Staš Zgonik

19. 6. 2008  |  Mladina 25  |  Politika

Arterija ali kapilara?

Koliko evropskega energetskega ožilja bo spletenega skozi Slovenijo?

Aleksej Miller predsednik uprave ruskega plinskega monopolista Gazprom in Janez Janša

Aleksej Miller predsednik uprave ruskega plinskega monopolista Gazprom in Janez Janša
© Borut Krajnc

Predsednik uprave ruskega plinskega monopolista Gazprom Aleksej Miller je bil minuli teden zadovoljen. »Rad bi izkoristil to priložnost in oznanil, da smo se dokončno odločili za potek plinovoda Južni tok,« je povedal novinarjem ob robu zasedanja Evropskega poslovnega kongresa v Deauvillu v Franciji. »Med gospodarskim forumom v St. Petersburgu smo se dogovorili, da bosta tako Slovenija kot Avstrija lahko sodelovali pri projektu
Na to oznanilo se je hitro odzval slovenski gospodarski minister Andrej Vizjak in zatrdil, da Slovenija z Gazpromom za zdaj ni sklenila še nobenega konkretnega sporazuma, je pa načelno zelo zainteresirana za sodelovanje pri projektu. Ker je vendarle čudno, da prvi mož Gazproma naokoli razglaša dogovor, nas je zanimalo, kdo od slovenskih predstavnikov se je udeležil foruma v St. Petersburgu, kjer naj bi po Millerjevih besedah zapečatili posel. Na gospodarskem ministrstvu so nam povedali, da se je dogodka udeležil le slovenski veleposlanik v Rusiji Andrej Benedejčič. Z veleposlaništva pa so nam sporočili, da se Benedejčič ni srečal z Millerjem in da v St. Petersburgu ni imel pogovorov s predstavniki Gazproma. Zadnji potrjeni sestanek slovenskih oblasti s predstavniki Gazproma je bil sredi aprila, ko je Aleksej Miller obiskal Ljubljano in se sešel s premierom Janezom Janšo in tudi s predsednikom Danilom Türkom. O podrobnostih vsebine sestankov vpleteni molčijo.
»Slovenska vlada je že ob obisku predsednika uprave Gazproma izrazila načelni interes in podporo prizadevanjem za gradnjo plinovoda, ki bi povezoval Madžarsko in Italijo prek Slovenije. Ruska stran je poslala predlog medvladnega sporazuma, ki ga je slovenska stran proučila in je pripravljena na vzpostavitev pogajanj glede njegove vsebine,« pojasnjuje tiskovni predstavnik ministrstva za gospodarstvo Gregor Resman.
Ideja o plinovodu Južni tok je stara manj kot eno leto. Lani junija sta namero oznanila Gazprom in italijanska energetska družba Eni, ki sta nato jeseni ustanovila tudi posebno družbo South stream AG s sedežem v Švici. Ta naj bi skrbela za izvedbo projekta, ki naj bi bil po načrtih končan leta 2013 in naj bi na leto v Evropo dostavil 30 milijard kubičnih metrov plina. Gazprom in Eni imata v družbi polovična deleža. Plinovod naj bi po prvotnih načrtih potekal od Rusije do Bolgarije po dnu Črnega morja, nato pa bi se razdelil na dva kraka. Po enem bi se plin pretakal prek Grčije do juga Italije, po drugem pa prek Srbije in Madžarske do Avstrije in nato severa Italije.
Čeprav Rusi trditev zanikajo, so si strokovnjaki skoraj enotni: Južni tok je konkurenca načrtovanemu plinovodu Nabucco. Ta naj bi Evropi zagotovil alternativni vir zemeljskega plina in zmanjšal odvisnost od Rusije (to pa je tudi v strateškem interesu ZDA), saj bi se po njem pretakal plin iz Azerbajdžana, Turkmenistana in Kazahstana, pa tudi Iraka in Egipta. Kot dobavitelj se ponuja tudi Iran, ki pa ga Evropa zaradi politične napetosti za zdaj zavrača kot partnerja. Številni strokovnjaki so sicer mnenja, da bo Nabucco brez iranskega plina nemogoče napolniti. Nabucco - projekt vodi avstrijski OMV - bi se začel v Turčiji in nato prek Bolgarije, Romunije in Madžarske končal v Avstriji, natančneje v tretjem največjem evropskem »plinskem križišču« v Baumgartnu. A prav prek slednjega bi Rusi izredno radi speljali Južni tok. To podvajanje je verjetno eden glavnih razlogov, da Avstrijci niso mogli ali hoteli ustreči ruskim zahtevam po odstopu zmogljivosti in da se je Gazprom začel ozirati za konkurenčno traso. In se spomnil Slovenije.
