3. 7. 2008 | Mladina 27 | Politika
Bumerang efekt
Zimbabvejska opozicija se je za pomoč obrnila na mednarodno skupnost, ta pa ji je bolj ali manj obrnila hrbet
Voditelji držav članic Afriške unije so na zasedanju v egiptovskem letovišču Šarm el šejk obravnavali napeto dogajanje v Zimbabveju, kjer se je namesto demokratičnih predsedniških volitev odvila farsa, in sprejeli deklaracijo, ki predsednika Roberta Mugabeja ter opozicijskega voditelja Morgana Tsvangiraija poziva k dialogu in oblikovanju vlade narodne enotnosti. V bistvu gre za precej zgovorno situacijo. Tsvangirai, vodja Gibanja za demokratične spremembe, ki je odstopil od drugega kroga predsedniških volitev, uradno zaradi nasilja nad svojimi privrženci, je zaprosil mednarodno skupnost za pomoč pri uvajanju demokracije v državi. Organizacija združenih narodov je njegov apel zabeležila, a je odgovornost v večji meri preložila na pleča Afriške unije, ta pa jo je nato preložila na Mugabeja in Tsvangiraija, češ, naj se sama dogovorita. In tako je Tsvangiraijeva prošnja obkrožila svet, se vrnila nazaj kot bumerang in ga udarila po zatilju.
Edino konkretno pomoč je Tsvangiraiju nudilo nizozemsko veleposlaništvo, ki ga je nekaj dni "gostilo" zaradi njegove osebne varnosti. A vprašanje je, ali je najhujše, torej vsakodnevni napadi na privržence Tsvangiraijeve stranke, ki so za seboj pustili skoraj 90 grobov, res mimo, saj novice o nasilju še naprej prihajajo. Prav tako še ni popolnoma jasna usoda vlade narodne enotnosti, kljub temu da ji je Mugabe izkazal nekaj pokroviteljske naklonjenosti. Pred tem je njegov tiskovni predstavnik George Charamba ostro zavrnil možnost tako imenovanega kenijskega scenarija: »Imamo svojo zgodovino navezovanja dialogov in reševanja političnih kriz na zimbabvejski način. Na zimbabvejski in ne kenijski način.« Ob tem je treba dodati, da je v zvezi z idejo o vladi narodne enotnosti veliko skepse izkazal tudi sam Tsvangirai, ker ne verjame, da bi to lahko koristilo ljudem: »To bi bil zgolj elitni pakt med vodstvi. Mi pa hočemo tranzicijo, ki bo šla v smeri sprejetja nove ustave, demilitarizacije institucij Zanu-PF (Mugabejeva stranka), njihove reformacije, potem pa bi imeli volitve.«
Medtem svetovni voditelji počnejo tisto, kar jim gre še najbolj od rok: razpredajo, kaj bi morali storiti. Ena izmed možnosti na mizi je regionalna in mednarodna osamitev Mugabejevega režima. Washington ne priznava zimbabvejske oblasti, francoski zunanji minister Bernard Kouchner pa je izjavil, da Evropska unija »ne bo priznala nobene druge vlade razen tiste, ki bi jo vodil Morgan Tsvangirai«. Poleg politične osamitve bi Zimbabve lahko doletele sankcije, vendar se postavlja vprašanje, v kakšnem obsegu, saj sankcije ponavadi prizadenejo običajne ljudi. Drugo, Mugabejev režim je zelo odvisen od prihodkov od rudarstva in zahodne države bi svojim korporacijam lahko prepovedale sklepanja strateških zavezništev z zimbabvejskimi. A to bi bila res kratkotrajna rešitev, saj bi nastalo praznino najverjetneje kmalu zapolnila kitajska in ruska podjetja. Zaradi sankcij bi lahko v Zimbabveju v končni fazi prišlo do večjih nemirov, vendar bi s tem odgovornost za nastalo situacijo padla tudi na ramena Varnostnega sveta OZN. In novega prelivanja krvi si po nedavnih tragičnih dogajanjih v Keniji ne želi videti nihče.
Kakor koli že, s Tsvangiraijem ob strani ali ne, Mugabe očitno ostaja nesporna avtoriteta v svoji državi; zdi se, da dokler bo sam hotel. In kljub vsemu, kar se je zgodilo, ima Mugabe v omenjeni deklaraciji Afriške unije še vedno uradni naziv »predsednik«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.