17. 7. 2008 | Mladina 29 | Politika
Kdo je dvoličen?
Čas, ko postanejo vsi drugače misleči izdajalci, ki jih je treba zatreti, če opozarjajo na zlorabo oblasti, pa še toliko bolj
Matjaž Hanžek, sociolog, nekdanji varuh človekovih pravic
© Borut Krajnc
Le nepopravljivi naivneži so verjeli, da bodo tokratne volitve potekale normalno in korektno s tekmovanjem pozitivnih programov razvoja Slovenije, ki jih bodo politične stranke ponudile volivcem. Mi pa bomo lahko izbirali med bolj ali manj zaželenimi vizijami svoje prihodnosti: več svobode ali varnosti, trši ali mehkejši kapitalizem, bolj ali manj socialno državo, čistejšim ali bolj uničenim okoljem ipd., kar pač so posamezne stranke sposobne domisliti v skladu s svojimi programskimi izhodišči in intelektualnim dosegom svojih voditeljev in podpornih strokovnjakov.
V slavnostnih govorih se običajno pove, kakšen koncept razvoja družbe si zamišlja posamezna politična - predvsem vladajoča - struja. V teh govorih so seveda ideje zapakirane v lepe besede in še bolj v lepe želje, a vseeno je vsaj grobo moč izluščiti, kaj želijo. In tako kot je predsednik vlade Janeza Janše pred dvema letoma s plagiatom, še bolj pa s kasnejšimi izgovori (Vsi govori vseh politikov so enaki!) povedal, da nima koncepta, da mu je vseeno, nam je v letošnjem govoru ob dnevu državnosti predsednik državnega zbora France Cukjati slavnostno nakazal svoje (ali svoje stranke na oblasti) razumevanje vladanja: poziv k linču. Kako si sicer lahko razlagamo izjavo, da nima nobena veja oblasti končne besede, le ljudstvo! In če ljudstvo meni, da je nekdo lopov, je pač treba poslušati in izpolniti voljo ljudstva. Dokazom in sodiščem navkljub! In kdo je najbolj poklican, da ugotovi, interpretira in izpolni voljo ljudstva, če ne vladajoča oblast?
Vladanje brez koncepta in poziv k linču pa sta, čeprav se morda komu ne zdi, kompatibilna koncepta. Samo malo pokukajmo v preteklo »politiko« oblasti: najprej popolna aroganca do potreb državljanov (spomnimo se Janševega ciničnega poziva k demonstracijam v lepšem vremenu, ko je desetine tisočev delavcev protestiralo proti vladnim reformam; pa izjave o štrucah kruha v smetnjakih) in podpora bogatenju, kasneje pa popolni obrat: preganjanje »tajkunov« in deljenje predvolilnih priboljškov vse povprek brez kakršnegakoli koncepta ali razvojne politike. (Da ne spominjam na posledice, ki jih bo ta »prijaznost« do volivcev imela v prihodnosti.) Saj je edini cilj (obdržati) oblast. In ko ankete, na katere predsednik vlade Janša baje nič ne da, kljub temu kažejo, da gre vladajočim slabo, morajo poseči po že preverjenih ukrepih: moč in odločnost, ki ju pokažejo na »nezaželenih« skupinah.
Ker so bile pred prejšnjimi volitvami manipulacije z izbrisanimi učinkovite, jih sedaj ponavljajo z razpravo o ustavnem zakonu v državnem zboru, pa čeprav neupoštevanje ustavnega sodišča pomeni razgradnjo pravne države, kar je potrdilo kar nekaj mednarodnih institucij. Slovenskih strokovnjakov, ki se z vlado ne strinjajo, ne bom omenjal, ker so tako ali tako le strokovnjaki v narekovajih ali pa jim pripada akademski naslov »tako imenovani«. In z ljudmi, ki se niti zaradi političnih privilegijev nočejo odpovedati svoji strokovnosti in kritičnosti, ima oblast brez koncepta vedno probleme, saj je edina forma, ki jo pozna, poslušnost. To pa je bolezen vseh avtokratov, ki so prepričani, da jim mora ljudstvo izkazovati le pripadnost, strinjanje z vsako odločitvijo, strokovna korektnost pa je podrejena strankarski in ideološki pripadnosti. Ker vladanje razumejo dobesedno - obvladovanje celotne družbe, ki je njihova last - in ne kot urejanje skupnih stvari za skupno dobro, postanejo vsi drugače misleči izdajalci, ki jih morajo zatreti. Če pa opozarjajo na zlorabo oblasti, pa še toliko bolj.
Na njihovo srečo pa obstaja tudi drugi profil ljudi: brez kakšnih posebnih problemov lahko prilagodijo svoje strokovno znanje in svojo kritičnost potrebam oblasti, če se ta počuti ogrožena in rabi pomoč. Še posebno je to dobrodošlo pred volitvami, ko se bodo ponovno razdeljevale nagrade za zasluge.
In v ta sklop sodijo tudi ocene izjave varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek - Travnik, ki je opozorila na nesprejemljivo aretacijo dveh slovenskih državljanov ter na vsaj nespodobno zagovarjanje teh policijskih in tožilskih metod ter na komentiranje sodnih odločitev, ki so si jih privoščili predstavniki izvršne oblasti. Najbolj »pogumno« je svoje strokovno mnenje zastavil pravnik Klemen Jaklič, ki je varuhinjo obtožil neustavnega in nezakonitega delovanja, čemur dodaja še nepoznavanje Zakona o varuhu ter dvoličnost. A dvoličnost bi moral Jaklič iskati najprej pri sebi. Če bi ga v resnici skrbelo za pravno državo, bi se moral oglasiti ob izjavah notranjega ministra Mateja ali ministra za pravosodje Šturma. Mimo izjav Janše v državnem zboru pa sploh ne bi mogel. Vsi so namreč komentirali sodno odločitev, ob tem pa lagali in javnost zalagali z izmišljenimi dejstvi!
Ne nameravam se spuščati v (ne)krivdo obeh aretiranih, a sama aretacija je bila klasičen primer, kako policija ne sme delati: zatezne lisice, ker naj bi Penko obvladal borilne veščine (zakaj enako ravnanje pri Zidarju?), kar neposredno po aretaciji lahko vidimo na TV. Lahko se še tako izgovarjajo, ne bodo mogli prikriti demonstracijskega učinka, ki naj bi ga imela aretacija ter poniževanje aretiranih. A vse to je malenkost proti kasnejšim izjavam ministra Mateja in njegovim lažem o prijateljevanju med aretirancem in sodnikom, s čimer ni le obrekoval obeh, ampak neposredno spodkopaval neodvisnost sodne oblasti. Če smo pri Mateju že nekako navajeni na manipulacije, pa je Šturmova izjava (ne pozabimo, da je minister za pravosodje), da je sodnik Baraga postavil standarde, po katerih se bodo lahko obtoženi lopovi in tožilci mirno sestajali na skrivnih krajih, popolnoma nesprejemljiva. A Jaklič nič o tem. Kot tudi ne o Cukjatijevem pozivu k uvedbi linča kot zamenjavi za sodišča, česar začetek je po vseh standardih bila omenjena aretacija.
Moje mnenje je ravno nasprotno Jakličevemu: če bi varuhinja molčala ob tako očitni zlorabi oblasti, bi jo lahko z vso pravico obtožili, da ne opravlja svojega posla. A za to oblast je značilno, da obračunava z vsakim, ki opravlja svoje delo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.