26. 6. 2008 | Mladina 26 | Politika
Podjetja v primežu politike
Avstrijci so svoja tekstilna podjetja prestrukturirali v tehnološko uspešna sodobna podjetja z visoko dodano vrednostjo in dobrimi plačami, slovenska podjetja pa zavira politika
Obisk predsednika vlade Janeza Janše v podjetju Eti Izlake leta 2006
© Matej Leskovšek
Ni sprejemljivo, da delavci za delo s polnim delovnim časom dobivajo plačo, s katero ne morejo preživeti, v zadnjem času opozarja ministrica za delo Marjeta Cotman. Odgovora na vprašanje, kako to preprečiti, nima, to je po njenih besedah tema za pogajanja v sklopu socialnega dialoga. Brane Mišič, zdaj upokojenec, prej pa sekretar zveze sindikatov (ZSSS), pravi, da bi morali podjetja, ki izplačujejo minimalne plače, ki ne omogočajo preživetja, preprosto zapreti. Produktivnost v takšnih podjetjih je nizka, daleč pod evropsko. Lastniki teh tovarn prodajajo samo delo in tekmujejo s konkurenti na Kitajskem, v Vietnamu, Bangladešu, Romuniji, Srbiji in drugih državah s poceni delovno silo.
Kot je pokazala nedavna opozorilna stavka v Eti Izlake, ki po lastnih podatkih sodi med vodilne svetovne proizvajalce rešitev za stanovanjske in poslovne inštalacije, distribucijo elektrike za nizko in srednjo napetost ter polprevodnikov, minimalnih plač ne izplačujejo le podjetja, ki so na robu preživetja in v težavah. Po podatkih sindikata Skei v uspešnem Etiju kar 62 odstotkov zaposlenih dobiva minimalno plačo približno 400 evrov neto na mesec. V podjetju niso pojasnili, zakaj te delavce plačujejo tako slabo, zakaj jim razmere ne omogočajo višjega plačila. V čem je težava slovenskih podjetij, je ekonomist Franček Drenovec aprila napisal v Dnevnikovem Objektivu. Letna stopnja rasti produktivnosti dela se je v lanskem zadnjem četrtletju zmanjšala že na borih 1,7 odstotka. Letos, vsaj v prvem polletju, bo komaj še pozitivna. »Slovenija je bila nekoč dobro delujoča, v produktivno učinkovitost usmerjena družba. Danes lahko o tem samo še sanjamo,« opozarja Drenovec.
Slovenska dodana vrednost je nizka
Minister za razvoj Žiga Turk pravi, da čevelj kot zaščita za nogo pred mokroto ali ura kot naprava za merjenje časa nima visoke cene, ceno ji dajo dizajn, znamka, kakovost in druge neotipljive značilnosti. Z drugimi besedami: izdelke je mogoče drago prodati, če proizvajalec ne prodaja le dela za tekočim trakom, ampak vanje vloži znanje, ki je dodana vrednost, ki se plača in omogoča visoko produktivnost in temu ustrezno višje plače. Podjetje z lastnim znanjem in razvojem naredi izdelek, ki ga ni mogoče proizvesti kjer koli. Da takšne izdelke podjetje lahko proizvaja, jih mora razviti.
Stojan Petrič, direktor idrijskega Kolektorja, je decembra lani v pogovoru za Dnevnik razložil, zakaj je razvoj v slovenskih podjetjih zadnja leta zastal. Namesto z resnimi razvojnimi težavami so se podjetja prisiljena ukvarjati s posledicami političnih odločitev. »V svetu se medtem ukvarjajo z razvojem proizvodov in storitev, ki bi prinašali še večjo dodano vrednost. Slovenska dodana vrednost je nizka, ob tem pa se spoprijemamo še s potencialnimi možnostmi negospodarskih odločitev države. Osebno se bojim prihodnosti, ko bo treba konkurirati industriji oziroma razvoju iz ekonomskega okolja, v katerem je vhodni strošek bistveno nižji kot v Sloveniji,« je opozoril Petrič.
Predvsem zaradi tega besede ministra Turka v Sloveniji ostajajo samo na papirju. Prav tako na papirju ostajajo zagotovila ministrstva za gospodarstvo, da vlada s svojimi ukrepi skuša spodbuditi podjetja k vlaganjem v raziskave in razvoj. Nikakor ni dovolj floskula, da se »zavedajo, da bodo le podjetja, ki bodo razvila nove inovativne proizvode, sposobna dolgoročno preživeti v razmerah globalnega trga«. Prav tako ne pomaga le govoriti, da je »glede na relativno drago delovno silo na dolgi rok mogoče računati le na podjetja, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost in ki praviloma proizvajajo manjše serije izdelkov, ki so prilagojeni posameznim ciljnim skupinam«. Ni dovolj, če je v Sloveniji po novem mogoče podjetje ustanoviti v manj kot uri - samo na Portugalskem to traja manj časa -, kakor se rad pohvali minister za javno upravo Gregor Virant.
Časi, ko je za vse poskrbela država, so mimo. Toda četudi imamo tržno gospodarstvo, je regulacija potrebna. Naloga oblasti, na nacionalni in tudi na občinski ravni, je, da poskrbi za ustrezno regulacijo, zagotovi čim ugodnejše razmere za poslovanje in ustrezno poslovno okolje, ki spodbuja razvoj in vlaganja v nove tehnološke rešitve in inovacije.
Le rezultatov ni
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.