Borut Mekina

26. 6. 2008  |  Mladina 26

Janša si je privoščil še Masaryka

Pri iskanju izgovorov za plagiat je predsednik vlade zlorabil še delo znanega češkega državnika in filozofa

Iz priložnosti je nastal problem: Janez Janša trdi, da je že Masaryk v knjigi \

Iz priložnosti je nastal problem: Janez Janša trdi, da je že Masaryk v knjigi \"Priložnost malih narodov\" uporabljal podobne besedne zveze kot sta jih on in Blair. Toda v knjigi \"Problem malih narodov\" podobnih besednih zvez ni. Pravi avtor ostaja Blair.

Predsednik vlade plagiatorstva ni priznal. Ni priznal, da je v svojem govoru uporabil tuje besede, stavke, odstavke, ni priznal, da je kot slavnostni govornik ob 15. obletnici osamosvojitve ukradel dele govora, ki ga je imel Tony Blair leta 1997 in se sam podpisal pod njimi. Namesto opravičila so nam iz kabineta Janeza Janše servirali sporočilo za javnost, v katerem piše, da je Janša zgolj uporabil »stavke in besedne zveze, ki jih državniki ob takšnih in drugačnih priložnostih večkrat uporabijo«. Govorjenje o intelektualni kraji naj bi bilo skrajno pretirano in privlečeno za lase.
Blair je leta 1997 rekel: »Danes želim zastaviti ambiciozen cilj za to državo. Da ne bomo nič manj kot vzorna država 21. stoletja, svetilnik sveta.« Janša je leta 2006 rekel: »Danes si lahko bolj kot kadarkoli prej zastavimo velike cilje za prihodnost. Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja.« Blair je leta 1997 rekel: »Stare britanske vrednote, a nova britanska samozavest. Nikoli ne bomo največji. Verjetno nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« In Janša je leta 2006 dejal: »Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest... Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Je Janša res zgolj uporabil stavke in besedne zveze, ki jih državniki ob takšnih in drugačnih priložnostih večkrat uporabijo?
V intervjuju z novinarjem RTV Slovenija Sandijem Čolnikom, ki si ga je predsednik vlade sam izbral za sogovornika, je Janša še natančneje pojasnil, zakaj ni plagiator. V zadnjih šestih mesecih slovenskega predsedovanja naj bi imel nekaj več kot 100 nastopov, pri katerih so mu pomagali različni sodelavci, vendar je nekatere ključne ali pa pomembne govore napisal sam, je povedal. Tudi tistega, ki »naj bi ga prepisal« od Tonyja Blaira. Nekateri sodelavci so mu sicer pripravili posamična izhodišča, na podlagi katerih je Janša sestavil govor, a to, da »sem govoril o Sloveniji, ki naj bo svetilnik ali pa ki lahko postane svetilnik v Evropi, ta prispodoba svetilnika je uporabljena tisočkrat v različnih govorih, nisem bil jaz prvi, ni bil niti Tony Blair prvi, ki je to uporabil,« je dejal Janša.
Isto naj bi veljalo za drugo prispodobo, za misel o malih in velikih narodih, za katerega je bil nagrajen. »Tudi to, da če si omejen z obsegom, če si recimo majhen ali pa majhna država, ne moreš postat največji ali pa najmočnejši, da si pa lahko dober oz. najboljši. To ni stvar, ki bi jo prvič izrekel Tony Blair ali pa jaz,« je dejal Janša. In nadaljeval: »O tem je recimo prvi češki predsednik potem, ko je nastala češka država, po 1. svetovni vojni, napisal knjigo Priložnosti malih narodov. Govoril je tisočkrat v teh prispodobah, o tem so govorili tudi mnogi drugi. Poznamo tudi govore Tonyja Blaira. Mnoge sem slišal, poznam ga osebno. Mislim, da bi se zelo nasmejal.« Dialog s Čolnikom se je nato končal s sklepom, da je omenjene misli še pred Janšo prepisal Blair. »Ja on sigurno ni tisti, ki bi rekel, da je to njegova pogruntacija,« je dejal Čolnik, Janša pa mu je pritrdil in v plagiatorsko omako potisnil še bivšega britanskega premiera: »Ne, sigurno ne. Tudi njega so obtožili.«
