Mišo Alkalaj

 |  Mladina 29  |  Politika

Nič naj ne kali rožnate podobe!

Janez Janša bi se moral zavedati, da je oblast Komunistične partije Sovjetske Zveze padla kljub temu, da je ta do zadnjega dne nadzorovala vse medije.

/media/www/slike.old/mladina/il.mediji.jpg

© Tomaž Lavrič

Nepotrjena anekdota pripoveduje, da naj bi bili v času Nixonovega predsedovanja, ko so se nekoliko otoplili odnosi med ZDA in Sovjetsko zvezo, predstavniki moskovske Pravde obiskali uredništvo New York Timesa. Američani so jim menda vse lepo razkazali in razložili, kako deluje oblikovanje demokratičnega medija, a nazadnje so Rusi vprašali: »Nečesa ne razumemo: vi lažete tako kot mi. Ampak kako to, da vam verjamejo?«
Najsi je zgodba resnična ali ne, lepo ponazarja, zakaj je socialistična propaganda izgubila vojno s kapitalistično.
Oblast, ki je lahko po svoji volji nastavljala ali odstavljala urednike, plenila revije ali prepovedovala vsebine, se preprosto ni trudila s subtilnejšimi posegi v medije. A prepovedani sad je najslajši: v Sovjetski zvezi so ilegalne kopije knjig Borisa Pasternaka brali milijoni, v Sloveniji je Mladini z vsako novo zaplembo zrasla naklada, fotokopije članka Mamula go home so imeli celo tisti, ki revije sicer nikoli niso kupili. Administrativne prepovedi, še posebno, če so jih spremljale policijske zaplembe (za katere smo seveda vsi izvedeli), so avtorjem ali besedilom dale kredibilnost ne glede na vsebino, prav zato, ker jih je oblast skušala tako nerodno prikriti.
In nasprotno. V Shakespearovem Juliju Cezarju Mark Antonij z vztrajnim ponavljanjem ».. .a Brutus je časten mož ...« doseže, da se trditev občinstvu zagnusi in se obrne proti zarotnikom. Po enakem načelu so enolična poročila o »novih zmagah delavskega razreda«, ki so polnila televizijske in radijske programe ter časopisne strani, dolgočasila občinstvo ter navsezadnje zbujala vsesplošen dvom celo o tistem, kar je bilo res - ter tako »potrjevala« najrazličnejše govorice, ki so sistem prikazovale v slabi luči.
V liberalnem kapitalizmu ameriškega tipa, ki danes bolj ali manj vlada vsemu »demokratičnemu« svetu, je svoboda govora zakonsko ustoličena. Režimu nenaklonjenih piscev ni mogoče kar tako zapreti, časopisov zapleniti, nezaželene teme prepovedati, komercialnih televizijskih programov zapolniti z dolgočasnimi hvalnicami oblasti.
Oblastne elite liberalnega kapitalizma medijev ne nadzorujejo prek obveznih direktiv, ampak prek lastništva, oglaševanja in drugih denarnih mehanizmov, je pojasnil Noam Chomsky. Ker »ustvarjajo soglasje« večine, se ne obremenjujejo s poročanjem marginalnih medijev. Še več: če, na primer, spletni časopis grassrootspeace.org 19. februarja 2003 v strokovni analizi povsem raztrga trditve, ki jih je ameriški zunanji minister Colin Powell 5. februarja predstavil Varnostnem svetu ZN, to le potrjuje, da »demokratična« oblast ne zatira svobodnega izražanja; a ko hkrati vse vodilne televizijske hiše vsak dan ponavljajo vse bolj grozljive zgodbe o biološkem ali kemičnem napadu, ki bi ga lahko Irak začel zdaj zdaj, je vpliv drugačnega mnenja na večino javnosti zanemarljiv in že zaradi omejenega dosega pogosto označen kar za »teorijo zarote«.
Kapitalistična propaganda nezaželenih avtorjev ne prepoveduje, ampak jih marginalizira. Nihče ne more New York Times obtožiti, da v času največje predvojne histerije ni nikoli objavil izjav Hansa Blixa ali Mohameda El Baradeja, da Irak ne razvija jedrskega orožja. Ampak na prvi strani se je z mastnim naslovom tako rekoč vsak dan znašel nov članek Judith Miller, ki je »na podlagi zanesljivih virov« (Ahmed Chalabi!) opisovala mobilne laboratorije za proizvodnjo kemičnega ter biološkega orožja in druge grožnje Sadama Huseina. Blix in El Baradej sta se občasno znašla le kje na notranjih straneh, z majcenim naslovom ali celo kot del širšega članka, ki je njune trditve relativiziral z uvodnim »... kljub trdnim dokazom vlade, X trdi ...«. Uspešnost takega »statističnega« lotevanja stvari, ki usmerja le večinske medije, se je najlepše pokazala po tem, ko je celo uradna komisija ZDA ugotovila, da Irak leta 2003 »ni imel omembe vrednih zalog orožja za množično uničenje«. Kljub temu je bilo še leta 2006 več kot 50 odstotkov Američanov prepričanih, da so ZDA v Iraku prepovedano orožje celo našle!
S prevzemom nadzora nad nacionalno televizijo in radiem se Janševi koaliciji ni bilo treba posebno truditi, saj je vse potrebne mehanizme za »lustracijo« dejansko vladne medijske hiše dobila že s parlamentarno večino. Ko pa je posegla po oblasti v sprivatiziranih medijih, je to počela točno tako, kot opisuje Chomsky: z nadzorom nad lastniškimi deleži in prerazdelitvijo oglaševalskih sredstev.
A že pri naslednjih korakih se je začela naša sedanja konservativna oblast, ki tako občuduje ameriško, vesti v maniri najprimitivnejšega stalinizma: na položaje urednikov je nastavila somišljenike z dokazanim protikomunističnim žarom in - milo rečeno - pomanjkljivim poznavanjem medijev, odpustila ali drugače odstranila »pristranske« novinarje, diktirala teme, prepovedala kritiko vlade ipd. Iz komentarjev in pogovornih oddaj so izginili »neprimerni« zunanji pisci ali sogovorniki. Nič ni smelo kaziti rožnate podobe poštene, uspešne in sploh najboljše oblasti vseh časov - vladi podložni mediji in predvsem nacionalna TV ter radio so postali tako »uravnoteženi« kot moskovska Pravda v 70. letih.
Janševa vlada se ne bi smela tolažiti z izgovori, da so za njen vse manjši ugled krivi predvsem nenaklonjeni mediji, posebej še tisti pod nadzorom »tajkunov«, ki so konservativno koalicijo najprej podpirali in ji prepustili čiščenje uredništev, pozneje pa odpadli in (s svojimi medij vred) prestopili k opozicijskim strankam. Janez Janša bi se moral zavedati, da je oblast Komunistične partije Sovjetske zveze padla, čeprav je do zadnjega dne nadzorovala vse medije. Predstavnike vodstva nacionalne televizije pa bi veljalo poslati na obisk v uredništvo New York Timesa - morda bi jim tam pojasnili, kako lahko lažejo, da jim bo občinstvo vseeno verjelo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.