21. 5. 2008 | Mladina 20 | Družba
Nebeški trip
V starosti 102 let je 29. aprila umrl kemik Albert Hofmann. Tisti Hofmann, ki je prvi videl glasove v barvah, mutirano pohištvo in čarovnico s pisano masko.
Njegova prva izkušnja je bila »precej prijetna«. Ko je 16. aprila 1943 v Sandozovem raziskovalnem laboratoriju v švicarskem Baslu skušal izolirati in sintetizirati nestabilne ergot alkaloide, je začutil rahlo vrtoglavico. Pojma ni imel, zakaj. Laboratorij si je delil še z dvema kemikoma; zaradi skromnosti in pravil laboratorija je bil pri svojem delu zelo previden. In v svoji doktorski disertaciji se je posvetil prebavnim sokovom velikega vrtnega polža.
Albert Hofmann je bil v laboratoriju morda vdihnil hlape topila, ki ga je uporabljal. Kakorkoli že, odpravil se je domov in legel na kavč. Takrat mu je razneslo svet: raztreščil se je v kalejdoskop barv, oblik, spiral in svetlobe. Vse skupaj je bilo najbrž povezano z dietilamidom lisergične kisline oziroma LSD 25, snovjo, s katero je takrat delal. Sestavil jo je pet let pred tem, vendar se mu ni zdela zanimiva in se je nehal ukvarjati z njo. Tistega dne pa mu je kot princu iz pravljice nekaj kapljic kanilo na prste, z njimi si je pomencal oči in razkrile so se mu skrivnosti vesolja.
Naslednji ponedeljek je kot dober znanstvenik namenoma vzel četrt miligrama LSD, raztopljenega v 10 mililitrih vode. Okus je bil zanič, vendar je ob petih laboratorij videl ves popačen, njegovi udi pa so otrdeli. Zadnje besede, ki mu jih je uspelo načečkati v laboratorijski dnevnik, so bile »želja po smehu«. Ta želja ga je kmalu minila. Ko je s kolegom odkolesaril domov, kar je morda najslavnejše kolesarjenje v zgodovini, se sploh ni zavedal, da se premika. Doma je pohištvo ogabno mutiralo in se vrtelo. Sosed, ki mu je prinesel mleko, da bi ga vzel kot protistrup, se mu je zdel čarovnica s pisano masko. LSD je občutil kot prekletstvo, ki se ga ne more otresti. Kričal je in se, še vedno neobčutljiv, sesedel na kavč, prepričan, da bo umrl.
Po šestih urah ga je minilo. Zadnja ura je bila čudovita. Podobe so se mu spet odpirale in zapirale v krogih in spiralah ter se razletavale v pisanih curkih. Vsak glas je imel svojo barvo. Zdravnik je ugotovil, da z njim ni telesno nič narobe razen skrajno razširjenih zenic. Snov se je očitno hitro očistila iz telesa in ni povzročila mačka. A njegov um se je široko odprl, se vnovič sestavil, vendar popolnoma drugače - tako da je bil naslednje jutro svež kot novorojenček.
V naslednjih desetletjih je Hofmann zaužil ogromno LSD. Vzel ga je, ko je poslušal Mozarta in opazoval rdeče vrtnice. Ugotovil je, da ga ne sme vzeti, ko je utrujen ali hkrati z amfetamini (zelo neugoden trip). Kot šef oddelka za naravne proizvode pri Sandozu se je navduševal nad možnostmi uporabe LSD v psihiatriji. Hofmann je sicer razvil tudi derivate ergota za pomoč pri cirkulaciji in dihanju, njegov podpis nosijo tudi številna druga uporabna zdravila, vendar ga je prav LSD napolnil z »očetovskim ponosom«. Občutek, ki mu ga je vzbujal, občutek povezanosti z naravo in duhovno zasnovo vseh bitij, ga je navdal s prepričanjem, da je odkril simbol sodobnega časa: protistrup za dolgočasje zaradi porabništva, industrializacije in izginjanje božanskega iz človekovega življenja.
Rumena, škrlatna in zelena
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.