17. 7. 2008 | Mladina 27
Zaletavanje v predsednika države
Na pobudo vladne strani je v zadnjih tednih med Janšo in Türkom počilo že dvakrat
Predsednika ob dnevu ustavnosti, 23. decembra 2007
© Borut Peterlin
Napetosti med predsednikoma naraščajo. Predvolilna vročica se je zadnje tedne skoraj po pomoti preselila iz strankarske arene v državne vrhove. Prvič se je med Danilom Türkom in Janezom Janšo zapletlo pri damskem programu ob vrhu EU-ZDA, kjer je Janša Türka med vrsticami označil za nečimrneža. Drugič sta se predsednika konkretneje udarila ob imenovanju veleposlanikov. Türk je v javnosti ostro napovedal blokado vsakršnega vladnega sklepa do konca volilne tekme, potem ko se vlada z njim ni uskladila glede različnih seznamov.
Zanimivejši in pikantnejši je seveda tako imenovani damski zaplet ali vprašanje, kdo bo na vrhu EU-ZDA gostil ameriško prvo damo Lauro Bush, premierova zaročenka Urška Bačovnik ali žena predsednika države Barbara Miklič Türk. Takšne simbolične, obrobne teme včasih povedo več o resničnem razmerju med politiki kot formalne presoje razmer, po katerih so odnosi predvsem »korektni«. Presežek te vrste smo doživeli v začetku junija. Tedaj je iz kabineta predsednika vlade zaradi nekaterih objav prišlo presenetljivo sporočilo za javnost, da je gostitelj vrha EU-ZDA Janez Janša, »čeprav ne gre za dvostranski obisk«, na prošnjo predsednika države Danila Türka v predlog programa vključil tudi njegovo dvostransko srečanje s predsednikom ZDA ter da naj bi na prošnjo predsednika republike »v predlog damskega programa, ki ga za soprogi predsednika ZDA in predsednika Evropske komisije gosti njegova partnerka Urška Bačovnik, vključil soprogo predsednika republike«. Sodeč po tem naj bi bil Janša zgolj popustil in zadovoljil karierne aspiracije ambiciozne družine Türk.
Predsednik države se je na to novico odzval zelo diplomatsko in Janšo hitro uravnotežil. Odgovoril je, da »pri pripravi obiskov na najvišji ravni pričakujejo protokolarno korektnost in spoštovanje ustavnih določb o položaju predsednika republike«. Nato je dodal, da predsednik republike ni »predlagal« vključitve dvostranskega srečanja v program, niti ni »prosil« za vključitev svoje soproge v damski program za ženo predsednika ZDA. Kdo je potem v resnici njegovo soprogo predlagal v program, nismo izvedeli, malce pozneje pa je Slovenska tiskovna agencija o koncu spora med predsednikoma kategorično sporočila, da bo gostiteljica Urška Bačovnik. »Se bo pa Busheva soproga srečala tudi s soprogo slovenskega predsednika,« je dodala STA. Zaplet je bil rešen, Urška je postala prva dama in javnost ji je sledila na vsakem koraku z Lauro. Dokler niso pravljice pokvarili Američani.
Dvom, da je Urška Bačovnik zares gostila Lauro Bush, se je pojavil nedavno, ko je na spletnih straneh Bele hiše uradni fotograf objavil slike z vrha EU-ZDA, kjer Bačovnikova ni bila omenjena, ampak zgolj obe prvi dami - »first ladies« - Laura Bush in Barbara Miklič Türk. Ameriški uradni zapis so pojasnili v ameriškem veleposlaništvu. Na naše vprašanje o tem, kdo je dejansko gostil ameriško prvo damo, so odgovorili, da to ni bila le Urška Bačovnik, ampak na željo ZDA obe, torej tudi Barbara Miklič Türk. Glede na protokolarni program verjetno predvsem Mikličeva. Očitno so se Američani želeli držati svojega protokola. Ker se predsednik vlade Janez Janša do vrha ZDA-EU, žal, ni utegnil poročiti, njegova partnerica sama ni mogla gostiti žene ameriškega predsednika. Kot zaročenka iz ameriške perspektive ni imela dovolj visokega statusa v primerjavi z ženo predsednika republike.
V bistvu precej nepomembna in protokolarna zadeva. Kljub temu pa fascinira, da je vladi in vladnemu protokolu to uspelo tako spretno prikriti. Namesto da bi javnost odkrito in brez sramu uradno obvestili o statusu posameznih akterjev, so v kabinetu predsednika vlade »namočili« Türka, predsednika države, tako da so mediji ob obisku njegovo ženo kazali kot eno iz vrste dam, poleg žene zunanjega ministra, s katerimi se je ameriška first lady srečala. Seveda v nasprotju s partnerico predsednika vlade, ki naj bi jo bila v resnici gostila.
