Lažnivci na oblasti

Ko zmanjka argumentov, so najpriročnejše laži

Dr. Vlado Miheljak, profesor in raziskovalec na FDV, Ljubljana, kolumnist Dnevnika

Dr. Vlado Miheljak, profesor in raziskovalec na FDV, Ljubljana, kolumnist Dnevnika
© Luka Novak

»Poglejte, klasična država referendumov je Švica. V Švici je zadnja leta čisto običajno udeležba 6, 7, 8 %, ampak gre za zakonodajne referendume in nikomur na kraj pameti ne pride, da bi postavljal pod vprašanje kakšno je sporočilo tega
Branko Grims, poslanec SDS (Studio ob 17., Radio Slovenija, 24.6. 2008)

»Švica je ena od tistih demokratičnih držav, kjer se odločitve sprejemajo tudi z manjšim številom referendumskih glasov.«
Franc Pukšič, poslanec SDS (Finance, 24.6. 2008)

»Tisto, kar bi pa še dodal, ker je bil tudi glavni argument udeležba v Ljubljani. Veste, to je zelo zabavna stvar. Na nadomestnih volitvah, pa ste, ko je bila izvoljena županja, ki ima pooblastila, ko je bila Vika Potočnik prvič izvoljena, je bila 15 % udeležba in ona je s šibko večino zmagala. To se pravi, zmagala je z manj kot 10 % vseh, ki so se sploh veljavno opredelili oz. celotnega volilnega telesa.«
Branko Grims, poslanec SDS (Studio ob 17., Radio Slovenija, 24.6. 2008)

»Referendum je popolnoma legitimen, rezultati so jasni. Glejte, konec koncev v Ljubljani, kake tri mandate nazaj, je bila izvoljena županja ob 16-procentni udeležbi, pa ni takrat nihče temu oporekal legitimnosti.«
Zvonko Černač, poslanec SDS (Odmevi TVS, 24.6. 2008)

»Nikoli ne bomo največji, nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.«
Tony Blair, dobitnik Večerove nagrade Bob leta

