3. 7. 2008 | Mladina 27 | Družba
Planet vrečarjev
Bo eden od simbolov potrošništva preživel krizo srednjih let?
© Borut Peterlin
Plastične vrečke, prve so v ZDA ponudili leta 1957, so v zadnjih letih postale pomemben, z globalizacijo pa predvsem vsesvetovni okoljevarstveni problem. Sicer v senci globalnega segrevanja, a vendar zelo na očeh, saj gre za najbolj vsakdanjo, pa tudi veliko bolj opazno in oprijemljivo zadevo. Ekološko usmerjene stranke in nevladne organizacije povzdigujejo glas ter pritiskajo na trgovce in vlade. Po internetu krožijo power point predstavitve s slikami mrtvih živali, grozljivimi statistikami in dejstvi kot na primer, da letno svetovno proizvodnjo plastičnih vrečk štejemo v bilijonih, ne v milijardah.
Vse več držav popušča pritiskom okoljevarstvenikov in za vrečke uvaja prepovedi ali pa vsaj obdavčitev. Pri tem upajo, da se bo ponovila irska izkušnja. Irci so namreč pred nekaj leti uvedli 15 centov davka na vrečko, s čimer jim je uspelo njihovo prodajo zmanjšati kar za 90 odstotkov. Ko so nedavno začeli opažati, da uporaba vnovič narašča, so davek pač še nekoliko dvignili, tako da trenutno znaša 22 centov. Največji problem naj bi bile brezplačne tanke plastične vrečke, v katere lahko v večjih trgovinah lično spravimo sadje in zelenjavo, pri blagajni pa so na voljo po principu »vzemi, kolikor hočeš«. Te so, kot prvo, zaradi tankosti res namenjene več ali manj za enkratno uporabo, kot drugo so zaradi majhne mase neprimerne za zbiranje in recikliranje, kot tretje pa so izdelane iz polietilena z visoko gostoto, ki se v okolju razgrajuje tudi do tisoč let. Pred nekaj leti so jih prepovedali v Južni Afriki, letos so s prepovedjo, verjetno tudi pod vtisom olimpijskih iger, sledili Kitajci, njim pa še Avstralci.
V vseh primerih debelejše in bolj trpežne vrečke ostajajo v ponudbi, a so obdavčene. Afrika in Azija sta vodilni v družbi plastičnim vrečkam nenaklonjenih držav. Tu so namreč še Eritreja, Ruanda, Somalija, Tanzanija, Kenija in Uganda. Obdavčene so na Tajvanu in Japonskem ter v Singapurju. Prepovedane so v nekaterih večjih mestih v Indiji in Bangladešu. Razlog: zapolnjujejo kanalizacijske cevi in povzročajo poplave. V ZDA so prepovedi in obdavčitve omejene na posamezna večja mesta in lokalne skupnosti. Tudi zato, ker so se veliki izdelovalci plastičnih vrečk tam okoljevarstvenikom postavili po robu. In to precej agresivno. V okviru industrijskega združenja so ustanovili Napredno zavezništvo plastičnih vrečk (Progressive bag alliance), ki so ga pozneje preimenovali in zdaj nosi ime Napredni družbeniki plastičnih vrečk (Plastic bags affiliates). Njihove aktivnosti so tako javnomnenjske kampanje kot lobiranje in pritiski na oblastnike, sledijo pa jim tudi tožbe. Glavna mantra je, da plastične vrečke za okolje sploh niso škodljive, če sta ustrezno urejena zbiranje in reciklaža. Na njihovi spletni strani je mogoče najti dokumente, na primer »10 mitov o plastičnih vrečkah«. Poudarjajo, da so papirnate vrečke, torej prva alternativa, ki nam pride na misel, za okolje veliko bolj škodljive, saj je za izdelavo potrebne veliko več energije, v procesu izdelave pa nastane neprimerno več toplogrednih plinov in potencialnih onesnaževalcev vode. Napadajo tudi pozive k uporabi biorazgradljive plastike. Prvič, ker je za zdaj še draga, drugič pa zato, ker naj se trenutno tržene vrste razgradljive plastike ne bi razgradile same od sebe, v naravnem okolju, temveč le v posebnih kompostnikih.