Tonyja Blaira so sicer res obtožili plagiatorstva. Vendar ne za odmevni govor iz leta 1997, ko je po zmagi na volitvah Blair prvič nagovoril stranko na letnem zboru v Brightonu. Njegov primer je v primerjavi z Janšo precej nedolžen: pred napadom na Irak so leta 2002 in 2003 v Veliki Britaniji objavili zbirko argumentov in obveščevalnih podatkov, ki naj bi parlament prepričali o nujnosti napada na Irak, za katerega se je Blair tedaj goreče zavzemal. Izkazalo se je, da pri dosjeju ni šlo le za prirejanje obveščevalnih podatkov, za kar se je prijel nov pojem sexing-up, saj so novinarji v tekstu našli celo del seminarske naloge nekega ameriškega podiplomskega študenta, ki so ga uredniki dosjeja prekopirali skupaj s slovničnimi napakami. Krivda torej ni padla neposredno na Blaira. Glede avtorstva Blairovega govora pa smo vprašali Laburistično stranko. Tam so nam potrdili: »Ne skrbite. Blair je avtor govora.« Ne Masaryk, Blair. Blair ni prepisoval, so nam zagotovili. Janševo plagiatorstvo poznajo, »a v to zgodbo ne želimo in zadeve ne bomo komentirali«, nam je dejal Tom Price, ki je pri laburistih pristojen za stike z javnostjo: »We don't want to go into it.«
Kako pa je z Masarykom? Preverili smo tudi ta del premierovega odgovora. Ugotovili smo, da ne gre za knjigo Priložnosti malih narodov, ampak knjižico Problem malih narodov, ki je znani češki filozof in državnik Tomáš G. Masaryk ni napisal po I. svetovni vojni, ko je nastala češka država, ampak je šlo za predavanje, ki ga je Masaryk imel leta 1905. Iskanje knjige je bila sicer svojevrstna avantura. En, srbohrvaški izvod »Problém malého národa« je sicer evidentiran v knjižnici zavoda Svetega Stanislava v Ljubljani, vendar knjige v materialni obliki na policah ni. Na še večje začudenje smo naleteli pri sosedih. Čeprav naj bi knjižica v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v srbohrvaškem jeziku izšla na Hrvaškem, v njihovi narodni knjižnici, ki bi morala po zakonu hraniti nekaj izvodov vsakega izdanega dela, zanjo ne vedo. V javno dostopnih zbirkah in katalogih knjige ni. Kljub temu pa jo imajo najpomembnejši voditelji bivše Jugoslavije. Imela sta jo Franjo Tuđman in Slobodan Milošević, v svojih zasebnih knjižnicah jo hranijo vsi pomembnejši jugoslovanski verski voditelji, člani zadnjega predsedstva bivše Jugoslavije, dobil jo je tudi bivši predsednik slovenske države Milan Kučan. In sicer leta 1990, po pošti, od podjetja, ki se ukvarja s projektiranjem in izdelavo materialov ter izdelkov za dušenje vibracij in hrupa.
Uganka se je razrešila na Reki. Knjigo smo našli na sedežu podjetja RAI - Riječki akustički inžinjering, kjer nas je sprejel njegov direktor Radivoj Bošnjaković pod veliko zahvalno plaketo, ki mu jo je poslal bivši češki predsednik Václav Havel. Iz češčine je knjigo prevedla njegova žena Viera, po rodu iz Češke in v sorodu z Masarykom, s plemenitim namenom: še pred balkansko morijo sta Masarykovo delo poslala voditeljem bivše Jugoslavije v upanju, da se ne bi zgodilo najhujše. »V našem zgodovinskem in političnem življenju ni bilo veliko mislecev, ki bi se v razmišljanju o položaju svojega naroda vzdignili nad ozko, lokalno dojemanje problema,« pojasnjuje Bošnjaković. V spremni besedi je zapisal, da je prišel čas, ko je lahko biti veliki Slovenec, veliki Hrvat ali veliki Srb, čeprav je vsem jasno, da bi morali biti pametni Slovenci, pametni Hrvatje in pametni Srbi. K temu naj bi pomagal češki filozof, »prijatelj naših narodov«, katerega misel je v knjižici, dejansko predavanju iz leta 1905, predstavljena v zgoščeni obliki.
