Peter Petrovčič

26. 6. 2008  |  Mladina 26  |  Politika

Mit o prizanesljivem sodstvu

Podatki o razmerju med oproščenimi in obsojenimi so diametralno nasprotni prepričanju javnosti, da kriminalci s sodišč vse prevečkrat svobodno odidejo

/media/www/slike.old/mladina/ilsodniki.jpg

© Tomaž Lavrič

V javnosti velja prepričanje, da tisti redki postopki zoper kriminalce, ki se ne ustavijo zaradi napak organov pregona, na koncu razvodenijo na sodišču. Iz sodnih dvoran pa obtoženci največkrat odkorakajo svobodni in z nasmeškom na obrazu ...
Mit ni nastal sam od sebe. Ob predstavitvi rednega letnega poročila o delu tožilcev za leto 2007 je na primer generalna državna tožilka Barbara Brezigar javno ocenila, da sodniki dosodijo veliko preveč pogojnih kazni. Na naše vprašanje, katera oblika kazni se ji zdi na splošno primernejša, pa smo prejeli naslednji odgovor: »Na Vrhovnem državnem tožilstvu smo ocenili, da je odstotek pogojnih kazni po našem mnenju previsok. Pa ne v razmerju do zapornih kazni. Ocenili smo, da bi bilo primerneje, da bi bilo več denarnih kazni.« In čemu je, po mnenju generalne državne tožilke, denarna kazen primernejša? »Nižji odstotek pogojnih obsodb bi ob pogostejšem izrekanju denarnih kazni lahko učinkovitejše služil namenu kazenskih sankcij, ki je predvsem v preprečevanju kaznivih dejanj in varstvu pred temi ravnanji,« so sporočili z urada. Denarne kazni? Za prekrške morda, za kazniva dejanja pa se to ne zdi smiselno, denarna kazen je namreč najmanj poštena kazen, saj ne prizadene vseh storilcev enako. Tudi preventivna komponenta te kazni v kazenskem pravu ni najmočnejša, vsekakor ne v primerjavi s pogojno kaznijo. Slednja vsaj za določeno dobo, v kateri storilec ne sme storiti novega kaznivega dejanja, zagotovo dokaj učinkovito poskrbi za »preprečevanje kaznivih dejanj«. Glede preventive je vsaj za obsojenca precej bolj učinkovita tudi od zaporne kazni. Poleg tega obsojenci iz zaporov, kot jih večinoma pozna svet in tudi Slovenija, pridejo pogosto še bolj nagnjeni h kriminaliteti. Odgovori vodje tožilstva so torej nekoliko nelogični. Še posebej, ker so podatki o pogojnih kaznih v preteklih letih skoraj povsem podobni lanskim. Predlani je bilo pogojnih kazni 73 odstotkov, leto pred tem pa 71. Zakaj, če za to nima argumentov, bi Brezigarjeva izpostavljala pogojne kazni in kot boljše sodnikom ponujala denarne?
Razlaga je lahko le ena. Da pokaže s prstom na sodnike. Zakaj bi se sicer pritoževala, podatki iz poročila so za tožilstvo vendarle ugodni? Četudi to ni bil njen namen, pa take in podobne izjave sodnike prikazujejo kot preveč prizanesljive do obtožencev, ki so v očeh javnosti vsi po vrsti kriminalci. S tem pa se le še razpihuje sodnikom nenaklonjeno javno mnenje - po katerem so leni in nesposobni in izpustijo preveč obtožencev ali pa jim odmerijo premajhne ali prelahke kazni. Takšne izjave so še posebej učinkovite, kadar jih izrečejo visoki predstavniki države, v tem primeru celo pravosodja. Potem pade še kaka obtožnica zoper tajkune - in mit prizanesljivega sodnika je tu.
Javno mnenje pa ne bi moglo biti dlje od resnice, kot je. Po podatkih iz rednega letnega poročila o delu tožilcev so ti uspeli z največjim odstotkom obtožb doslej. To pomeni, da je bilo obsojenih največ obtožencev doslej. Sodniki so namreč na prvi stopnji v letu 2007 obsodili rekorden odstotek vseh, ki so se med kazenskim postopkom znašli na zatožni klopi v sodni dvorani. Obsojenih je bilo kar 79 odstotkov vseh polnoletnih obtoženih ali drugače rečeno, le vsak peti obtoženec je bil oproščen. Še bolj nazorno: če se znajdete pred kazenskim sodnikom, imate le 20 odstotkov možnosti, da boste oproščeni. Prizanesljivih sodnikov ni. So mit.
Podatki tožilstva kažejo povsem enak odstotek obsojenih tudi leta 2006, leta 2005 pa je bilo obsojenih le malenkost manj, in sicer 77 odstotkov obtožencev. Tudi v letih pred tem po podatkih sodne statistike delež ni bil nizek. Leta 2004 je bilo obsojenih recimo 67,7 odstotka obtoženih, leta 2003 68,6 odstotka, leta 2002 70,7 odstotka in leta 2001 71,6 odstotka obtoženih.
Odstotek je do leta 2004 dejansko rahlo padal, potem pa nezanemarljivo narasel. Dragan Petrovec z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti se strinja, da podatki kažejo povsem drugačno sliko, kot velja v javnosti, o razlogih pa meni: »Razlaga, ki se ponuja, je, da podatek priča o kvalitetnem delu policije in tožilstva. Seveda ni nemogoče, da sodniki obsodijo toliko ljudi tudi zaradi vsesplošne kaznovalne klime v družbi, h kateri pa pripomoreta tudi izvršilna in zakonodajna oblast s svojimi predlogi in zakonodajo. Tudi vse večja družbena razslojenost in revščina prinašata vedno več kriminala in posledično več obsodb.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.