Hja, res nerodna stvar. Janša je imel slavnostni, Štefančič bi rekel himnični, govor na državni proslavi v času, ko je še dobro obvladoval tiskane medije. In eden od njih mu je servilno prisodil nagrado za najbolj iskrivo, najprodornejšo misel. Namreč bob leta. In potem, ko se je lavreat dolge mesece dičil s krilatico, pride na plano, da je zadevo prepisal od Blaira. Kar najbolj dobesedno. In ne zgolj eno krilatico, ampak cele pasuse nekega Blairovega govora. Slogovno in vsebinsko je podobnost takšna, da ne dopušča nobenega dvoma: fant je plonkal. O. K., rečejo apologeti, saj je vendar znano, da govore politikom pogosto pišejo profesionalci. In tudi kaj zakuhajo. Najbrž res. Ni lepo, a tako pač je. A če je tako, potem se mora politik nekako diplomatsko izogniti nagradi servilnega medija. Denimo z obrazložitvijo, da kot politik vendar ne želi posegati po nagradah za nastope, ki sledijo iz njegove funkcije. Recimo. Toda Janša je zadevo zapletel še bolj in v televizijskem intervjuju, ki je bil ponižujoč za servilnega novinarja ter podcenjujoč za gledalce, zatrdil, da je prav ta sporni govor pripravil sam in se, kot je povedal po razkritju, zgledoval pri Masaryku. Torej Janša ni vzel nagrade v dobri veri, da je to njegova krilatica (pač izpod peresa njegovega copywriterja), ampak si je zavestno prisvojil nekaj, za kar je vedel, da ni njegovo. In kaj zdaj? Vrniti nagrado? Kako naj se odzove medij, ki mu jo je bil podelil? Torej, res nerodno. In Večer to nerodnost rešuje na najbolj neposrečen način. Namreč - novinarka Darka Zvonar Predan ne brani Večera, češ da ni nič kriv za zlorabo »nekega« politika, ampak vzame v bran prav tega politika, ki je nategnil časopis.
»Kakšna velika zgodba iz dokazovanja, da je podobne stavke pred njim uporabil že nekdanji britanski premier Blair, kljub zapoznelemu trudu ni mogla nastati; končalo se je tako, da je premier predsinoči v TV- pogovoru s Sandijem Čolnikom pojasnil, in to ne prvič, da ga je pri pisanju takratnega govora navdihnil (torej bi lahko sklepali, da tudi Blaira) prvi češki predsednik Masaryk,« je zapisala novinarka nagrajencu v bran. Recimo, da razumemo namig »zapozneli trud«. Že dolgo nisem kakšen tesen in reden sodelavec Mladine, in ker sem zelo občasen dopisovalec, mi res ni znano niti, kako so nateg izsledili, niti, ali jim ga je morebiti kdo »prišepnil«. Ampak, v redu. Recimo, da prihaja zgodba na plano v času pregrete predvolilne kampanje. Še vedno ostaja ključno vprašanje, ali je premier ponudil javnosti svoje ideje (ne samo ukradeno krilatico) ali tuje. Ali politik govori resnico ali laže? Kaj svetuje novinarka svojim kolegom? Naj si kot tri modre opice zatisnejo oči, zamašijo ušesa in prekrijejo usta. Naj porečejo: »Smo ga sicer zalotili pri laži in goljufiji, a to podrobnost bomo preskočili«? Politiku, ki - ta še bolj kot drugi - deli moralne nauke, spregledati nemoralnost? Bi bilo to bolj profesionalno? Morda se kriteriji resnično spreminjajo. Ali pa sploh izhajamo iz različnih svetov, različnih vesolj. Novinarka Darka Z. P. namreč pravi, da je živela v državi, »v kateri je bilo nekoč lažje oditi na vzhod kot na zahod«. Ne vem, kje je bilo to. Podpisani sem živel v Jugoslaviji, do katere sem bil zelo kritičen, a iz nje so Mariborčani in okoličani vendarle brez težav hodili z mopedi in jugoti po margarino Rama, kavo Alvorada in kante riža »na zahod«, denimo v Lipnico, (mladoletni!) najstniki pa smo ga (zahod namreč) preštopali v vsakoletnih popotnih ritualih po dolgem in počez in izpustili redko kateri veliki koncert v Wiener Stadthalle ali Münchnu, potovanje na (socialistični) vzhod pa je bilo vselej nepredvidljiva avantura. Ker sem bil nekaj časa v posebni situaciji, da sem celo na zahod potoval prek vzhoda, bi o tem lahko napisal celo knjigo dogodivščin. O mladostnih potovanjih na zahod pa nič presunljivega. A kakor koli. Rešitev Janševe zagate naj bi bila v tem, da naj bi bil jemal pri Masaryku, ne pri Blairu. Kaj pa, če podrobno branje Masarykovega spisa, ki ga omenja Janša, pokaže malo ali nič podobnosti s premierovim govorom. Vsekakor veliko manj kot z Blairovim. Apologetom našega premiera potem preostane le salomonska rešitev zagate: »Janša se je zgledoval pri Masaryku, prepisoval pa je od Blaira.«
Pa vsa zgodba res ne bi bila vredna pretirane pozornosti (pač: naš premier se kdaj pa kdaj malo zlaže, pa kaj), če se ne bi časovno ujemala z vse agresivnejšim konstruiranjem, prikrojevanjem, falsificiranjem resnice, lansiranjem laži, diskreditacij. To je propagandni trend desnice od Amerike do Slovenije. Propagandni mehanizmi so na las podobni v ZDA, Franciji, Italiji, v postkomunističnih srednje- in vzhodnoevropskih državah in pri nas.
