10. 7. 2008 | Mladina 28
Grehi nekdanjih oblastnikov
Pravosodno ministrstvo za zgodovino
Iskanje sobarice za Pepco Kardelj
© Iz knjige: Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev ...
V začetku tedna nas je Sektor za popravo krivic in narodno spravo pri ministrstvu za pravosodje »presenetil« z zbornikom dokumentov o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v socialistični Sloveniji. Zakaj so se lotili tega dela, je jasno iz besed tam zaposlenega zgodovinarja Damjana Hančiča, ki je na ponedeljkovi tiskovni konferenci dejal, da se »danes v javnosti večkrat poudarja enakost v času socializma ... zbrani dokumenti pa dokazujejo, da so bili nekateri nekoliko bolj enaki od ostalih ...«.
In dokumente o »razlikah med ljudmi«, predvsem navadnimi in funkcionarji, so vrli zgodovinarji iz ministrstva našli pred volitvami, čeprav zatrjujejo, da to ni tako. Listine so po besedah ene od avtoric publikacije, zgodovinarke Marte Martine Keršič, najdene ob pregledu neurejenega arhiva vlade. Sodile so med pristojnosti protokola Ljudske republike, večina njih pa je nastala v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
In kaj nam pripovedujejo te listine? O tem denimo, da je Ivan Maček zahteval od protokola, da ima v svoji hrambi izbrane vrste konjaka in viskija. Med njimi najdemo poimenski seznam o upravičenosti do zdravstvene oskrbe v sanatoriju Emona, beremo o zahtevi Pepce Kardelj, da ji protokol najde sobarico, pa tudi o tem, kdo je lahko v reprezentančnih ložah v Operi in Drami. In tudi o tem, da so stroške za škropljenje sadnega drevja v vrtovih vil političnih in državnih funkcionarjev prevalili na proračun, da ne govorimo posebej o pohištvu za funkcionarska stanovanja in listi upravičencev za dopustovanje na Brionih. Lidija Šentjurc je dobila za svojo petdesetletnico glasbeno omaro in 25 gramofonskih plošč, kar je plačal seveda izvršni svet. No, Mihi Marinku so na zahtevo protokola »dostavili 18 ton premoga na domači naslov«, Zdenka Kidrič pa je leta 1963 dobila pravico za »doživljenjsko brezplačno uporabo stanovanja« v Ljubljani.
Takšnih »biserčkov« o socialističnih privilegijih je v zborniku precej, in če bi jih primerjali s privilegiji dandanašnjih oblastnikov, bi prišli do zanimivih ugotovitev. A zgodovinarji ministra Šturma po besedah Keršičeve niso »imeli namena primerjati nekdanjih privilegijev s sedanjimi«, njen kolega Hančič pa resno zatrjuje, da spremne študije v zborniku ni zato, ker »dokumenti govorijo sami za sebe, zato smo se odločili, da se izognemo vsakim komentarjem. Drugače bi lahko dobili kakšno politično ali ideološko noto«.
Novo »zgodovinsko« delo, ki ga je izdalo Šturmovo ministrstvo, je že tretje po vrsti. Doslej sta izšli že zbirki dokumentov in pričevanj o povojnih delovnih taboriščih v Sloveniji in o koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, njihov namen pa je »razsvetljevati« o oblikah nasilja nad »slovenskim narodom in nad pripadniki drugih etničnih skupnosti v Sloveniji v posameznih obdobjih, ki so jih povzročili vsi trije totalitarni sistemi: fašizem, komunizem in nacizem«. Ker mednje očitno spadajo tudi privilegiji nekdanjih oblastnikov, nestrpno čakamo na nova dela zgodovinske stroke, ki jih bosta pripravila ministrstvo za pravosodje ter sektor za popravo krivic in narodno spravo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.