22. 5. 2008 | Mladina 21
Tajkunizacija in nacionalni interes
Po tistem, kar beremo in poslušamo, smo v Sloveniji v stanju, ki ga je ekonomist Thorsten Veblen v letu 1899 imenoval “plenilstvo”. A kar se dogaja pri nas, je le nekoliko svojevrstna podoba tistega, kar se dogaja v svetu.
Dr. Jože Mencinger, Katedra za pravnoekonomske znanosti Pravne fakultete v Ljubljani, Ekonomski inštitut Pravne fakultete
© Miha Fras
Urejevalci besedil in Slovar slovenskega knjižnega jezika pojma tajkun in njegovih izpeljank, kot so tajkunstvo, tajkunski, tajkunizacija, tajkuniziranje, ne poznajo. Če se prav spomnim, se je pojavil v povezavi z rusko in hrvaško privatizacijo oziroma z njenima izpeljankama: putinizacijo in tudžmanizacijo. S tajkunizacijo, pa naj gre za prvo ali drugo, se nekaj desetin »gospodarstvenikov« s pomočjo vrha politike, običajno samodržca, polasti velikega dela nacionalnega bogastva, ki je bilo dotlej v državni lasti. Samodrštvo je tako kot tranzicija nujna sestavina tajkunizacije oziroma potreben pogoj za to, da privatizacija sploh lahko postane tajkunizacija. Zakaj se je torej pojavila pri nas, ko pa manjka potreben pogoj - samodrštvo; najbrž ne gre trditi, da sta Türk ali Janša samodržca, čeprav bi slednji morda to rad postal. Poimenovanje zdajšnje faze pospešene privatizacije s tajkunizacijo je zato morda sploh zgrešeno, saj oblast trdi, da ni vpletena in da se z instrumenti pravne države nenehno silovito spopada s slovenskimi tajkuni.
Mimogrede. Spopad naše države s tajkuni z uporabo instrumentov pravne države je včasih precej nenavaden. Pri tem ne mislim le na znamenito aretacijo. Pred dnevi me je s predstavami državnih institucij o tem, kako naj bi delovala pravna država, presenetila napoved sestanka treh ustanov: Agencije za trg vrednostnih papirjev, Urada za varstvo konkurence in javnega tožilstva. Na njem naj bi skupaj poiskale način, kako »zašiti« gospoda Šrota. Kaj je s tem narobe? Sam sem zmeraj mislil, da vodi pot v pravni državi v nasprotno smer, od kaznivega dejanja h krivcu, ne pa od »krivca« h kaznivemu dejanju. Logika slednjega namreč precej spominja na logiko čarovniških in povojnih procesov proti sovražnikom ljudstva; najprej so našli čarovnico in sovražnika ljudstva, nato pa čaranje in sovražno delovanje, recimo vohunstvo v korist imperialističnih sil.
Kakorkoli. Kljub spopadanju z njo ni mogoče spregledati, da o tajkunizaciji v Sloveniji govorimo šele zadnje leto, da brez aktivnega sodelovanja Kada, Soda in države ni mogoča in tudi da bi jo oblast lahko takoj zaustavila. Narediti ji ne bi bilo treba nič drugega kot zamrzniti privatizacijo preostalega državnega premoženja. To v obdobju, ko se je »konec zgodovine«, s katerim so označili dokončno prevlado »share holder value« kapitalizma nad drugimi ureditvami, že končal, sploh ne bi bilo tako zelo za časom. Tudi v razvitem svetu, na katerega se neprestano sklicujemo, se finančniki, ki so nenehno izumljali nove finančne produkte in odpravljali državo, spet zatekajo k državi in za reševanje svoje kože uporabljajo denar, ki se je nakopičil v kitajskem komunističnem kapitalizmu.