Sodobna desničarska politična, (pred)volilna propaganda poteka povsod po skoraj identičnih obrazcih: arogantnost + manipulacije + diskreditacije + laži. Odzivi na nedeljski referendumski fiasko so bili prav taki. Denimo Bajuk in za njim še nekateri so razlagali zgodovinsko slab obisk volišč kot posledico lepega, sončnega vremena. Kakšno podcenjevanje volivcev! Če volivci ne bi z abstiniranjem pošiljali sporočila predlagateljem, arogantni vladi in koaliciji, bi bil ne glede na vreme obisk bistveno boljši. Če bi bile v nedeljo državnozborske volitve, bi bil obisk dober v vsakršnem vremenu. Arogantnost se je nadgrajevala z diskvalifikacijo tistih, ki so nasprotovali referendumu in izkoristili svojo demokratično pravico, da nasprotujejo, pozivajo k bojkotu. Ker je bil ljubljanski župan Janković pri animiranju volivcev za abstinenco najvplivnejši in najuspešnejši, je prestregel tudi najnižje diskvalifikacije. Bajuk je Jankoviću, ker je ta pozival volivce k bojkotu, svetoval razmislek, »ali je dovolj zrel za demokratično družbo«. Se Bajuk zaveda, kaj govori? Da moraš biti zrel za življenje v demokratični družbi, da si ga moraš zaslužiti, so nas včasih učili v komunizmu, njega pa verjetno v drugobarvnem, v bistvu pa podobnem režimu onkraj Atlantika. Pazite! Sto in več županov, ki so javno agitirali za predlagani koncept in za udeležbo na referendumu, je zrelih za demokracijo. Janković in tisti, ki so referendumu nasprotovali in pozivali k bojkotu vsiljenega opredeljevanja, pa niso zreli. No, Jankovića si je privoščil tudi Janša, ko je komentiral županov poziv k odstopu. Diskvalificiral ga je kot (Pol)srba: »Srečal sem ga dopoldan, ko smo postavljali temeljni kamen za kulturno-pastoralni center srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji; očitno je zaradi tega malo dobre volje.« Primitivno! Skladno z volilnopropagandnimi trendi sodobne desnice.
A Janša je samega sebe presegel v že omenjenem intervjuju, ko je utemeljeval katastrofalno volilno udeležbo kot čisto navadno in legitimno: »Če bi nizko volilno udeležbo osporavali, potem se o demokraciji v Evropi sploh ne bi pogovarjali. Tam je, ne vem, en odstotek evropskih volivcev zavrnilo lizbonsko pogodbo, v Sloveniji mislim, da je bila udeležba, mislim, da 10-, 11-odstotna. Vendar tudi če bi bila 80-odstotna, rezultat ne bi bil nič drugačen, ker je to zelo reprezentativen vzorec.« Torej, tisti »en odstotek« evropskih volivcev naj bi bili irski volivci. Vendar na Irskem, ne evropskem referendumu. In teh je prišlo na volišča več kot 53 odstotkov. Kaj je referendum z reprezentativnim vzorcem oziroma kaj si Janša pod tem pojmom predstavlja, pa lahko samo ugibamo.
A ko zmanjka drugih argumentov, so najpriročnejše laži. Te očitno niso sporadične, posledica stiske, ampak načrtovano, naklepno ponavljane laži. Poglejmo. V Studiu ob 17-ih Radia Slovenija je dan po referendumu Grims utemeljeval, da je nizka 6- do 8-odstotna udeležba zadnja leta na švicarskih referendumih nekaj vsakdanjega, pa nihče ne izpodbija legitimnosti takšnega izrekanja. In Švica je vendar dežela referendumov. Res je. Švica je poldirektna demokracija in polovico referendumov, ki potekajo v svetu, organizirajo v Švici. Ker so Švicarji redoljubna nacija in imajo vse referendume od ustanovitve sodobne Švice (leta 1848) tudi lepo popisane, je podatek preverljiv. Na državni (zvezni) ravni so opredeljevanje pripravili 549-krat. In v vsej zgodovini referendumov, obligatornih, fakultativnih in tistih, ki sledijo ljudski pobudi, je bila le osemkrat (!!!) udeležba nižja od 30 in nikoli nižja od 25 odstotkov (najnižja 26,71 odstotka leta 1972). Povprečje v 160-letni zgodovini švicarskega referendumskega odločanja je 47,24 odstotka, po letu 2000 (recimo, da so to Grimsova »zadnja leta«) pa na 77 referendumih 45,27 odstotka. Od tega le dvakrat malenkost manj od 30 odstotkov. No, »napaka« ni bila sporadična, ampak naklepna, saj je prav enako argumentacijo uporabil tudi poslanec SDS Pukšič. Opozorilo, da zavestno potvarja, pa Grimsa ni zmedlo, da ne bi potvarjal naprej. V isti oddaji je kot argument za legitimnost navedel podatek, da je na nadomestnih volitvah za ljubljanskega župana/županjo, ko je leta 1997 Rupel sredi mandata pobegnil v diplomacijo, glasovalo le 15 odstotkov upravičencev, vendar ni nihče izpodbijal legitimnosti volitev. Še ena Grimsova laž. Glasovalo je 72.266 volivcev ali 33,74 odstotka vseh volilnih upravičencev in zmagala je Vika Potočnik s prepričljivo 10-odstotno prednostjo pred dr. Jegličem. In samo zanjo je glasovalo 39.888 volivcev. Na nedeljskem referendumu je bilo vseh volivcev na ljubljanskih voliščih več kot pol manj (16.298). A tudi ta laž ni bila sporadična, ampak naklepna. Zvečer isti dan je v Odmevih TVS enako neresnično trditev ponovil poslanec SDS Zvonko Černač.
Kakšen naj bi bil cilj takšnih potvarjanj, diskvalifikacij in laži, če jih je vendarle tako preprosto preveriti in razkriti? Enostaven. Doseči pri ljudeh dvom o vsakršni in vsakogaršnji verodostojnosti. Češ, saj smo v politiki tako ali tako vsi pokvarjeni, lažnivi, neverodostojni. Zato izbirajte po drugih merilih.
In zdravilo? Biti nadležen, vztrajen. Ob vsaki priložnosti, denimo, od premiera zahtevati, da dokaže in pokaže tiste odstavke iz Masaryka, ki sta jih menda oba z Blairom kradla, da so si tako podobni, da smo napačno sklepali, da je kradel od Blaira. In vztrajati pri Grimsu, Černaču, Pukšiču (in kajpak vseh drugih politikih vseh barv in okusov, ko sumimo, da nam prodajajo pravljice), naj predložijo materialne dokaze za svoje trditve.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.