Tudi Slovenija večino plina dobiva prek Baumgartna, kamor ruski plin priteče prek Ukrajine in Slovaške. Delež ruskega plina v slovenski porabi je nekaj manj kot 60-odstoten. Nekaj odstotkov plina je avstrijskega. Tudi ta priteče iz Baumgartna. Preostali delež dobimo prek Italije iz Alžirije. Južni tok pravzaprav ne bi pomenil novega vira plina, temveč le alternativno pot iz Rusije. »Gradnja plinovoda Južni tok pomeni za Slovenijo korak naprej k zanesljivejši oskrbi z zemeljskim plinom zaradi diverzifikacije transportne poti ruskega plina prek Ukrajine. Enako velja za EU, ki dobiva sedaj 80 odstotkov ruskega plina preko Ukrajine. Plinovod Južni tok pomeni priložnost za vključitev slovenskega gospodarstva in industrije v ta projekt. Partnerstvo s pomembnim svetovnim dobaviteljem energentov pa lahko zagotavlja dolgoročno zanesljivo oskrbo Slovenije z energenti,« koristi projekta opisuje Gregor Resman. Omeniti sicer velja, da bi utegnila prav Ukrajina povzročati največ preglavic pri dokončni izvedbi projekta, saj predvidena začetna trasa Južnega toka po dnu Črnega morja do Bolgarije večinoma poteka znotraj ukrajinske ekonomske cone, s čimer so pod vprašajem okoljska dovoljenja za projekt.
Kar se tiče Slovenije, naj bi bila najbolj aktualna trasa - v primeru, da Avstrija izpade iz projekta - od Lendave do Nove Gorice, ki je omenjena tudi v eni od raziskav našega plinskega monopolista Geoplina, ki je bila nekoč namenjena tedaj aktualnemu projektu Volta in ki jo izpostavlja tudi minister Vizjak. Na gospodarskem ministrstvu sicer pojasnjujejo, da je spremenljivk še vedno preveč in da vprašanje trase ostaja odprto. Vsekakor pa bi morali graditi nov plinovod, saj so obstoječe zmogljivosti zasedene. Če se zdajšnje slovensko plinovodno omrežje zanaša na do pol metra široke cevi s pritiskom 60 barov, bi plinovod tipa Južni tok skoraj zagotovo zahteval cevi z najmanj metrskim premerom in tlakom 100 barov.
Ali bi za poganjanje plina potrebovali kakšno dodatno kompresorsko postajo - za zdaj edina v Sloveniji stoji v Kidričevem -, ni jasno. Taka postaja, ki v ceveh ustvarja pritisk, je namreč potrebna le na vsakih 300 kilometrov. Na vprašanje, ali bi šlo za nadzemno ali podzemno različico plinovoda, direktor družbe Geoplin-plinovodi Marjan Eberlinc odgovarja, da so vsi plinovodi, ki jih gradi družba Geoplin plinovodi, podzemne izvedbe, kar je praksa povsod po svetu. Globina vkopa je odvisna od območja, po katerem plinovod poteka, pojasnjuje. Kljub temu bi plinovod zasedel kar precejšen kos zemlje, saj je pri tako velikih ceveh s tako visokim pritiskom treba zagotoviti približno 50-metrski varovalni pas na vsaki strani, znotraj katerega dodatne gradnje niso dovoljene. Državni proračun naj zaradi projekta ne bi bil obremenjen. Soinvestitor naj bi bila v približno polovičnem deležu slovenska podjetja. Na ministrstvu ocenjujejo, da je celoten projekt slovenskega dela plinovoda vreden od 500 milijonov do milijarde evrov. Ko govorimo o približno polovičnem deležu, je treba povedati, da je najverjetnejša finančna konstrukcija Gazprom - 51 % in Slovenija - 49 %, kar je z vidika nadzora nad infrastrukturo za državo precej problematično. Lokalne skupnosti na izvedbo projekta najverjetneje ne bi mogle imeti odločilnega vpliva, saj lahko pri gradnji energetskih objektov posredujejo le svoje mnenje in ne dajejo soglasja. Končna odločitev je v rokah vlade, ki mora sprejeti ustrezen državni prostorski načrt. Pri tem naj bi Gazprom zahteval, da se prostorski načrti za Južni tok obravnavajo prednostno, s čimer bi zavrli vse morebitne ostale podobne projekte. Seveda pa je tu tudi problem odkupa zemljišč oziroma pridobitve služnosti od najmanj več sto lastnikov, kar nikakor ni preprosta naloga.
