3. 7. 2008 | Mladina 27 | Politika
Kdo je lahko kapitalist?
V tranziciji se je velik del slovenskega liberalizma spačil v navaden bushizem, v vero, da so edini pomembni procesi v družbi tisti ekonomski, ki jih upravlja kapital
Franček Drenovec, analitik in ekonomist. Mnenja avtorja so njegova osebna mnenja.
© Borut Peterlin
Že nekaj mesecev spremljamo burne razprave na strankarskem prizorišču o tem, kdo naj bo in kdo naj ne bo slovenski kapitalist, ter o spremembah zakonodaje, ki so potrebne, da pride ta del družbene dinamike pod čim popolnejši nadzor politične oblasti. Odpor do novonastajajočega zasebnega kapitala se je dejansko pojavil v zelo širokem krogu domačih elit. Ekonomist in politik, ki ga (v vsem drugem) spoštujem, je zadnjič v Delu razlagal, da so slovenski podjetniki navadni provincialni kmetavzarji, ki so zaslužni edino za to, da so naše povprečne plače nižje, kot bi bile, če bi podjetja vodili tujci.
To je seveda neumnost. So plače v Leku res višje kot v Krki? So višje v Sparu kot v Mercatorju? Glede rasti plač je tako ali tako odločilno tole vprašanje: je res tuji kapital tisti, ki vodi v tehnološkem napredovanju slovenskega gospodarstva? Kolikor poznam podatke, zanimajo tujce pri nas predvsem tranzicijski ekstraprofiti v trgovini in financah ter nato možnosti za prenašanje svojih nižjeproduktivnih industrijskih postopkov k cenejši delovni sili. Tiste ekonomske in razvojne procese, ki podpirajo dolgoročno in vzdržno rast plač, poganja v Sloveniji skoraj izključno domači kapital - v okviru možnosti, ki jih ponuja domače institucionalno in drugo okolje.
Slovensko gospodarstvo in slovenska družba stojita in padeta s svojimi kapitalisti - tako kot stojita in padeta s svojimi znanstveniki in s svojimi pesniki. O tem, kdo bo kapitalist ter kdo bo znanstvenik in kdo pesnik, pa bodo odločili oni sami. Politični sloj nad tem nima moči. Edina moč, ki jo v tem konfliktu tranzicijskih elit politiki zares imajo, je, da lahko vse tiste, ki jih očitno doživljajo kot konkurenco, uničijo.
Dobro bi bilo opozoriti na dve »optični prevari«, ki vplivata na naše razmišljanje. Prva je prevara glede tega, kdo sploh so naši kapitalisti. Zasebni kapital se je doslej v Sloveniji v večjem obsegu razvil samo v upravljavsko enostavnejših panogah, ki prodajajo na domačem trgu. V nekem dvomilijonskem kotičku Evrope je »domači sektor« seveda povsem sekundaren, če ne kar marginalen del gospodarstva. A odkar je prešla ekonomska moč v državi z nekdanjih »direktorjev« na zasebne lastnike, je prešla tudi iz območja čvrstih, v mednarodni konkurenci preizkušenih podjetij v to območje provincialne trgovine, drobnih financ, gradbeništva in pivovarstva. V tem območju je sedaj »denar« in v tem območju so razpredeni tudi vsi priseski in lovke - in protiusluge - političnih strank.
Ko danes v Sloveniji govorimo o kapitalu, govorimo vedno samo o tem območju gospodarstva, ki je marginalno! O naših resničnih kapitalistih ne vemo ničesar. Večinoma sploh niso lastniki. Sedijo v upravah podjetij s čudnim, pogosto nezasebnim lastništvom - in si verjetno mislijo svoje o tej protikapitalistični evforiji naših novih »nekapitalističnih« elit. Večinoma se počasi že tako ali tako selijo iz države. Investicij izvoznih podjetij v širjenje kapacitet na domačih tleh skoraj ni več; v prvem četrtletju je znašala letna rast dodane vrednosti v industriji samo še 2 odstotka (v gradbeništvu pa 27 odstotkov).
Druga »optična prevara« je tista glede moči kapitala. V tranziciji se je velik del starega slovenskega liberalizma spačil v navaden bushizem, v vero, da so edini pomembni procesi v družbi tisti ekonomski, ki jih upravlja kapital, ter da izvira tudi moč politikov samo iz tega, koliko se prikupijo kapitalu (ali koliko ga kar neposredno obvladajo). V resnici opravlja tržna ekonomija v sodobnih družbah le dokaj omejen del vseh njihovih »poslov«, v Sloveniji verjetno manj kot polovico, v bolj razvitih okoljih še manj. Za vse drugo, kar »trošimo« ljudje, individualno ali kot skupnost, morajo poskrbeti druge institucije, ki so pod pokroviteljstvom civilne družbe in politike. V vladah uspešnejših evropskih držav sedi že več sociologov in drugih takih kot ekonomistov.
Kapitalisti opravljajo svoj del posla, drugi drugega. Slovenski (večinski) kapitalisti so vse doslej opravljali svoj posel zelo dobro. Tisti drugi pa so (večinoma) kar nehali opravljati svojega! Imamo naraščajoče kolapsiranje v sistemih zagotavljanja socialne varnosti, pravne varnosti in zdravstvene varnosti, v sistemih, ki morajo v družbi ustvarjati občutenje enakosti in pripadnosti, ter, to je najbolj kritično, v sistemih izobraževanja, na katerih temelji naš bodoči razvoj. To kolapsiranje neekonomije traja že veliko dlje kot zgolj zadnja tri leta.
Če povzamemo (in malo poenostavimo): ničesar »naravnega« ni, po čemer bi bila tržna ekonomija in zasebni kapital v konfliktu z »družbo«. Konflikt nastane, če ostane ekonomija edina aktivna sfera v družbi - in to se ne zgodi zaradi kakšne velike in neobvladljive moči kapitala, ampak zaradi velike pogoltnosti, nemarnosti ali nemoči drugod. Naše nezadovoljstvo se kanalizira v napačno smer.
Vseeno preseneča jakost »protikapitalizma« tudi v okoljih, za katera bi človek mislil, da se ne istovetijo s specifičnimi interesnimi sklopi politikov. Zakaj je nekdo, ki je velik borec za avtonomijo institucij, hkrati velik nasprotnik avtonomije kapitala? Imamo procese blokiranja razvoja javnih institucij in procese blokiranja razvoja zasebnega kapitala. Dodajmo še »regionalizacijo«, v ozadju katere je očitno tudi motiv zaustavitve nadaljnjega razvoja lokalne samouprave, osnovne šole demokracije. Saj so to vse deli iste širše usmeritve.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.