ljubljeni Kras.
Za marsikatera dejanja, ki se lahko iz današnje optike zdijo samoumevna, je bil pred tridesetimi, petdesetimi leti potreben pogum. Kocbek ga je izkazal, ko je sploh - in ne samo »tako pozno« - spregovoril o domobrancih. Pahor ga je izkazal, ko je sprožil in objavil tisti intervju. Pučnik ga je izkazal, ko se je »pustil zapreti«.
Na skrajne razmere se ljudje odzivamo različno. Josip Vidmar je na primer svoje mnenje o Kocbekovih novelah Strah in pogum spremenil in je, kot sam pravi, z veseljem na Kidričevo pobudo napisal uničujočo kritiko te knjige. Z njo je politična gonja proti pesniku na neki način dobila legitimnost. Kocbek je bil odpahnjen v pogrez zgodovine in niti pesmi ni več smel objavljati. »Meni pa so bila s to nalogo odprta vrata za vrnitev h kritiki in literaturi,« se zapiše Vidmarju.
O svojem strahu ali pogumu lahko presoja samo vsak posameznik sam. Ljudje pač nimamo sposobnosti, da bi se vživeli v drugega. Ker tega ne zmoremo, se lahko vsaj trudimo, da bi bili v svojih sodbah o ljudeh kolikor toliko pravični. Boris Pahor si to zasluži. 

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.