Druga pomembnejša - oziroma vidnejša - disonanca med predsednikoma se je pokazala ob kadriranju na veleposlaniške položaje. Praviloma takšnih zapletov pri pošiljanju slovenskih predstavnikov v tujino ne bi smelo biti, ker se tako v neprijetnem položaju ne znajdejo le kandidati, pač pa tudi država, saj je v očeh tujine videti malce neresna. Zaradi tega je kadriranje veleposlanikov v preteklosti potekalo v skladu s premišljeno in ustaljeno prakso, podobno kot v drugih državah. Prvo selekcijo primernih oseb, ki naj bi Slovenijo predstavljale v tujini, so opravili na zunanjem ministrstvu. Šef kabineta zunanjega ministra je nato poslal tako imenovani non paper šefu kabineta predsednika vlade in ga v njem obvestil o imenih možnih veleposlanikov. Če premier s predlogom ni imel težav, se je odpravil na kosilo ali na pogovor k šefu države, da sta uskladila še zadnje malenkosti. Šele potem je vlada seznam potrdila, postopek pa se je nadaljeval v parlamentu, v znamenju konsenza in odobravanja.
V nadaljevanju zakon o zunanjih zadevah določa, da o predlogu vlade razpravlja odbor za zunanjo politiko, ki s kandidatom opravi pogovor, t. i. hearing. V njem poslanci izmerijo primernost kandidata, preverijo njegovo stanje, njegovo znanje o državi, v katero naj bi odšel, in znanje o Sloveniji. Šele po uspešno končanem in za javnost zaprtem hearingu, če citiramo pomembno misel, »je treba zaupno dobiti privolitev (agrément) za posameznega kandidata za vodjo misije od države sprejemnice«, kot pišeta v knjigi Diplomatsko in konzularno pravo pravniški avtoriteti s tega področja dr. Borut Bohte in dr. Vasilka Sancin. Agrément druge države naj bi se torej pridobil šele, ko je vsa formalna in politična procedura v Sloveniji končana. Tako se država izogne sramoti, da najprej začne pri državi gostiteljici nekajtedensko pridobivanje agrémenta za posameznega kandidata, nato pa se zaradi notranjepolitičnih predvolilnih razprtij odloči za drugega kandidata ali celo za nobenega.
Bistveno je: če bi se opisana procedura upoštevala, zapletov med predsednikom države in vlado ne bi smelo biti. Veleposlaniki namreč niso le stvar zunanjega ministrstva ali vlade, formalno so to odposlanci suverena, torej predsednika države, ki jo predstavljajo. Kot že ničkolikokrat bi dal predsednik države, konkretneje Danilo Türk, vladi neformalno vedeti, da do volitev ne bo nikogar imenoval ali razrešil z veleposlaniškega položaja, ali pa bi se z vlado uskladil kako drugače in predlagal umik katerega od predlaganih imen. Toda zunanje ministrstvo in vlada se teh postopkov nista držala. Kot je mogoče rekonstruirati iz različnih javnih izjav, sta se imenovanj lotila bolj po domače in na hitro. Gotovo je, da se Janez Janša neuradno s Türkom ni uskladil ali se sešel na kosilu, namesto njega je poskušal to vlogo odigrati zunanji minister. Ta je Türku enkrat osebno in drugič po tem, ko naj bi mu bil telefoniral Türk, sporočil dva različna svežnja imen. Kot so pojasnili v kabinetu predsednika države, je nato Türk sam telefoniral Janši in ga zaradi neusklajenosti zaprosil, naj vlada sklepa še ne sprejme, vendar ta tega ni upoštevala. Türk, ki je še vedno čakal na non-paper, je presenečeno ugotovil, da je vlada že sprejela sklep o imenovanju in si celo začela v tujini prizadevati za privolitev drugih držav.
Zaradi nestrinjanja in nesoglasij, ki so ob tem vzniknila v diplomatskih vrstah, je v javnost pricurljal podatek, da je vlada po tem, ko je na dveh sejah razrešila skupaj deset veleposlanikov, že potrdila predlog za imenovanje nekaterih novih. V Washington naj bi odšel Matjaž Šinkovec, nekdanji šef Sove, v Berlin naj bi šel Borut Trekman, v veleposlaniške vrste pa naj bi se vrnil kmetijski minister Iztok Jarc, ki so mu rezervirali mesto v Londonu. To so imena treh najspornejših in na prvi pogled kariernih diplomatov, pri katerih je pred volitvami bolj kot kariera pri imenovanju očitno pomagala politika. Jarc je politično vlogo odigral, ko je kot nekdanji veleposlanik v Izraelu prevzel vodenje kmetijskega resorja, Šinkovec je zagotavljal svoje usluge v Sovi, pri Trekmanu, ki je sicer že izgubil tožbo zaradi nespoštovanja slovenske zakonodaje v zadevi Golob, pa je verjetno bolj kot profesionalizem pomagalo prijateljevanje z zunanjim ministrom. Ravno Trekman je tisti, s katerim se predsednik države, domnevno zaradi njegove starosti, ni strinjal.
