21. 5. 2008 | Mladina 20 | Svet
Slobovo maščevanje
Novo srbsko vlado bodo sestavili pravi gospodarji Srbije, torej tuje sile in domači tajkuni
Volitve, ki so prejšnji teden potekale v Srbiji, so bile zgolj še ena partija v sedanjem z dogajanjem na Kosovu zaostrenem svetovnem merjenju moči med velikimi silami, in to odigrana na srbskih hrbtih. Nič več in nič manj.
Washington, Bruselj in Moskva so se brez najmanjše zadrege neposredno in odkrito udeleževali predvolilne kampanje in se vpletali vanjo. Resda tako ravnanje ni v skladu z načeli demokracije, o katerih pridigajo in jih vsiljujejo, toda v boju za kolonije je dovoljeno vse.
Zaradi tega jim ni nihče prav nič zameril niti v sami Srbiji. Razumljivo, saj na srbskem političnem prizorišču resnično ni niti ene same samcate vsaj nekoliko vplivnejše stranke, ki ne bi bila povezana s katerim od velikih centrov moči. Mimogrede, Casablanca je za Beograd že od nekdaj Disneyland, Humphreyjev pa kar mrgoli.
Najbolj umazana in medijsko najbolj napadalna predvolilna kampanja doslej je državljane Srbije še dodatno spravljala ob pamet, jih razdvajala in ščuvala drugega proti drugemu, tako da so tudi tokrat šli na volišča kot razboriti navijači in ne kot volivci. S tem so svojo vlogo odigrali. Zdaj jim bo nekdo drug postavil oblast.
Formalnopravno bodo novo srbsko vlado sestavile stranke, ki so prišle v parlament in imajo zadostno »koalicijsko zmogljivost«. V resnici pa bodo to napravili pravi gospodarji Srbije, torej tuje sile in domači tajkuni! Kakor doslej bo odločal denar, ne ideologija, odvisnost od tajkunov in tujih sil, ne domoljubje ali evropejstvo.
Skupni interes vseh vplivnih tajkunov je, da se sestavi vlada, ki je ne bo zanimalo, od kod jim denar. Pri tem bi nekateri želeli prek bodoče vlade »kupiti« odpustke od EU in ZDA, da bi se poslovno lahko razširili zunaj regije. Drugi bi radi po isti poti Srbijo čim bolj oddaljili od EU, ker jim je ljubši in se jim bolj izplača domači bratski kapitalizem kot tisti z jasnimi pravili in vplivi trga. Torej, tajkunom ne bo škoda denarja za to, da bo tudi nova vlada pod njihovim nadzorom in močnim vplivom.
Washingtonu bi prijala vlada, ki bi »popeljala Srbijo v EU«. Povedano po domače, vlada, ki bi Američanom pomagala kosovsko vprašanje prevaliti na pleča Bruslja. V OZN Rusi brez težav onemogočajo vsako resno legalizacijo neodvisnosti Kosova, ki bi jo ZDA resnično rade dosegle. A ko bo Bruselj odkriteje začel vključevati Kosovo v EU, bo to za Putina in njegove velik izziv.
Bruselj bo še naprej skušal ustreči ZDA, ne glede na to, kaj bo to pomenilo za EU in kaj ji bo prineslo. Od tod bruseljska prizadevanja, da bi se v Srbiji oblikovala vlada, ki bi bila v skladu z vsemi navodili in zahtevami z žigom EU.
Nesporno oba, Washington in Bruselj, igrata na karto demokratov Borisa Tadića in njihovih manjših partnerjev (G17 Plus, Čankova LSV, manjšinske stranke), vendar ti vsi skupaj v parlamentu nimajo dovolj sedežev, da bi sestavili svojo vlado. Edini glasovi, ki bi jih lahko pridobili ali kupili, so glasovi poslancev SPS, torej osovraženih in odpisanih Miloševićevih socialistov.
Rusija si želi, da bi Srbi dobili vlado, ki bi Srbijo popeljala v EU (Moskvi bi zelo ustrezalo, če bi v EU imela zanesljivega in vdanega zaveznika), hkrati pa ne bo dovolila vstopa Srbije v Nato ali molče privolila v neodvisnost Kosova. Zato Rusija igra na obe karti, podpira Tadićeve proevropske sile in tudi nasprotni »domoljubni blok«, ki ga sestavljajo Koštuničevi demokrati in radikali Tomislava Nikolića.
Ruska strategija je za ruske interese neškodljivo čakanje, da Washington in Bruselj položita na mizo vse karte, kar zadeva vprašanje Kosova, torej da začneta novo ofenzivo za legalizacijo kosovske države.
Toda ne Tadićevi »evropejci« ne Koštuničevi »domoljubi« v parlamentu nimajo dovolj poslancev, da bi sami sestavili vlado. Naprodaj pa so le glasovi SPS.
Zato Miloševićevim naslednikom oboji zidajo gradove v oblakih, samo da bi se pridružili eni ali drugi stranki. Celo Solana osebno se je vključil v to »snubljenje« in članom SPS obljubil, da bo, če se bodo pridružili Tadićevemu taboru, njihova preteklost pozabljena, zagotovljena pa jim bo evropska prihodnost.
A tudi SPS ima šibko točko. Trije od njenih mandatov pripadajo Stranki srbske enotnosti, stranki, ki jo je ustanovil in do smrti vodil Željko Ražnatović Arkan. Njen sedanji vodja, Dragan Marković Palma, ne skriva, da so mu Tadićevi bližji od Koštuničevih in radikalov, tako da je čisto mogoče, da bo prav ta privrženec in najdoslednejši varuh Arkanovega lika in dela tisti, ki bo Tadiću omogočil sestavo vlade.
Kdor bo ponudil več ali resneje zagrozil, bo pridobil socialiste in arkanovce. Toda ne glede na to, pred kom se bodo ti uklonili, bo prihodnja vlada nestabilna in ne ravno trajna. Mogoče je tudi, da vlade sploh ne bo, ampak bodo nove volitve. Ker bi bil takšen izid vsem ljubši od poraza.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.