V knjižici z 32 stranmi smo poskušali najti isto ali podobno izjavo tisti, ki jo je zadnjič izrekel Janez Janša in za katero je bil nagrajen: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši.« Je res avtor te ali podobne izjave Masaryk, Blair in Janša pa jo zgolj ponavljata? Odgovor je seveda nikalen. V knjižici takšne izjave ni. Ena izmed Masarykovih misli o velikih in malih narodih je naslednja: »Zgodovina nam ponuja nešteto primerov, v katerih so mali narodi dohiteli največje. A tudi veliki lahko postanejo mali. Še težje pa je malim, če začno oponašati velike. Biti mali narod ni zlo. Mali narod je tisti, ki tega ne vidi in ne išče izhoda iz takšne situacije.«
Če bi Janša Masarykovo knjižico res prebral, bi morda v njej naletel tudi na naslednji, sklepni odstavek, v katerem češki državnik svetuje malim narodom, kako postati veliki. »Ni dovolj poznati resnico. Resnico je treba tudi priznati. Naša dolžnost je, da resnico, ki smo jo spoznali, tudi priznamo in za njo stojimo. Ne samo kot obče pravilo, ampak v vsakem posamičnem, pa tudi najmanjšem primeru, ki se nam, kot posamezniku, zgodi v življenju. To izkušnjo nam daje vse raziskovanje književnosti, zgodovine, spoznavanje svetovnega razvoja in naše vloge v svetu. In vztrajnost v tem. To je zahteval Jan Hus od svojih sodobnikov. Pogum v branjenju svojega spoznanja, pogum v branjenju svojega spoznanja. Če spoznamo resnico, ni prostora za strah. Človek lahko spozna, ugotovi, lahko je gotov. Ostalo pa mora prepustiti, naj tako rečem, previdnosti. Gospodu Bogu.«
Če bi Janša res hotel postati velik voditelj, bi torej priznal: »Državljankam in državljanom se iskreno opravičujem, da sem ob 15. obletnici osamosvojitve zlorabil njihovo zaupanje. Prav tako se opravičujem bralkam in bralcem Večera, ki so me za to nagradili.« Namesto tega nas je, v Masarykovem žargonu »majhen« Janša popeljal po poti malih narodov. Na tej poti še naprej vztraja. Po mnenju predsednika vlade je problem v Mladini, ki naj bi bil neodvisen tednik do leta 1990, »potem se je lastništvo na nek čuden način spremenilo in tudi zdaj ima, mislim, da neke čudne lastnike«. Komentatorji, ki rešujejo ugled premiera in še poglabljajo laž, pišejo o »medijsko lansiranem odkritju«.
Vendar zarote ni. Razlaga je preprosta: v Mladini smo pred tremi tedni objavili članek o tem, kako se je spremenila Janševa retorika. Iz opisovanja raja na zemlji, iz slike svetilnika in mirnega morja, na katerem je ladja obrnjena v pravo smer in jo le kakšni oblački (denimo Andrijana Starina Kosem) motijo pri plovbi, je Janša v zadnjih parlamentarnih nastopih začel opisovati Slovenijo kot raj za tajkune na zemlji. Ob tem smo za dokaz uporabljali tudi citate iz obeh Janševih govorov ob dnevu državnosti iz leta 2006 in 2007. Članek je prebral naš bralec, ki ima knjigo govorov Tonyja Blaira, in nas opozoril, da so nekatere besedne zveze identične. Ob preverjanju smo nato odkrili, da je Janša dobesedno prepisal štiri odstavke iz govora, ki ga je imel Blair leta 1997.
Da ne bo nesporazuma: še vedno obstaja verjetnost, da delamo predsedniku vlade krivico. Morda so se isti stavki v Blairovem in Janševem govoru znašli zgolj po naključju. To ne bi bilo nemogoče. V matematiki je znan teorem neskončnosti. Ta gre takole: če bi dali neki opici pisalni stroj in neskončno časa, bi ob naključnem pritiskanju na tipke enkrat zagotovo napisala eno od Shakespearovih del. Ali katerokoli drugo besedilo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.