24. 7. 2008 | Mladina 30 | Politika
Kje je tista nesvoboda?
Recepti, ki so tako uspešno veljali prejšnje desetletje, žal ne veljajo več
Franček Drenovec, analitik in ekonomist. Mnenja avtorja so njegova osebna mnenja.
© Borut Peterlin
Se še kdo spomni znamenite »zgodbe o uspehu«? Danes je moderno, da se na tako vprašanje samo namrdneš in odmahneš z roko, skladno z običajem v teh krajih, da se ob vsaki zamenjavi oblasti izbriše vsa zgodovina. Ta običaj je seveda zanikrn.
V času razpadanja komunizma, sovjetskega bloka in Jugoslavije o Sloveniji nihče še slišal ni, niti ni želel slišati. Gospodarstvo je bilo v razsulu, slovenski BDP se je v nekaj zaporednih letih skrčil za četrtino, industrijska proizvodnja za skoraj polovico, v industriji je izgubilo delo skoraj sto tisoč ljudi. Čez dobrih deset let, tako rekoč v enem samem zamahu, pa je bila Slovenija že najuspešnejša nova evropska država, prva, ki so ji dovolili prevzeti skupno evropsko valuto itd. Skoraj vse, kar se je zgodilo in kar se še dogaja po tem prvem velikem zamahu, je le še miniatura, le še (usihajoče) iztekanje starega toka.
Takšni preskoki se ne zgodijo po naključju, zgolj po kakšnem srečnem spletu okoliščin. Lahko bi navedli imena dveh ali treh oseb, brez katerih te zgodbe verjetno ne bi bilo, vendar to ni nikoli zadostno pojasnilo. Na tem mestu bi obudil spomin na ekonomsko plat zgodbe. Kaj jo je omogočilo? Od kod je prišel denar zanjo? V Sloveniji vsi »vemo«, da so tisti znani ekonomski preskok Irske, na primer, pognale tedanje ogromne evropske subvencije in obsežne tuje neposredne naložbe. Kaj pa je tedaj pognalo Slovenijo?
V tranziciji je bilo nekaj precej sofisticirane in visoko kakovostne »makroekonomije«, vendar nas ta tukaj ne zanima. V ozadju teh politik in vsega drugega, pogoj za vse skupaj pa je bila še neka podrobnost, ki je nihče nikoli ne omenja, a je bila temeljna in odločilna.
V prvem desetletju tranzicije je bila v veljavi čvrsta, skoraj popolna blokada prilivanja denarja iz tujine, predvsem kreditov, manj neposredno pa tudi kapitala (izvzeta so bila dejansko le izvozna podjetja z referencami, s katerimi so lahko samostojno nastopala v tujini). Tudi potem, ko so neposredne ovire že počasi odpadale, se je centralna banka trudila vzdrževati vsaj še neko restriktivnost prek manipulacij z deviznim tečajem. Vse do leta 2003 so bile slovenske obrestne mere, tudi relativno, glede na inflacijo (realne obrestne mere) enormne. Denarja je bilo malo in bil je zelo drag.
V tistem času smo bili Slovenci obsojeni na to, da si režemo svoj kruh zgolj z delom, znanjem in s podjetnostjo, z naporom in iznajdljivostjo. Izvozna podjetja že tako nimajo druge izbire, do približno leta 2003 pa je veljalo podobno za »domači sektor« in v okviru tega tudi za politiko. Ob tako resnih in treznih razmerah v ekonomiji je bila prav tako precej omejena »svoboda« politikov. Butasti predpisi in butasta kadrovanja imajo v takih razmerah dokaj omejen rok trajanja.
Danes te nesproščenosti in nesvobode že ni več. Slovenski zunanji dolg je zrasel zadnja tri leta za več kot prej v vsem času od osamosvojitve (s podedovanim jugoslovanskim dolgom vred!). Z njim se financira poraba, večinoma državna, zaradi katere smo zadnja tri leta ustvarili tudi več zunanjega primanjkljaja, tj. presežka porabe nad proizvodnjo, kot vsa prejšnja leta skupaj. Uspeh v družbi - vsaj v »domačem sektorju« - je lahko danes že bistveno manj odvisen od vloženega dela in znanja, kot je bil nekoč, krepko pa se je povečala tudi »svoboda« politikov.
Nekoč davno, v Jugoslaviji, smo Slovenci živeli v nenehnem manj ali bolj izraženem sporu z »Beogradom«. Naša primerjalna prednost znotraj skupne države je bila naša nadpovprečna sposobnost ustvarjanja dohodka z delom, znanjem in s podjetnostjo, zato so morali tudi slovenski politiki, za svojo lastno primerjalno prednost, poskrbeti predvsem za te stvari. Na drugi strani, v »Beogradu«, pa so bili vsi mnogoteri vzvodi prerazporejanja dohodka in zadolževanja pa vojska, policija in tajne službe - ki se jim politiki očitno tako težko uprejo. Od take države se nam je nazadnje le uspelo odcepiti. Kako pa naj se znajdemo danes, ko imamo svoj novi »Beograd« kar lepo pri sebi doma?
Zdi se, kot da je bila naša tranzicijska zgodba o uspehu še vpeta v neko starejšo zgodbo, v neko staro tradicijo, ki se je vlekla še iz stoletij v Avstro-Ogrski. Vzdržala je skozi prvo Jugoslavijo ter, kljub vsemu, še skozi čas slovenskih komunistov (na debelo prestreljenih s slovenskimi liberalci), tja do tranzicijske »kontinuitete«. Ali se ta tradicija sedaj, ko smo se dokončno osamosvojili (in dokončno provincializirali), končuje? Smo se morali osamosvojiti, da smo postali bolj balkanski, kot smo bili, vsaj Slovenci, v stari Jugi?
Za konec je primerna še ena nujna opomba. Recepti, ki so tako uspešno veljali prejšnje desetletje, žal ne veljajo več. Cilji morajo biti danes že čisto drugi in prav tako poti do teh ciljev. V obdobju, ki prihaja, bodo zelo kmalu mrknile vse tiste vizije, na podlagi katerih nam znajo politične stranke obljubljati le »dobre stare čase«, bodisi tiste v zadnjih štirih letih ali tiste v letih poprej.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.