Ker se spor ni rešil v ozadju, se je začelo pranje umazanega perila v javnosti. Sprva je Türk (za POP TV) dejal, da so po njegovem predvolilne razmere »preveč razgrete«, in ker bi vplivale na proces odločanja, »sem se opredelil za to, da razrešitve in imenovanja počakajo na čas po volitvah«. Sledil je odziv zunanjega ministrstva, kjer so angažirali svoje strokovne službe prav na največji državni praznik, dan državnosti. Odgovor Türku so začeli s stavkom, da je »razlaganje pravil o funkcioniranju slovenske države na dan slovenske državnosti nenavadno, še bolj nenavadno pa je protislovje, ki se je pojavilo v zvezi z najnovejšimi izjavami predsednika republike o imenovanju veleposlanikov«. Zdi se neverjetno, da je zunanji minister Dimitrij Rupel s takšnim omalovažujočim načinom želel Türka prepričati, naj še enkrat premisli. Verjetneje je, da je šlo pač za še en poskus diskreditacije - kot so si jo na zunanjem ministrstvu privoščili že v času predsedniških volitev, kjer so v podobnem sporočilu dokazovali Türkovo paktiranje z nekdanjo Jugoslavijo med osamosvojitveno vojno.
Prvi vtis ob pošiljanju izbranih veleposlanikov na položaje v tujini v času pred volitvami je seveda, da si odhajajoča vladna garnitura, sedaj ko je še mogoče, išče primerne položaje za prihodnja leta. Tudi zunanji minister Rupel ne želi komentirati in ne zanikati, da se zanima za izpraznjeno diplomatsko mesto na Dunaju ali v Rimu. Eden izmed glavnih, poleg ministra, ki ima veliko možnosti in pristojnosti kadrovanja na ministrstvu, je generalni sekretar. Zdaj je to vršilec dolžnosti Igor Jukič. Jukič je vršilec dolžnosti zato, ker sedanji zakon kot pogoj za zasedbo položaja določa, da mora generalni sekretar imeti naziv veleposlanika.
Zunanje ministrstvo je letos predlagalo novelo zakona o zunanjih zadevah, s katero bi ta pogoj opustili. Domnevno zato, da bi poenotili pogoje, ki veljajo na drugih ministrstvih, »s čimer se zagotavlja načelo enake obravnave«. Če bo parlament spremembo potrdil, bi lahko sedanjemu vršilcu dolžnosti še pred volitvami zagotovili službo in kontinuiteto. Peter Toš, predsednik kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov, pravi, da so s to spremembo v klubu izredno nezadovoljni. »Generalni sekretar, v drugih državah senior officer ali senior secretary, je navadno apolitični šef ministrstva, ki je neodvisen od koalicijske sestave vlade. To mora biti izkušena oseba z dolgoletno diplomatsko prasko, kakršno lahko dobi le nekajkratni veleposlanik, ki ga vsi spoštujejo. Pri nas pa je zunanji minister predlagal za generalnega sekretarja osebo, ki ni nič drugega kot administrator. Verjetno zato, da zagotovi sedanjemu vršilcu dolžnosti kontinuiteto na istem mestu v nadaljnjem mandatu. In zaradi tega spreminja zakon.«
Milan Brglez s Fakultete za družbene vede se strinja, da je generalni sekretar ena najpomembnejših oseb na ministrstvu, saj zagotavlja kontinuiteto in je lahko tudi glavni »kadrovik«. »Normalno je, da se vsaka oblast želi polastiti takšne funkcije. To je ključna funkcija, ki omogoča ali onemogoča kakršnokoli spremembo na ministrstvu. Vendar pa je zame najpomembneje, da je generalni sekretar strokovnjak, čeprav to ne pomeni nujno, da je veleposlanik,« pravi Brglez.
Kaj pa Janša? S Türkovo napovedjo, da pred jesenskimi volitvami ne bo podpisal odlokov o imenovanju novih veleposlanikov, je po njegovih besedah nastala zadrega. »Predstavljajte si neko tujo državo, kamor iz Slovenije prihaja prošnja za soglasje za imenovanje diplomata, ko hkrati vedo, da so zadržki in da procedura ne bo izpeljana, če predsednik pravi, da ne bo podpisal odloka.« Predsednik države, pravi Janša, po ustavi res podpiše odlok o imenovanju veleposlanikov, vendar šele po tem, ko je izpeljana poprejšnja procedura. Po njegovem ni nobenega primera, ki bi bil tako daleč, »da bi predsednik to že imel na mizi in bi o tem govoril«. Tako je dejal predsednik vlade, ki se predvsem ni držal ustaljene procedure.
Se Janši vojna s Türkom splača? Predsednik države je bil izvoljen s plebiscitarno, 68-odstotno večino, predsedniku vlade pa hkrati javnomnenjske ankete kažejo razmeroma nizko, če ne že kar usihajočo podporo. A zakaj je kabinet predsednika vlade ob damskem programu namočil nič krivega Türka? In kaj je razmišljala vlada, ko je potrdila sveženj veleposlanikov, ne da bi pred tem zagotovila tihi konsenz predsednika države? Je kriva zgolj slaba komunikacija ali živčnost pred volitvami?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.