Vrnimo se k domači pravi ali nepravi tajkunizaciji in iskanju krivcev zanjo; po mnenju »levih« je kriva zdajšnja oblast, po mnenju »desnih« sta kriva kontinuiteta in Forum 21. Nedavno je Slovenski tednik, zastonjsko glasilo, ki ga delijo po slovenskem podeželju in ki naj bi imel naklado 380.000 (!!!) izvodov, odkril, da sem kar jaz glavni krivec za tajkunizacijo Slovenije in za sovraštvo do tujcev oziroma uveljavljanje nacionalnih interesov. Moj ugovor, v katerem sem poskušal dokazati, da nisem kriv, je urednik »v zakonitem roku zavrnil, ker ugovor ni vseboval vseh zahtevanih elementov, kot jih določa Zakon o medijih«. Tako sem v očeh mnogih ostal morebitni glavni krivec za slovensko tajkunizacijo, čeprav razvpitim slovenskim tajkunom, gospodom Šrotu, Pavčku, Rigelniku, Bavčarju, Zidarju in drugim, nisem svetoval in jim nisem posojal denarja. Če bi nasvete poslušali, prav gotovo ne bi znali postati tajkuni, če bi se zanašali na moja posojila, pa še manj, saj je premoženje, ki ga imam po tranziciji, približno tolikšno, kot je bilo pred njo. Priznal pa sem, da sem zagovornik razvpitega nacionalnega interesa, ki naj bi ga zgoraj omenjeni gospodje izrabili za tajkunizacijo.
Če sam nisem kriv, gre krivca iskati drugje. Morda kar v modelu privatizacije. Če je bila tajkunizacija, prava ali neprava, res vgrajena v privatizacijo in nastajanje slovenskega tipa kapitalizma, se ji ni dalo izogniti, robantenje zoper njo je nesmiselno. V razpravah pred formalno uvedbo kapitalizma z »Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij« sta se izoblikovala dva koncepta privatizacije: koncept decentralizirane, postopne in odplačne privatizacije ter koncept centralizirane, hitre in razdelitvene privatizacije. Vsak je imel gospodarske prednosti in slabosti, a te so bile pri izbiri nepomembne; šlo je za prerazdelitev gospodarske in politične moči. Prvi model naj bi jo zadržal pri stari eliti oziroma »rdečih« direktorjih, drugi bi jo prenesel novi. Po mnogih sporih je bil zakon kompromis med obema, od prvega je prevzel decentraliziranost, od drugega razdelitev certifikatov.
Najznačilnejši rezultat prvega vala slovenske privatizacije, ki se je formalno končala konec leta 1997 in ki ga je omogočila razdelitev certifikatov skupaj z notranjimi odkupi, je bil, da je velik delež podjetij, ki so jih vodili nekdanji »rdeči« direktorji, končal v pretežnem lastništvu zaposlenih. Mnenja o koristnosti tega so sicer različna, sam, ne glede na žalostno izkušnjo z Iskraemecom, verjamem, da bi veliko zdaj najuspešnejših slovenskih podjetij, kot so Gorenje, Krka, Mercator, Merkur, brez tega že davno izginilo ali pa bi končalo v rokah multinacionalk. Tudi počasnost privatizacije je bila koristna; edino Slovenija še ima svoj Telekom, banke in zavarovalnice, do nedavna je imela še Splošno plovbo in SIJ, ki smo ju povsem brez potrebe prodali tujim tajkunom.
Del lastnikov certifikatov je svoje certifikate ali njihov manjši del »vložil« v nekaj uspešnih velikih podjetij; tako so nastali »mini« finančni kapitalisti »mini« kazino kapitalizma, v katerem je pobiranje dividend najpomembnejše opravilo lastnikov, nihanje tečajev delnic pa najpomembnejše dogajanje v gospodarstvu. Najbolj navdušeni med njimi so najbrž tudi najštevilnejši »mali vlagatelji« v raznovrstne tuje in domače finančne sklade, pa tudi najštevilnejši kupci delnic v zgledno pregledni, a sočasno brezglavi privatizaciji NKBM. Ta je temeljila na logiki gasilskih srečelovov, na katerih vsak, ki kupi srečko, zadene oziroma dobi nekaj od tistega, kar so prej darovali vsi. O tajkunstvu bi tudi tu težko govorili.
Veliki večini, kar 62 odstotkom lastnikom certifikatov, so za njihovo »vlaganje« preostali pidi; tudi med temi »kapitalisti« ni tajkunov. Ureditev pidov s provizijami za upravljanje in dopuščanje vnaprejšnjega kupovanja certifikatov pa sta omogočila, da iznajdljivi upravljavci postanejo prvi pravi finančni kapitalisti. Ker jim oblast pri tem ni neposredno pomagala, spet ne gre za prave tajkune. Ker je njihovo bogastvo neotipljivo, tudi moteči niso; med njimi je tudi malo nekdanjih »rdečih« direktorjev.
