24. 7. 2008 | Mladina 30
Janševa dvojna morala
V nekaterih primerih je tožilce in sodnike dovoljeno kritizirati, v nekaterih pa ne
© Borut Krajnc
Zadnja različica političnega bontona, kot smo se ga naučili od predsednika vlade na primeru Penko, gre približno takole. Če kak minister komentira sodni ali tožilski postopek, ki še ni končan, bi bil to »velik problem«, saj bi s tem pritiskal na tiste, ki še odločajo. Če pa je postopek že končan, se minister ali predsednik vlade lahko zgraža, komentira ali se kakorkoli drugače opredeljuje do primera. Ministra Dragutin Mate in Lovro Šturm sta se zato lahko spravila na »kontaminiranega« preiskovalnega sodnika, ki ni dovolil hišne preiskave pri Boštjanu Penku, mediji in opozicija pa zoper državnega tožilca, ki o nadaljnjih postopkih proti Penku še razmišlja, ne smejo dvigniti glasu.
Lahko pa je tudi drugače. Leta 1993 so glasovi tistih, ki so želeli končno priti do dna poosamosvojitvenim orožarskim poslom, postajali vse glasnejši. Jože Jagodnik, poslanec bivše ZLSD, je vladi poslal slavni seznam skoraj 30 konkretnih vprašanj. Mesec dni za tem mu je na prav poseben način »odgovoril« tedanji obrambni minister Janez Janša: Njegovi sodelavci so na mariborskem letališču nepričakovano odkrili zabojnike z orožjem. Čeprav je kasnejša parlamentarna preiskava pokazala, da je za obstoj orožja, ki je bilo namenjeno v Bosno, vedel ves državni vrh, vključno z Janšo, je slednji v javnih izjavah namigoval, da se nekdo v državi ilegalno oborožuje.
Ko je mariborski preiskovalni sodnik ugotovil, da so obdolženi delovali po ukazih »iz vrha,« jih je za začetek izpustil iz pripora. Minister Janša je sodnike in tožilce napadel z vsemi topovi. Na posebej sklicani tiskovni konferenci je dejal, da mariborski preiskovalni sodnik »ne pozna zakonov, ki urejajo uvoz in tranzit orožja«, kasneje pa, da preiskava poteka prepočasi, kar naj bi bil odraz slabega dela pravosodja, ki še ni doživelo demokratičnih sprememb. Sodniki so protestirali, po Janši: organizirali so »miting«, za katerim naj bi stal Milan Kučan. Ko se je Janša kasneje spravil še na tožilce, je tudi pojasnil, zakaj je njihovo delo treba kritizirati: »Tožilstva niso več del neodvisne sodne oblasti, ampak so podrejena izvršni oblasti, zato kritika ravnanja tožilca ne leti na ravnanje neodvisne sodne oblasti, temveč na izvršno oblast. Bilo bi nelogično pričakovati, da bi izvršna oblast tožila samo sebe,« je dejal 18. oktobra 1994.
Junija 2008 je slika obrnjena. Koalicijski poslanci in Janez Janša z enako moralno vnemo vrtijo drugo ploščo. Danes ob primeru Penko kritika generalne državne tožilke Barbare Brezigar, ki še razmišlja, ali bo postopek proti Penku nadaljevala, ni dovoljen. »Vsak dan lahko preberemo silne pritiske na tožilstvo in na policijo, ki pelje te postopke z očitnim namenom, da bi se nekdo prestrašil in da bi s tem končal, čeprav se ne ve, kako bo na koncu presojeno,« je Janša v parlamentu odgovarjal na poslansko vprašanje Jožefa Školča.
Se bo Janševa »etika« ponovno korenito spremenila, če bo Barbara Brezigar začela »razmišljati« o vložitvi obtožnice proti neznanemu storilcu zaradi nezakonite trgovine z orožjem?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.