V Sloveniji se nam prepoved prodaje plastičnih vrečk za zdaj ne obeta. Na ministrstvu za okolje in prostor se nameravajo proti preveliki uporabi plastičnih vrečk - na leto naj bi jih porabili med 300 in 600 milijonov - za zdaj boriti le s povišanjem okoljske dajatve za nerazgradljivo in težje razgradljivo embalažo. Trenutno z okoljsko dajatvijo na leto zberejo le borih pol milijona evrov. »V smislu višanja dajatve smo začeli razmišljati o spodbudah za biorazgradljivo plastiko,« pravi Katja Buda, vodja sektorja za preprečevanje onesnaževanja okolja na ministrstvu. K uporabi biorazgradljive plastike v Sloveniji poziva Okoljsko-raziskovalni zavod, ki ga predstavljata predsednica Stranke ekoloških gibanj Marinka Vovk in predsednik Zveze ekoloških gibanj Karel Lipič. Na začetku leta so na ministrstvo naslovili poziv, ki med drugim vključuje uvedbo davka na nerazgradljive vrečke po vzoru Irske, zakonsko določeno prodajo zgolj trpežnejših vrečk z možnostjo večkratne uporabe in zamenjavo navadnih polietilenskih vrečk v večjih trgovskih centrih z vrečkami iz biorazgradljive plastike. Kot pojasnjujejo, so se v ta namen povezali z Žigo Konjarjem, ki je slovenski zastopnik za svetovno mrežo »Degradable plastics«. Gre za material, ki naj bi v nekaj deset mesecih povsem razpadel na CO2 in vodo.
Vprašanje je seveda, koliko dodatnega CO2 - toplogrednega plina - v ozračju bi to pomenilo ob množični uporabi. Prav tako nas je zanimalo, kakšno finančno korist si od morebitnega pozitivnega odziva ministrstva obetajo pobudniki uvedbe biorazgradljive plastike. »Tu ne gre za neposredno finančno korist, ampak za nujnost, da zmanjšamo količino odloženih odpadkov, med njimi tudi nosilne plastične vreče, ki med odloženimi odpadki izrazito prevladujejo. Zelo malo vreč namreč zberemo ločeno, zato je nujen ukrep, ki bo preprečil nadaljnje kopičenje vreč po odlagališčih,« odgovarja Vovkova. Kot nam je povedala Brigita Šarc z Agencije za okolje, je bil v letu 2006 (najnovejši že dostopni podatki) delež plastike in sestavljenih materialov iz plastike še vedno približno 32-odstoten, kar pomeni nekaj več kot 200 tisoč ton; večino bi bilo mogoče z ustreznim ločevanjem reciklirati. Podatka, kolikšen delež pripada odpadni plastični embalaži, na Agenciji nimajo.
Reciklaža plastike je sicer energetsko zelo potraten proces, pravi Zlata Omahen, direktorica podjetja Omaplast, enega redkih, ki se v Sloveniji ukvarja z recikliranjem plastike in po besedah Omahnove edinega, ki se ukvarja izključno s tem, ne pa tudi z izdelavo končnih produktov iz recikliranega materiala. Na dan predelajo 50 ton plastične folije, kamor spadajo tudi vrečke. »Polietilen je treba oprati, zmleti, posušiti, narediti aglomerat in še enkrat prečistiti skozi ekstrudor, da dobimo granulat. Ta pa je uporaben za nadaljnjo izdelavo,« postopek opisuje Omahnova. Stroškovna učinkovitost podjetja je v veliki meri odvisna od stopnje ločenosti odpadkov, ki jih dobijo v predelavo, pri čemer se zanašajo na pogodbene dobavitelje, na primer družbi Dinos in Papirservis. Kot pravi Omahnova, je mogoče reciklirati vse nosilne vrečke. »Zavreči je treba samo plastiko, ki je bila uporabljena za pakiranje hrane, še posebej mesa.« Ko beseda nanese na recikliranje, Žiga Konjar sicer pravi, da to ni rešitev, ker se masa plastike v okolju ohranja. Je pa res, da so možnosti za izdelke iz recikliranih vrečk zelo široke. Indijska nevladna organizacija Conserve tako na primer iz njih izdeluje izjemno popularne modne dodatke, od nakita do torbic.