Po formalno končani privatizaciji se je koncentracija moči in bogastva začela odvijati z mešetarjenjem z delnicami, včasih namernim izčrpavanjem podjetij, njihovim kupovanjem brez denarja in z edinim namenom podjetja preprodati. Zapletene navzkrižne povezave, ki so omogočale, »da sam sebi postaneš stari oče«, ne da bi okolica to sploh opazila, so postale pomemben mehanizem delovanja slovenskega kapitalizma, ki bi mu zdaj rekli netransparentnost. V tem mešetarjenju sta vseskozi sodelovala tudi Kad in Sod, ki sta bila ob velikem ostanku državnega premoženja nekakšen stranski produkt slovenskega modela privatizacije. Mešetarjenje je vse do leta 2004 ostalo bolj ko ne prikrito.
Do takrat je kazalo, ne samo da je slovenska privatizacija narodnemu gospodarstvu povzročila mnogo manj škode kot druge, ampak tudi da ni ustvarjala pravih tajkunov. Slaba stran je bila, da z njo ne iz stare ne iz nove elite nismo dobili veliko nefinančnih lastnikov, ki bi jim bil cilj dolgoročno gospodarjenje s podjetji. Morda prvi med njimi nastajajo prav z zdajšnjo tajkunizacijo oziroma z menedžerskimi prevzemi. Pri tem nedvomno uporabljajo zakone in luknje v njih, zato jim, ker je mučenje prepovedano, celo z uporabo prava na prej opisan način ne bo mogoče dokazati »čarovništva«. Razumljivo je tudi, zakaj izzivajo ljudsko jezo; njihovo premoženje je otipljivo in je zato v nasprotju z neotipljivim bogastvom finančnih kapitalistov mnogo bolj moteče.
Tu s področja prava preidemo na področje vrednostnih sodb. Sam za razliko od mnogih ekonomistov načeloma ne vidim problema, če lastništvo in upravljanje podjetij nista ločena. Prav narobe. Do ločitve funkcij je prišlo, ker so se bogati lastniki, ki so to postali z dedovanjem, v drugi ali tretji generaciji »polenili« ali pa ker podjetni posamezniki sami niso zmogli zbrati dovolj kapitala, da bi uresničili načrte, ki so jih imeli, in so si morali pomagati z delničarji. Tudi zdajšnji menedžerski prevzemi, ki spet združujejo obe funkciji, so stvar okoliščin, reda velikosti in vrednostnih sodb. Prevzem s ciljem podjetje preprodati ali ga celo uničiti, da bi prodal zemljišče, na katerem stoji, je gotovo skrajno zavržno početje. Vendar ga je omogočila najbrž največja napaka slovenske privatizacije, to je, da so bila skupaj s podjetji privatizirana tudi zemljišča, ki so jih podjetja uporabljala. Če bi ta družbena zemljišča ostala javna, državna ali občinska, bi bilo takšnih legalnih, a zavržnih in narodnogospodarsko škodljivih prevzemov mnogo manj ali pa jih sploh ne bi bilo. O smiselnosti prevzemov, ki so jim zemljišča nekakšno zavarovanje, pa bi najbrž drugače razmišljali tudi tisti menedžerji, katerih cilj je s podjetjem dolgoročno gospodariti ali ga celo zavarovati pred finančnimi investitorji, kar se zdi več kot sprejemljivo početje. Posebno še, če bi k upravljanju dodali nekaj morale mnogih nekdanjih »rdečih« direktorjev, za katere delavci niso bili le delovna sila, ampak ljudje, sodelavci in sosedje. Celo povsem racionalen pomislek, da bodo novi lastniki z vračanjem kreditov, ki so jih najeli za prevzem, obremenjevali zastavljeno podjetje in preprečevali njegov razvoj, je relativen. To končno lahko počno tudi lastniki z zahtevami po izplačilu dividend, ki presegajo obrestne mere.