A zdi se, da je omenjanje Slovenije Gazpromu služilo predvsem kot pritisk na Avstrijo, češ, vi bolj potrebujete nas kot mi vas. In ker naj bi Avstrija in Gazprom vendarle našla skupni jezik, si je težko predstavljati, kam v tej zgodbi spada Slovenija. Popoln nesmisel je namreč na poti iz Madžarske do Avstrije prečkati Slovenijo, sploh če hočemo priti do Baumgartna. Če torej v projektu sodeluje Avstrija, po udeležbi Slovenije ni nobene potrebe. In težko si je predstavljati, da bi do Italije vodila dva kraka, eden prek Slovenije in drugi prek Avstrije, česar se zaveda tudi minister Vizjak. Prav zato je nenavadno, da je Miller kot sodelujoči pri projektu omenil obe državi. Pa čeprav ni nič bolj nenavadno kot to, da naj bi se za traso dogovoril na dogodku, na katerem naj se sploh ne bi srečal s slovenskimi predstavniki.
Lahko se sicer tudi zgodi, da Južni tok pade v vodo. To bi bilo še posebej verjetno, če bo Evropska unija potrdila nova pravila glede energetskega trga, ki bi podjetjem iz tretjih držav močno omejila dostop. Glede na razpoloženje v Bruslju in favoriziranje Nabucca je ta možnost dokaj verjetna. A v tem primeru, opozarjajo v Gazpromu, so pod vprašajem vse investicije v infrastrukturo na območju EU. Torej ne samo Južni, ampak tudi Severni tok, ki naj bi plin iz Rusije po dnu Baltskega morja pripeljal naravnost do Nemčije. Tega pa si v Berlinu zaradi strateškega pomena Severnega toka zanje nikakor ne želijo.
Južni tok sicer ni edini energetski megaprojekt, pri katerem se omenja morebitno slovensko sodelovanje. Tu je tudi projekt panevropskega naftovoda, ki naj bi od Constanze v Romuniji skozi Srbijo, Hrvaško in Slovenijo tekel do Trsta. Prve omenjene tri države so že oblikovale meddržavni komite za gradnjo naftovoda, ki naj bi preučil smiselnost izvedbe projekta. Slovenija, ki je projekt zaradi okoljsko občutljivega kraškega območja, po katerem bi potekala trasa čez našo državo, sprva zavrnila, je lani vendarle podpisala nezavezujoč dokument o začetku aktivnosti za gradnjo. Sestankov meddržavnega komiteja se udeležuje kot opazovalka. Letna zmogljivost naftovoda naj bi bila od 60 do 90 milijonov ton, stal pa naj bi približno 3,5 milijarde dolarjev. Njegova glavna prednost naj bi bila v tem, da bi se izognili tankerskemu prevozu nafte čez morski ožini Bospor in Dardanele. Trenutno še vedno poteka ugotavljanje izvedljivosti in interesa za projekt. Slovenija očitno v projekt ne verjame preveč. Na naše vprašanje o pomembnosti projekta za Slovenijo je namreč Gregor Resman z gospodarskega ministrstva odgovoril: »Vsak projekt, ki bi izkazoval veliko verjetnost za realizacijo, je pomemben. V tem trenutku Panevropski naftovod ni tak projekt.«
Obstaja pa še en projekt, ki je lahko v prizadevanjih za diverzifikacijo oskrbe s plinom zelo priročen. Gre za terminal za utekočinjeni zemeljski plin na Krku z zmogljivostjo 10-15 milijard kubičnih metrov plina na leto. V ta namen je bila že ustanovljena družba Adria LNG, v kateri sodelujejo nemška EON-Ruhrgas in RWE ter avstrijski OMV, francoski Total in hrvaška INA. Za Slovenijo je pomemben predvsem podatek, da ima v družbi enoodstotni delež tudi Geoplin, še pomembnejši pa, da bi večina tega plina v ostale evropske države morala teči skozi Slovenijo in da je v sklenjenem dogovoru zapisano, da ima Geoplin 100-odstotne lastniške in upravljavske pravice pri morebitni transportni infrastrukturi. To seveda pomeni visoke zaslužke pri tranzitu plina, hkrati pa popoln nadzor nad strateško infrastrukturo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.