Na Kemijskem inštitutu, natančneje na njegovem oddelku za polimere, kjer so najbolj usposobljeni za strokovna mnenja o okoljskih učinkih in sprejemljivosti plastičnih vrečk, so se v času nastajanja tega članka žal podali na tako rekoč kolektivni dopust, zato se moramo opreti na mnenje, ki ga je dr. Andrej Kržan povedal za RTV Slovenija. Po njegovem plastične vrečke sploh ne škodujejo okolju, s stališča učinka pa so tudi izjemno ekonomične zaradi majhne količine uporabljenega materiala. Tudi slednjega, povečini polietilen, proizvajajo izjemno učinkovito in nikakor ni nevaren. Popolna prepoved plastičnih vrečk bi bila po njegovem mnenju nesmiseln korak v preteklost; prepoved bi kršili ali pa bi imela negativne gospodarske posledice. Do neke mere razumna se mu zdi prepoved razdeljevanja tankih brezplačnih vrečk, ker je njihova reciklaža vprašljiva z vidika ekonomičnosti.
A čemu takemu se veliki slovenski trgovci vsaj za zdaj ne nameravajo odreči. V Mercatorju, kjer na leto prodajo in razdelijo približno 130 milijonov vrečk, pravijo, da »so se kupci navadili na visok standard trgovske storitve in pričakujejo brezplačne vrečke«. Hkrati, nam je povedala Tanja Durin, verjamejo, »da so ljudje pri nas tudi vedno bolj ozaveščeni glede ravnanja z odpadno embalažo«. Po njenih besedah v Mercatorju na prodajnih mestih in v skladiščih na leto ločeno zberejo največ odpadne embalaže v Sloveniji, kar 12 tisoč ton. »Če plastično vrečko večkrat uporabimo in je ne odvržemo v okolje, ampak v zbiralnike za embalažo, je njeno uničenje oz. reciklaža relativno neškodljiva za okolje.« V Sparu pravijo, da na področju vrečk pripravljajo okolju prijazne novosti in da si prizadevajo za zmanjševanje deleža plastičnih vrečk. Vendar, kot pravi vodja marketinga Janja Štular, trenutno kupcem ne morejo ponuditi primernega nadomestnega izdelka, zato o morebitni popolni ukinitvi ne razmišljajo. Pri Tušu pravijo, da so »vsekakor ekološko ozaveščeni ter pripravljeni na proaktivno reševanje omenjene problematike«. Težava je v izraziti potrošniški usmerjenosti tako prodajalcev, ki so sami v vlogi potrošnika, kot potrošnikov, ki pač zaradi zastonj oziroma prepoceni nakupovalnih vreč z njimi ne ravnajo odgovorno, pravi Marinka Vovk in poudarja: »Dokler bo v Sloveniji trgovski lobi tako močan, da jim ni treba izvajati prav nobene zamenjave embalaže v sistemu kavcije, tako dolgo bo težko kar koli pričakovati.« A plastična embalaža primarno ne zadeva trgovcev, menijo v Mercatorju, pač pa prej proizvajalce in kupce njihovih izdelkov. »Kupci s svojo izbiro in nakupom ali nenakupom izdelkov določajo in odločajo tako o vsebini kot tudi o embalaži izdelkov, ki jo morajo tudi ločeno zbirati. Trgovec ne more vsiljevati nakupnega obnašanja, ampak sledimo potrebam in željam kupcev. Ekološka ozaveščenost in delovanje torej nista stvar samo posameznega trgovca, ampak družbe kot celote, gospodarstva in vsakega posameznika,« trdi Tanja Durin.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Največje smetišče na svetu
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.