Pojdimo še k povezavi tajkunizacije z nacionalnimi interesi. Definicij nacionalnih interesov je veliko in tudi zelo raznovrstne so. Če se omejimo na gospodarstvo, bi se najbrž večina državljanov strinjala, da je nacionalni interes zagotovitev dolgoročne blaginje. Spor med zagovorniki in nasprotniki nacionalnih interesov je pravzaprav spor o tem, kako jo zagotoviti. Nasprotniki nacionalnih interesov verjamejo, da jo je mogoče zagotoviti z razprodajo proizvodnega bogastva vsakomur, ki ga je pripravljen dobro plačati, ne glede na to, od kod prihaja. Pomembno je, da zna s premoženjem učinkovito upravljati v lastno korist, saj bo povečanje zasebne učinkovitosti prej ali slej povečalo učinkovitost narodnega gospodarstva in s tem vsem zagotovilo blaginjo. Zagovorniki nacionalnih interesov v to ne verjamemo in trdimo, da premoženja, ki prinaša dobičke, ne kaže brezglavo prodajati. Povečana učinkovitost na podjetniški ravni namreč še ne pomeni povečane učinkovitosti na narodnogospodarski ravni, saj so posredni negativni učinki prodaj lahko mnogo večji. Kdo in kdaj ima bolj prav, je stvar empiričnega preverjanja, a vse več rezultatov empiričnih študij gre v prid trditvam še pred nekaj leti »neumnih« zagovornikov nacionalnih interesov, razprave o (ne)koristnosti tujih neposrednih naložb so postale sprejemljive celo za Financial Times.
Tajkunizacijo oziroma menedžerske prevzeme naj bi omogočalo predvsem sklicevanje na nacionalne interese in njihovo pretvarjanje v zasebne. A če izvzamemo NLB, kjer se na nacionalni interes sklicuje država, je povezava zgrajena na enem samem primeru - pivovarski vojni, ki je, kolikor vem, tudi edini primer, kjer je zvezo, če si le dovolj preganjavičen, mogoče tudi najti. Še tu bi šlo na tesno. Pa še. Kaj pa bi se zgodilo, če bi Union prevzel Interbrew? Bi bilo pivo cenejše, bi imeli več vrst piva, bi napredovala tehnologija njegovega varjenja? Najbrž nič od tega. Pivo je stara pijača, približno takšna, kot je zdaj, je bila tudi v 16. ali 17. stoletju, varjenje piva pri nas tehnološko prav nič ne zaostaja za varjenjem piva v svetu, pivo na slovenskem trgu lahko vsaj po letu 2004 prodaja kdorkoli. Za prodajo Interbrewu res ni bilo pametnega narodnogospodarskega razloga, šlo bi le za prodajo trga in odlivanja dobičkov brez kakršnihkoli otipljivih pozitivnih učinkov na slovensko gospodarstvo. Res pa je, da je bilo izčrpavanje Laškega za nakup Uniona nepotrebna posledica samoljubja dveh gospodov na vrhu podjetij in tega, da so tako imenovani kapitalski odnosi izrinili vse oblike povezovanja in sodelovanja, ki bi temeljili na poštenem dogovoru in njegovem spoštovanju.
Po tistem, kar beremo in poslušamo, smo v Sloveniji v stanju, ki ga je ekonomist Thorsten Veblen v letu 1899 imenoval »plenilstvo«. Šlo naj bi za razvojno fazo, ki jo dosežemo, ko plenilske navade postanejo običajne in priznane. To je težko zanikati, a ne gre za slovensko posebnost. Kar se dogaja pri nas, je le nekoliko svojevrstna podoba tistega, kar se dogaja v svetu. Tudi tam manjši brez denarja kupujejo večje, morda je med sovražnimi in prijateljskimi prevzemi malo manj križnega lastništva, tudi tam sovražne ali prijateljske prevzeme podpirajo ali zavirajo države. Korupcija in goljufanje nista značilnosti le tako imenovanih postsocialističnih družb in še manj ostanki prejšnjega režima. Enako razširjena sta še zdaj v starih kapitalističnih družbah, v katerih je bila primarna akumulacija kapitala ne le zvita kot naša, ampak tudi precej nasilna; začetniki mnogih zdaj uglednih kapitalističnih družin so bili nasilneži, ki so brezobzirno obračunavali z vsemi, ki so stali na poti njihovemu bogatenju. Svetovne zgodbe o goljufijah v zadnjih letih tudi niso nastale le v državnih podjetjih, nastale so v uglednih zasebnih podjetjih, kot je na primer Siemens. Najokrutnejše afriške samodržce so korupcije naučile ugledne zasebne multinacionalke iz še bolj uglednih kapitalističnih držav, saj od domačih revežev niso imeli kaj pobrati. Lobiranje, ki pravzaprav sploh ne more biti nič drugega kot nekakšno legalizirano podkupovanje državnih uradnikov, je tudi v Bruslju častivreden in donosen poklic.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.